Večina planeta beleži temperaturne rekorde. V Indiji in Pakistanu denimo so zaradi vročine ptiči padali z neba. Povečuje se neenakost med ljudmi v posameznih državah, na globalni ravni med severom in jugom nastaja velik materialni prepad, poglabljata se prehranska in energetska kriza. Pri tem razviti svet nosi večino odgovornosti, saj najbogatejših 10 odstotkov svetovnega prebivalstva (kamor sodi tudi Slovenija) ustvari več kot polovico vseh izpustov toplogrednih plinov, najrevnejša polovica, torej več kot tri in pol milijarde svetovne populacije, pa le 10 odstotkov. 

Nekateri ukrepi na ravni EU, namenjeni boju s klimatskimi spremembami, kot denimo slovo motorjev z notranjim izgorevanjem do leta 2035, so korak v pravo smer. Toda vsi ti ukrepi so prepočasni, poleg tega pa umeščeni v okvir ekološke modernizacije. Osnovna ideja je torej ustvariti zeleno rast in ubraniti Evropo kot branik globalne zelene industrije, toda ukrepi, ki bi ustrezno naslovili krizo sveta, so prepočasni ali jih sploh ni. "Številne študije kažejo, da je v takšnih pogojih nemogoče doseči potrebna znižanja izpustov toplogrednih plinov, ki so potrebni za globalni boj proti klimatskim spremembam," pravi Matthias Schmelzer, ekonomski zgodovinar in podnebni aktivist, podoktorski raziskovalec na Univerzi Friedricha Schillerja v Jeni in Laboratorija za novo ekonomijo.

Vse bolj očitno postaja, da se družba v najširšem smislu v takšnih razmerah, torej z vse pogostejšimi izrednimi vremenskimi dogodki, vojnami, energetskimi izzivi in omejenostjo naravnih virov bliža zlomu. Da je poleg prilagajanja na podnebno krizo izhod tudi odrast, so v zadnjem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (angl. IPCC) poudarili tudi vodilni podnebni znanstveniki.

"Poskuša začrtati obrise, kakšen planet bi obstajal, če ne bi poveličevali gospodarske rasti, ampak človeške potrebe in okolje. Je oboje, znanstveno podprt program in družbeno gibanje," pravi Schmelzer. Čeprav je ideja nastala v Evropi, se hitro širi po vsem svetu. Vsebuje konkretna navodila, kako naprej, denimo z omejitvami pri rabi naravnih virov ali energije. Osredotoča se na učinkovitost in zmanjševanje povpraševanja po izdelkih in storitvah. "Je agenda globalne pravičnosti, prerazporeja vire in bogastvo tako na globalni ravni kot znotraj držav. Brez tega se bo zelo težko spopasti s klimatskimi spremembami, ker so izpusti toplogrednih plinov(TGP) zelo neenako porazdeljeni."

 Po njegovem se spremembe ne bodo zgodile same od sebe. "Podjetja ne bodo kar sprejela nove paradigme, vlade ne bodo kar naenkrat postale razsvetljene in doumele, da morajo nekaj spremeniti. Spremembe bo sprožil le pritisk ljudi in širše družbe, upanje polagam v razna družbena gibanja denimo za podnebno pravičnost in študentska gibanja, ki začenjajo razumeti, da gospodarska rast stoji med zatonom civilizacije in pravimi rešitvami."

Jutri preberite intervju z Matthiasom Schmelzerjem.