Znanstveniki nam vsak dan postrežejo z novimi zaskrbljujočimi scenariji, kaj čaka človeštvo in naš planet, če ne bomo omejili izpustov toplogrednih plinov. 

Kako emisije toplogrednih plinov vplivajo na podnebne spremembe? 

Emisije toplogrednih plinov (TGP) so problematične, ker vplivajo na podnebne spremembe. S sproščanjem emisij TGP se povečuje koncentracija toplogrednih plinov v ozračju, zaradi česar se povečuje količina toplote, ki ostane v Zemljini atmosferi. Kraj nastanka emisij ni bistven in ni nujno, da bodo podnebne spremembe tam intenzivnejše: "Podnebne spremembe med drugim pomenijo višje povprečne temperature, več ekstremnih vremenskih dogodkov in spremenjene padavinske vzorce, kar bo vplivalo na številne vidike naših življenj, " uvodoma pojasni Matjaž Česen iz Centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožef Stefan (IJS). 

Kako v Sloveniji napredujemo pri zmanjševanju toplogrednih plinov in pri zasledovanju ciljev EU?  

Vlada je aprila letos sprejela Resolucijo o Dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050. Cilj, ki si ga Slovenija zastavlja v tem dokumentu, je doseganje podnebne nevtralnosti oz. neto ničelnih emisij do leta 2050.  Slovenija je imela obvezujoče cilje na področju blaženja podnebnih sprememb za leto 2020 na področju izpustov emisij toplogrednih plinov, ti cilji pa so bili zastavljeni v času, ko še ni bilo širšega političnega soglasja za odločnejše ukrepanje na področju podnebne krize, in so z današnjega stališča premalo ambiciozni, razloži Katarina Trstenjak z IJS.  

Kar se tiče doseganja ciljev za leto 2020, so se v letu 2019 emisije TGP v sektorju neETS v Sloveniji  glede na leto 2018 zmanjšale. V obdobju 2005–2019 so se zmanjšale za 7,4 % in so bile pod ciljem za leto 2020. Cilj je, da se emisije v sektorju neETS ne povečajo za več kakor 4 % glede na leto 2005.  Kot dodaja, prve ocene kažejo tudi, da so skupne emisije v letu 2020 na nivoju države za 5 % nižje glede na leto 2019.  

Trenutno zmanjševanje emisij pa še ne pomeni dolgoročnega obvladovanja. Kot pravi Trstenjakova, Slovenija sicer glede na številke napreduje, a bi morali narediti veliko več: "Cilj za leto 2020 je z današnjega stališča premalo ambiciozen, sploh če bomo morali do leta 2030 svoje emisije zmanjšati za 55 %, kot si je zastavila EU, oz. postati podnebno nevtralna država do leta 2050."  

Na katerih področjih nam gre v Sloveniji najbolje?  

Čeprav so začrtani cilji iz današnjega vidika premalo ambiciozni, pa Slovenija že izvaja številne ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, pravi Trstenjakova.  V obdobju 2005–2019 so se tako emisije v t. i. široki rabi, h kateri sodijo stavbe, zmanjšale za več kot 50 %, za 29 % so se v istem obdobju zmanjšale tudi emisije iz proizvodnje električne energije in toplote (te emisije so predstavljale največji ali pa drugi največji vir emisij pri nas), za 23 % so se zmanjšale emisije v industriji, za 43 % emisije zaradi odpadkov. Sicer ta sektor predstavlja manjši delež skupnih emisij – leta 2005 so odpadki predstavljali 3,6 % skupnih emisij.

Kot izpostavlja Trstenjakova, se nam zelo zatika pri prometu, v katerem so se emisije v enakem obdobju povečale za kar 28 %. Promet je tudi postal sektor z največjim deležem skupnih emisij v letu 2019, saj ta presega 33 %. Kmetijstvo pa je sektor, v katerem so naše emisije dokaj konstantne, in predstavlja okrog 10 % skupnih emisij.

Kolikšen pomen pri doseganju podnebnih ciljev ima e-mobilnost in v kolikšnem deležu bi morali obstoječi vozni park zamenjati z električnim?  

Kot odgovarja Česen, ima e-mobilnost pomembno vlogo pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, pa tudi onesnaževal zraka, vendar mora biti ta ukrep usklajen z ostalimi podpornimi in komplementarnimi ukrepi. Kot poudarja, je najprej treba prebivalcem omogočiti, da lahko enak nivo kakovosti življenja dosegajo z manj potovanj, kar pomeni večjo dostopnost storitev tudi v manjših naseljih, delo na domu ter dostopnost in uporabnost alternativ avtomobilskemu prometu, kot so javni potniški promet po železnici in cesti, kolesarjenje in pešačenje: "Šele potem pa zamenjava vozil z motorji z notranjim zgorevanjem z električnimi vozili, ki za svoje delovanje potrebujejo razvejano polnilno infrastrukturo, tako javno kot zasebno, ter tudi fleksibilnost glede polnjenja, ki bo usklajena z zmožnostmi električnega omrežja."

