Dobre pol milijarde prebivalcev EU vsako leto ustvari več kot 2,5 milijarde ton odpadkov. Lani smo jih v Sloveniji proizvedli skoraj 5,5 milijona ton, med temi ogromnimi kupi smeti pa je zavrženih tudi veliko stvari, ki bi bile lahko še uporabne. Ločevanje odpadkov je nekaj, kar nam je že uspelo osvojiti, vsaj osnovno. A to ni dovolj. Ključno je, da gremo korak naprej in končno preprečimo nastajanje novih odpadkov.

Za nami je evropski teden zmanjševanja odpadkov, ena od akcij, ki jih organizira EU. Geslo tokratnega tedna je bilo Ponovno uporabi in popravi: omogoči jim novo življenje! Dejstvo je, da prav v naših gospodinjstvih (torej tudi vašem) nastane kar desetina vseh odpadkov. Če se doma ozrete okoli sebe, kaj vidite? Vidite predmete, ki ste jih kupili ali dobili v dar. Morda ste jih nekoč nujno potrebovali, morda ste jih kupili, ker so bili v akciji, zdaj pa nimate srca jih vreči proč. Podobno je tudi z darili. Bi lahko živeli brez okrasne vaze, ki vam jo je pred leti kupila sorodnica? V njej rož že dolgo več ni, je pa zato na njej debela plast prahu. Kaj pa že peti komplet kozarcev, ki so ga ponujali v akciji zbiranja nalepk in ste ga kupili zgolj za vsak slučaj in ker je bilo ’ugodno’. Ste tudi tega nujno potrebovali ali bi lahko zadovoljno živeli brez? Koliko nakupov opravimo zato, ker je nekaj ’ugodno’, ’v akciji’ in si s kupovanjem stvari dajemo lažen občutek, da je naše življenje v bistvu srečno, polno. Polno je le stvari.

Ko sem se z eno od sogovornic na terenu pogovarjala o nakupovalni mrzlici in črnemu petku, ki se je pravzaprav raztegnil z enega dne na cel teden, in je pogovor nanesel tudi na kupovanje sreče, je bila sogovornica presenečena. Dvakrat je vprašala: "Kako je možno, da te kupovanje stvari v trgovinah osrečuje? Tega ne razumem." Sprva nisem razumela, kaj jo je zmotilo. Materializem ni nekaj novega in vsi vemo, zakaj smo v resnici potisnjeni vanj. Ko sem spoznala, kakšno je njeno videnje sveta in kakšna je pot, ki si jo (in nam) utira, mi je postalo jasno, da stvar kot takšna ne more osrečevati. Osrečuje lahko le pozitivna zgodba, ki jo ta stvar nosi s sabo, pa naj bodo to spomini na mladost, na nekoga ali na neki dogodek. Zgodba in ne stvar!

Ko sem se vrnila s terena, mi je poleg ure in pol videomateriala, prijetnih občutkov in pozitivnih vtisov za spomin ostala tudi emajlirana skodelica s podobo deklice in dečka iz časa moje mladosti. Za ene nov kos šare, za druge huda retro posodica. Zame zgodba o energičnih ljudeh, ki so polni dobrih idej ter pridnih rok in so sposobni iz smeti (kot jih doživlja večina) narediti nekaj novega, nekaj svežega in nekaj uporabnega. Vsak čaj, ki ga spijem iz te skodelice, me spomni na ta teren. Prijetnih občutkov, ki jih v meni zbudi, se ne da kupiti. Lonček ja, zgodbe in občutkov pa ne.

Dobrodošli v Kamrici. Vstopite v svoje otroštvo

Na sončen četrtek sva se s kolegom odpeljala iz Ljubljane v Vojnik, kjer sva obiskala enega od že desetih centrov ponovne uporabe v Sloveniji. V središču tega majhnega kraja sva vstopila v povsem drug svet – Kamrico. Tega starega poimenovanja za manjšo sobo mnogi mlajši niti ne poznajo, saj gre za besedišče starejšega knjižnega jezika. A ime centru povsem pristaja. Skozi vrata namreč vstopite v svoje otroštvo. Kot da ste stopili v časovno kapsulo in se vrnili desetletja nazaj. Emajlirana in glinena posoda, lesen kuhinjski pribor, vrči in posode za umivanje, stara kuhinjska kredenca (še eno ime, ki je potonilo v pozabo), gore skodelic in različnih kozarcev, ki me spomnijo na našo dnevno sobo in stričevo darilo mojima staršema za poroko (spomnim se, da so bili vso mojo mladost kozarci za šampanjec na varnem v vitrini, ker so bili darilo in jih je bilo ’škoda’ uporabljati). Usnjene potovalke, kuhinjske luči, ki so bile popularne v osemdesetih letih, pa pikasta emajlirana posoda, ki se vrača v naše kuhinje in je znova ’in’, le da jo tukaj lahko kupite za drobiž, v trgovinah pa je prav zaradi dejstva, da je zdaj spet moderna, njena cena zasoljena. Obešalniki so bili polni pisanih torb iz blaga, pa uporabnih nahrbtnikov, ljubkih predpasnikov, kratkih hlač (tudi dragih blagovnih znamk), ki so bile nekoč dolge, pa so jih pod spretnimi prsti šivilje spremenili v kratke in jim z nekaj detajli vdahnili novo življenje.

