Ledeniki so jasni pokazatelji podnebnih sprememb. V stabilnem podnebju ostanejo približno enake velikosti, s sneženjem pridobijo približno toliko ledu, kot ga izgubijo s taljenjem. Toda ledeniki so se v zadnjih 20 letih skrčili skoraj povsod, saj so se temperature dvignile zaradi človeških dejavnosti, predvsem sežiganja fosilnih goriv, piše BBC.

Ledeniki so sladkovodni vir za milijone ljudi po vsem svetu in zadržujejo toliko vode, da bi se globalna gladina morja dvignila za 32 centimetrov, če bi se popolnoma stalili. Od začetka stoletja so izgubili več kot pet odstotkov ali 6500 milijard ton ledu. A hitrost taljenja se povečuje. V zadnjem desetletju so bile izgube ledenikov za več kot tretjino večje kot v obdobju 2000–2011, ugotavlja nova študija o kateri poroča BBC. 

Pospešeno izginjanje ledenikov 

V raziskavi, objavljeni v reviji Nature, so raziskovalci združili več kot 230 regionalnih ocen 35 raziskovalnih skupin po vsem svetu, zaradi česar so znanstveniki še bolj prepričani o tem, kako hitro se ledeniki topijo in kako se bo taljenje še pospešilo v prihodnosti.

Med letoma 2000 in 2023 so ledeniki zunaj Grenlandije in Antarktike v povprečju izgubili okoli 270 milijard ton ledu na leto.  Kot ponazarja Michael Zemp, direktor Svetovne službe za spremljanje ledenikov in glavni avtor študije, 270 milijard ton ledu, izgubljenih v enem samem letu, ustreza porabi vode celotnega svetovnega prebivalstva v 30 letih, ob predpostavki 3 litre vode na osebo na dan. 

Kot poudarjajo znanstveniki, ledeniki vsako leto pospešeno izgubljajo maso. Med letoma 2023 in 2024 so izgubili okoli 550 milijard ton. Hitrost sprememb v nekaterih regijah je bila še posebej ekstremna. Srednja Evropa je na primer v nekaj več kot 20 letih izgubila 39 % ledeniškega ledu.

Ledeniki na Aljaski se topijo najhitreje od vseh 19 preučevanih območij, saj izgubijo približno 67 milijard ton ledu na leto, kar povzroči največjo neto izgubo ledu, ugotavlja študija.V zadnjih 24 letih so srednjeevropski ledeniki izgubili najvišji odstotek ledu med vsemi regijami, zdaj je za 39 % manjši kot leta 2000. Znanstvenike najbolj skrbijo Alpe, ker jih najbolj prizadenejo povišane poletne temperature.  Pred petnajstimi leti so znanstvenike najbolj skrbeli Andi in patagonski ledeniki, a ledeniki v Alpah so se skrčili tako hitro, da bi lahko sčasoma izginili, poroča AP. 

 "To je zelo pomembno, saj potrjuje, da se hitrost taljenja ledenikov sčasoma pospešuje," je za Guardian dejal profesor Andrew Shepherd, vodja oddelka za geografijo in okoljske znanosti na univerzi Northumbria. "Že majhne količine dviga morske gladine so pomembne, ker vodijo do pogostejših  poplav. Vsak centimeter dviga morske gladine izpostavi dodatnih 2 milijona ljudi poplavam nekje na našem planetu."

Izginjajo ledeniki blizu nas 

Po ocenah mreže Glamos se nekateri švicarski ledeniki krčijo tako hitro, da bodo najverjetneje izginili tudi ob doseženem cilju pariškega podnebnega sporazuma, ki omejuje globalno segrevanje glede na predindustrijsko raven na 1,5 stopinje Celzija. Določeni ledeniki, kot je največji alpski ledenik Aletsch, bi lahko izginili že v tej generaciji. Ledenik Marmolada v italijanskih Dolomitih se zaradi vse višjih povprečnih temperatur vztrajno krči in bi se lahko do leta 2040 v celoti stalil. V zadnjih petih letih je izgubil približno 70 hektarjev površine, kar ustreza velikosti 98 nogometnih igrišč. Največji ledenik v Dolomitih dnevno izgubi od sedem do deset centimetrov globine, v zadnjih petih letih pa je izgubil približno 70 hektarjev površine, poročata italijanska tiskovna agencija Ansa in avstrijska APA.

Po oceni okoljevarstvenih organizacij Legambiente, Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRA) in Italijanskega odbora za ledenike (CGI) bi lahko ledenik do leta 2040 popolnoma izginil. Od začetka znanstvenih meritev leta 1888 je sicer izgubil že več kot 80 odstotkov površine in več kot 94 odstotkov prostornine.

Poleg Marmolade sta ogrožena tudi dva druga velika ledenika v Alpah, italijanski Adamello in švicarski Forni. Zlasti na prvem je zaradi zmanjšanja njegovega obsega danes mogoče hoditi po ledu, ki je nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem vztrajno izginjajo tudi ledeniki v Avstriji, je še poročala STA. 

Izginjata tudi edina slovenska ledenika 

Kot je za naš portal že pojasnil Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika, se tanjšata tudi oba slovenska ledenika pod Triglavom in Skuto, še posebej od druge polovice osemdesetih let 20. stoletja. Kot je spomnil, smo pravo ledeno površje nazadnje videli v začetku jeseni 2019, od takrat ju bolj ali manj v celoti prekriva sneg zadnjih snežnih sezon in je torej led – kar ga je še ostalo – varno shranjen. A poudarja, da je to prehoden pojav, ki se je v zadnjih desetletjih zgodil že nekajkrat: ''Na dolgi rok pa izginjata.''

Kot pojasnjuje Pavšek, se, ko izginejo ledeniki, pokaže razgaljeno, pri nas torej skalnato in z gruščem posuto površje, ki je veliko bolj dovzetno za erozijo in denudacijo. Ob izrednih padavinskih dogodkih imajo hudourniške vode tako na voljo še več gradiva za prenos v doline in kotline, kjer so poseljena območja: "Seveda tam narava hitro vzpostavi novo ravnovesje oziroma sistem, ki pa je sprva bolj občutljiv, kot je bil pred tem 'ledeniški'. A ta sprememba, torej izginotje ledenika, ne vpliva le na okoliško in bližnje območje, temveč tudi širše – na celotno gorovje in nižji svet, ki ga obdaja oziroma do koder segajo vodotoki, ki jih napajajo tudi ledeniške vode."

Taljenje ledenikov je pereč globalni okoljski problem, in kot pove Pavšek, je trenutno najbolj skrb vzbujajoče taljenje ledenikov na polarnih območjih na obeh poloblah, arktični in antarktični: ''Tu gre za ogromne razsežnosti. Izginotje antarktičnega ledenika Thwaites, katerega površina meri več kot deset Slovenij in ki je kar stokrat večji od ledene police Larsen B, katere spektakularno razpadanje smo prav tam pred leti spremljali s 'satelitskimi' očmi, bi povzročilo več kot polmetrski dvig gladine svetovih morij. Taljenje permafrosta sprošča tudi metan, razmeroma kratkoživ, a zelo reaktiven plin, ki je tudi pod oceanskim dnom."