 Kot dodaja, je bilo v luči evropskih politik, ki močno zaostrujejo izpuste CO2 pri novih vozilih,  za Slovenijo v projekcijah predpostavljeno, da bo leta 2025 16 % prvič registriranih vozil (novih in rabljenih, uvoženih iz tujine) električnih (priključnih hibridov in baterijskih), leta 2030 pa 85 %. Zaradi dolge življenjske dobe avtomobilov bo delež električnih vozil naraščal mnogo počasneje. Leta 2025 bo med vsemi avtomobili le 3 % električnih, leta 2030 pa 17 %. Elektrifikacija avtomobilov leta 2030 ob zgornjih predpostavkah k zmanjšanju emisij TGP iz prometa prispeva približno 10 odstotkov.  

Kaj bomo morali spremeniti do leta 2050, da bomo dosegli predvidene podnebne cilje? Katere spremembe so ključne in ali so realno izvedljive?

Prehod v podnebno nevtralnost zahteva, da vsak izmed zgoraj omenjenih sektorjev – z izjemo kmetijstva, ki je nekoliko specifično – svoje emisije zmanjša na minimum, pove Trstenjakova. Med drugim to pomeni popolno opustitev fosilnih goriv: "Torej opustitev premoga, naftnih derivatov in plina, prehod na druge, nizkoogljične vire električne energije, predvsem sonce. Treba bo tudi zagotoviti hranjenje sončne energije, ko sončne svetlobe ni, rešiti težave sezonskosti tovrstne električne energije ter seveda zagotavljati stabilnost in krepitev elektroenergetskih omrežij." 

Tudi v industriji bo treba zamenjati vire energije z nizkoogljičnimi, kar bo izziv predvsem za energetsko intenzivno industrijo. Na področju prometa bo treba zmanjšati potrebo po mobilnosti, povečati izkoristek obstoječih vozil in seveda javnega potniškega prometa, pomembno je učinkovito železniško omrežje, pa tudi tehnološka izboljšava vozil, našteva.

Kot opozarja Trstenjakova, bo tudi tukaj treba opustiti fosilna goriva in preiti na druge vire – tak primer so električni avtomobili. Nasploh pa je treba spodbujati aktivno trajnostno mobilnost, kolesarjenje in pešačenje, pri čemer se moramo ločiti od svoje stare "avtomobilske" miselnosti. Tudi na področju stavb bo treba opustiti fosilna goriva; tukaj imajo potencial predvsem daljinski sistemi ogrevanja, seveda pa bo treba nadaljevati energetsko prenovo stavb.  

Kot poudarja, pa mora biti vsekakor prvo vodilo oziroma glavni ukrep na poti do podnebne nevtralnosti zmanjševanje rabe energije in energetska učinkovitost v vseh sektorjih: "Miselnost, da je za doseganje podnebne nevtralnosti dovolj že sprememba energenta, se pravi opuščanje fosilnih goriv, je napačna in nezadostna."   Kot dodaja, so poleg naštetega izjemno pomembni tudi ukrepi krožnega gospodarstva, npr. daljše trajanje izdelkov, pravica do popravila, recikliranje, tehnološki razvoj oz. inovacije in digitalizacija. Nič manj pomembni in pri nas marsikdaj spregledani pa so človeški viri, znanje ljudi, ki bodo znali prehod v podnebno nevtralnost voditi in izpeljati, saj gre za celotno spremembo družbe. Tudi ljudje bomo morali spremeniti svoje navade oz. način, kako stvari počnemo, opozarja.  

Bi nam torej lahko uspelo postati podnebno nevtralna država? Čemu bi se glede na analize morali odpovedati, da bi to uresničili?  

Po izračunih oz. analitičnih podlagah, ki so jih pripravi v sklopu projekta LIFE Podnebna pot 2050, je pot do podnebne nevtralnosti mogoča po dveh analiziranih scenarijih (teh scenarijev je sicer lahko še več oz. obstajajo različne kombinacije), in sicer z uporabo sintetičnega plina ali z dolgoročno rabo jedrske energije, pojasnjuje Trstenjakova. 

Pri obeh scenarijih je podnebna nevtralnost dosežena ob spoštovanju sektorskih strateških ciljev, kot sta zanesljivost oskrbe in prehranska varnost, ter z ohranjanjem kvalitete življenja: "Pri zasledovanju cilja podnebne nevtralnosti bomo kot družbe še naprej stremeli k izboljšanju kvalitete življenja, kar pa ne pomeni nadaljnjega povečanja materialne potrošnje. Pri prehodu je treba paziti, da je ta tudi pravičen in vključujoč, ter namenjati sredstva tudi za pravičen prehod in pomoč najšibkejšim."

Kot je izpostavila, podnebno nevtralnost po obeh scenarijih dosežemo z upoštevanjem ponorov. Za gozd pa vemo, da je že danes izpostavljen posledicam podnebnih sprememb, zato bo treba tudi tega skrbno upravljati.  

"Ne bi želela govoriti, da se bomo morali nečemu odpovedati, saj je naš trenutni način življenja netrajnosten in presegamo planetarne meje. Raje bi želela, da bi videli v prehodu v podnebno nevtralnost priložnost, da razmislimo, kakšno življenje na planetu želimo za nas in naše zanamce, in da skušamo omiliti posledice podnebnih sprememb, ki so sicer že vidne in so neizogibno dejstvo. Precej več bomo izgubili in veliko več stvarem se bomo morali 'odpovedati' zaradi posledic podnebnih sprememb, kot pa če se prehoda v podnebno nevtralnost lotimo 'že včeraj', in to aktivno, na vseh področjih in ravneh – od države, skupnosti in podjetij do posameznika)," je sklenila Trstenjakova.