Iz hlač torbica, iz srajce predpasnik

Vse to so bili za nekoga odpadki, morda tudi za vas. V centru ponovne uporabe so hlačam iz jeansa dali novo življenje. Iz hlač, ki so imele strgano hlačnico, so naredili priročno torbo. Za ročaj so uporabili zavrženo Svilanitovo kravato (verjetno darilo za neko obletnico), dodali še nekaj detajlov in že je iz hlač nastala praktična torba s tem pa nekaj odpadkov manj na smetišču, ena stvar manj, ki bi jo kupili. In kar je najpomembnejše – vse to si lahko precej preprosto naredite sami iz svojih domačih stvari. Bistvo centra ponovne uporabe je v tem, da vam pokaže, da so neke stvari še uporabne, vam da ideje, kako te stvari ponovno uporabiti in predvsem vam da znanje in opremo, da to tudi naredite. Velik del dogajanja v centrih ponovne uporabe so namreč delavnice in tečaji za otroke in odrasle.

Centri ponovne uporabe niso zgolj zbirališča odpadkov. Pravzaprav so še najmanj to. K njim zahajajo ljudje, ki so družbeno odgovorni. Nekateri prinesejo izdelke, ki so še uporabni, pa jih sami ne potrebujejo, domov pa odnesejo kak nov kos, ki bi ga drugače kupili v trgovini. Nekateri pridejo po sezonska oblačila, saj se v njihovi trgovini lahko obuješ in oblečeš zgolj za 10 evrov. Velikokrat tudi z oblačili priznanih blagovnih znamk. Drugi pridejo po kakšen kos pohištva, da z njim opremijo sobo za študente. Ali pa idejo za darilo. Spet tretji pridejo tja, ker potrebujejo pomoč pri popravilu. Kamrica je kraj srečevanja ljudi, deljenja osebnih izkušenj in načrtovanja novih podvigov. A nikakor ne smetišče. Tukaj zavrženi izdelki dobijo novo ali pa zgolj bolj podaljšano življenje.

Včasih je treba stvari le očistiti

"Nedelujoče elektronske opreme sploh ne sprejemamo. Mi namreč ne smemo popravljati elektronskih naprav, niti ne kupujemo nadomestnih delov," pripoveduje mojster v centru Kamrica, ki skrbi za prineseno elektroniko. Običajno napravo, ki nekomu povzroča težave, očistijo, uredijo kakšen slab stik, in zadeva spet deluje, tako da jo lahko naprej prodajo po simbolični ceni. Od elektronskih naprav v centru sprejmejo največ računalniške opreme, ki je še delujoča, a ne povsem brezhibna. Dejstvo je, da ljudje še vedno raje kupimo nov kos elektronike, kot pa da bi obstoječega popravili. Ne razmišljamo namreč o tem, da smo ustvarili nov odpadek, temveč samo o tem, koliko nas bo kaj stalo.

’Se dobro počutiš v takem centru, ko vidiš, kako so ti ljudje hvaležni’

Ljudje zelo pogosto v center prinesejo oblačila. "Tega imamo kar veliko na zalogi. Preberemo tisto, kar je za prodajo, in nato prodamo po zelo simbolični ceni. Najpogosteje so to sezonska oblačila ter oblačila in obutev za otroke," pripoveduje zaposlena v centru in mojstrica šivanja. "Del oblačil pa se predela – iz dolgih hlač nastanejo kratke, dolga obleka lahko postane moderna tunika, iz moških srajc lični predpasniki," dodaja. Najpogosteje k njim oblačila prinesejo domačini, saj je lokalna skupnost zelo vpeta v delovanje centra. S pravimi idejami, marljivimi rokami in obilico materiala, ki se znajde v njihovih centrih, v Kamrici nastajajo prave umetnije. "Mi smo vsakega zelo veseli, ker vemo, da delamo dobro nam, da delamo dobro za naše otroke in za svet. Se dobro počutiš v takem centru, ko vidiš, kako so ti ljudje hvaležni. Če z nasmeškom gre nekdo od tebe, si srečen, ker veš, da si nekoga osrečil in da je zadovoljen."

