Ledena polica, ki se bohoti na robu ledenika Pine, je izjemno pomembna, ker pripomore k stabilizaciji in zadrževanju pretoka ledu, piše Scientific American.  V zadnjih petih letih pa se je več kot petina te pomembne ledene police razdrobila v gigantske ledene gore, ki 'pljusknejo' v morje, nato pa jih odnese stran od ledenika. Hkrati pa je ledenik pričel led izgubljati še hitreje, kot ga je doslej, ugotavljajo znanstveniki v novi študiji, ki je bila v petek objavljena v znanstveni reviji Science Advances. Od leta 2017 se je hitrost taljenja ledu, ki potem pristane v morju,  povečala za kar 12 odstotkov. 

Znanstveniki si zdaj postavljajo vprašanje, kaj sledi. Ian Jougin, strokovnjak za ledenike na Univerzi v Washingtonu, meni, da še vedno obstaja možnost, da se ledena polica stabilizira, da se pretok ledu upočasni ali da se led vsaj preneha lomiti s takšno hitrostjo. Drugi scenarij je malo manj optimističen – predvideva, da se bo proces taljenja nadaljeval enako hitro ali hitreje in da bo ledena polica izginila veliko prej, kot so pričakovali znanstveniki. 

Raziskave kažejo, da iz ledenika Pine na zahodu Antarktike, ki leži ob Amundsenovem morju, v morje vsako leto 'odteče' kar 60 milijard ton ledu. In količina staljenega in s tem izgubljenega ledu narašča vse od leta 1970. 

In zakaj je razpadanje ledene police na robu tega veličastnega ledenika še posebej zaskrbljujoče? Kot je ponazoril Jougin, je plavajoča ledena polica, ki štrli v morje, podobna zamašku steklenice: "Pomaga zaustaviti tok vsega ledu, ki pritiska od zadaj. Šibkejši ko je zamašek, več ledu konča v oceanu in prispeva k dvigu svetovne gladine morja."

Znanstveniki so bili zaradi ledenika Pine zaskrbljeni že dlje časa, saj se je ledena polica v zadnjih letih ves čas tanjšala. Od zgoraj navzdol se je zaradi segrevanja morske vode in spremenjenih vetrov, ki topel tok prinašajo na to območje, postopoma talila in vedno bolj lomila. Proces, ko vse toplejša oceanska voda tali led od spodaj, je pereč problem, ki ogroža ledenike vzdolž obale zahodne Antarktike. 

Ko se je ledena polica ledenika Pine krčila, se je pretok ledu po besedah ​​raziskovalcev začel naglo povečevati. Nekaj let je potem naraščal in se nekaj let znova umirjal.  Med letoma 2009 in 2017 je bil pretok ledu razmeroma stabilen. To se je spremenilo pred petimi leti, ko so se začele z ledene police pospešeno odlamljati ogromne ledene gore.  

Za zdaj znanstveniki niso prepričani, ali se bo polica še naprej lomila s takšno hitrostjo. Kot je dejal Joughin, gre za izjemno zapleten proces, zato je težko pripraviti simulacijo in izdelati modele. K sreči k temu pripomorejo sateliti, ki znanstvenikom precej pomagajo pri natančnem spremljanju površine ledenika. 

A Joughin opozarja, da je, če bo ledena polica še naprej razpadala, možno, da se bo tok ledu še pospešil – morda se bo njegova hitrost podvojila ali potrojila. To pa je zaskrbljujoče, saj ta ledenik že sedaj skupno predstavlja več kot četrtino vseh prispevkov Antarktike k dvigu morske gladine v zadnjih nekaj desetletjih. 

Kot je za AP poudaril znanstvenik Pierre Dutrieux, bi samo ta ledenik, če se bo talil s takšno hitrostjo, lahko k višini svetovne  morske gladine prispeval približno en do dva centimetra. Celotna regija pa bi k višini svetovne gladine lahko prispevala od štiri do pet centimetrov. To  je zaskrbljujoče, saj se dodatnih nekaj centimetrov višine morske gladine morda ne sliši veliko, a konkretno to pomeni, da bi se poplave, ki se zdaj zgodijo enkrat na deset let, dogajale vsako leto, je dodal. 

Izpusti bi lahko gladino morja do leta 2100 dvignili za 40 centimetrov

Kot so denimo ugotovili znanstveniki v eni izmed študij, v kateri je sodelovalo več kot 30 raziskovalnih inštitutov, bi trajni izpusti toplogrednih plinov  lahko gladino morja v tem stoletju zvišali za skoraj 40 centimetrov, saj se ledene plošče na Antarktiki in Grenlandiji še naprej topijo.

Ogromne ledene kopice ledu vsebujejo dovolj zamrznjene vode, da lahko močno dvignejo gladino morja, raziskovalci pa so vse bolj zaskrbljeni, da hitrost taljenja sledi najslabšim možnim scenarijem Združenih narodov (ZN), je poročala  AFP.

Strokovnjaki iz več kot 30 raziskovalnih ustanov so v študiji za izvedbo več računalniških modelov uporabili podatke o temperaturi in slanosti oceanov, s tem pa prišli do simulacij potencialnih izgub ledu v ledenikih Grenlandije in Antarktike.

Pri tem so izpostavili dva podnebna scenarija – po prvem bo človeštvo še naprej enako intenzivno onesnaževalo planet, po drugem pa bo izpuste dramatično zmanjšalo do leta 2100.

Če se bo uresničil prvi scenarij, bo izguba ledu na Antarktiki do konca stoletja gladino morja zvišala za 30 centimetrov, izguba ledu na Grenlandiji pa še za dodatnih devet centimetrov.

Tolikšno zvišanje gladine morja bi imelo za svet uničujoče posledice, saj bi okrepilo uničevalno moč neviht, obalne regije, kjer domuje na stotine milijonov ljudi, pa izpostavilo ponavljajočim se resnim poplavam.

Tudi če se bo uresničil drugi scenarij, bo taljenje ledu na Grenlandiji gladino morja do leta 2100 zvišalo za okoli tri centimetre.

"Ni presenetljivo, da bo, če bomo še bolj segrevali planet, izgubljenega več letu," je študijo tedaj pospremil Anders Levermann s potsdamskega inštituta za spremljanje vplivov podnebnih sprememb. Kot je dodal, je hitrost taljenja ledu in posledično naraščanja gladine morja v naših rokah.