Nova raziskava, objavljena v znanstveni reviji Science, o kateri poroča Guardian, kaže, da se bo do leta 2100 stopila polovica ledenikov na planetu, tudi če bi nam uspelo doseči cilje, ki so si jih pogodbenice zadale v pariškem podnebnem sporazumu. Vsaj polovica tega scenarija naj bi se zgodila že v prihajajočih 30 letih. 

Ekipa znanstvenikov je pri raziskavi uporabila dve desetletji satelitskih podatkov o ledenikih, ki so zato najnatančnejši doslej. Prejšnji modeli so se namreč zanašali na meritve določenih ledenikov, zdaj pa so raziskovalci dobili podatke o vsakem od 200.000 ledenikov na planetu. To jim je prvič dalo vpogled v to, koliko bi jih bilo izgubljenih v različnih scenarijih podnebnih sprememb.

Raziskovalci so tako ugotovili, da bi po najbolj optimističnem scenariju, če bi nam uspelo segrevanje planeta obdržati na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo, izginilo 49 odstotkov ledenikov. Če nadaljujemo po poti, na kateri smo danes, pa bodo izgube še precej večje, po scenariju 2,7 stopinje Celzija bi lahko izginilo kar 68 odstotkov ledenikov. 

Če se bodo napovedi znanstvenikov uresničile, to pomeni, da v srednji Evropi, zahodni Kanadi in ZDA do konca naslednjega stoletja skorajda ne bi bilo več ledenikov. To bo, kot predvidevajo znanstveniki, bistveno prispevalo k dvigu morske gladine, ogrozilo oskrbo z vodo za do 2 milijardi ljudi in povečalo tveganje za naravne katastrofe, kot so poplave in plazovi.

Vodja raziskave dr. David Rounce z Univerze na Aljaski pojasnjuje, da bo večina izgubljenih ledenikov manjših: "A mali ledeniki so pomemben vir vode in preživetja za milijone ljudi." Kot je spomnil, večina takšnih ledenikov leži v srednji Evropi in Aziji. 

Med najhuje prizadetimi bodo nižje gorske verige, kot so Alpe in Pireneji. V Alpah bi naj bili tako do leta 2050 ledeniki v povprečju 70 odstotkov manjši, številni manjši bi že izginili, snežne vrhove bi ponekod nadomestile gole skale, biološka pestrost na teh območjih pa bi se bistveno zmanjšala. 

Kot je za naš portal že pojasnil Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika, se tanjšata tudi oba slovenska ledenika pod Triglavom in Skuto, še posebej od druge polovice osemdesetih let 20. stoletja. Kot je spomnil, smo pravo ledeno površje nazadnje videli v začetku jeseni 2019, od takrat ju bolj ali manj v celoti prekriva sneg zadnjih snežnih sezon in je torej led – kar ga je še ostalo – varno shranjen. A poudarja, da je to prehoden pojav, ki se je v zadnjih desetletjih zgodil že nekajkrat: ''Na dolgi rok pa izginjata.''

Kot pojasnjuje Pavšek, se, ko izginejo ledeniki, pokaže razgaljeno, pri nas torej skalnato in z gruščem posuto površje, ki je veliko bolj dovzetno za erozijo in denudacijo. Ob izrednih padavinskih dogodkih imajo hudourniške vode tako na voljo še več gradiva za prenos v doline in kotline, kjer so poseljena območja: "Seveda tam narava hitro vzpostavi novo ravnovesje oziroma sistem, ki pa je sprva bolj občutljiv, kot je bil pred tem 'ledeniški'. A ta sprememba, torej izginotje ledenika, ne vpliva le na okoliško in bližnje območje, temveč tudi širše – na celotno gorovje in nižji svet, ki ga obdaja oziroma do koder segajo vodotoki, ki jih napajajo tudi ledeniške vode."