Delavnice in tečaji: Ljudje nimajo idej, ko jim pa nekaj pokažeš, pa gre

Prirejajo tudi razne tečaje in delavnice. Ključno je namreč ljudem pokazati, da so izdelki še lahko uporabni, ter jih naučiti zadeve popraviti in izboljšati. "Delavnice so zelo pomembne. Ljudje se ne zavedajo, da je lahko nekaj še uporabno. Zanje je staro staro in se ne zavedajo, da je tem stvarem treba le dati nekaj nove duše. Jim moraš to pokazati, dati ideje," pravi prostovoljka, ki sodeluje s centrom in pripravlja različne delavnice, predvsem za otroke. "Imam štiri vnuke, ki jim z veseljem pokažem, kaj lahko s stvarmi, ki jih ne uporabljajo več, naredijo, da bodo spet zanimivi. Pokažem, kako lahko predelajo majčko, si jo s čim polepšajo. Vnukinja je stara 13 let in že zna šivati," pripoveduje Jožica, ki je prava mojstrica ročnih spretnosti. "Ljudje nimajo idej, ko jim pa nekaj pokažeš, pa gre."

Bo odslužena zavesa postala alternativa vrečkam za enkratno uporabo?

V centru so ravno v času najinega obiska iz starih zaves in vezalk izdelovali vrečke za zelenjavo in sadje, lahko pa jih uporabite tudi kot vrečke za pranje občutljivega perila ali pa kot darilne vrečke. Uredba, ki jo je sprejela vlada, namreč z letom 2019 trgovcem prepoveduje deljenje brezplačnih plastičnih vrečk, zato so se v centru odločili, da trgovcem ponudijo poceni in ekološko sprejemljivo rešitev, a za zdaj niso zainteresirani, vsaj v Sloveniji ne. Tujina pa takšne, ekološke rešitve, že razume, išče in ponuja. "Ideja ni nova. Izdelava te je zelo preprosta, pomembna pa je funkcija. V to vrečo lahko damo sadje ali zelenjavo, je prosojna, pralna, ima večkratno uporabo," pravi Marinka Vovk, znanstvenica, ki je svoje delo in življenje posvetila ekologiji. Vovkova vrečke prihodnje dni nese v Bruselj, da z idejo seznani evropske poslance. "Ključno je, da ta vreča z letom 2019 predstavlja novo rešitev. Namesto vreč za enkratno uporabo, ki imajo poleg okoljskih stroškov tudi negativne posledice za oceane, uporabimo odpadek – odsluženo zaveso, ki postane trajna alternativa. Ta vreča ne rabi videti več oceana, ker je trajna," pravi Vovkova in dodaja, "glede na to, da je ta rešitev možna, lahko naše trgovine to tudi izkoristijo. Žal pa zaenkrat še ni pozitivnega odziva, ker trgovine še vedno nadaljujejo z deljenjem brezplačnih vrečk za enkratno uporabo in na ta račun pritegnejo kupce."

Poceni in strupeno

Potrošniki še vedno pozabljamo na škodljivost kupljenih izdelkov, opozarja Vovkova. "Poznamo ogromno poceni izdelkov, ko lahko že po vonju zaznamo, da nekaj ni v redu z njimi, da so polna nekih kemikalij. Veliko, tudi tekstilnih izdelkov, prihaja iz tretjega sveta, kjer sploh ni omejitev kemikalij in ni preverjeno, katere substance se uporabljajo. Veliko je tudi rakotvornih, mi pa to imamo na sebi in ob sebi," pojasnjuje in v tem adventnem času izpostavlja umetne adventne aranžmaje, ki jih dajemo na mizo, pa se sploh ne zavemo, kaj vse nevarnega vsebujejo. "Marsikdo se ne vpraša, zakaj nekaj dobiš tako poceni. Kaj pa je v teh stvareh? Ali ne bi raje naredili nekaj svojega, naravnega, poiskali kaj lokalnega, kjer teh škodljivih substanc zagotovo ne bo. Ta zdravstveni vidik je pri vsem tem ključnega pomena."

Ustvarili že 40 stabilnih delovnih mest

"Jaz rečem kar, da sem mama centrom ponovne uporabe. Ko smo s tem začeli leta 2009, je bilo to nekaj, kar Slovenija sploh ne rabi. Tudi ugledne osebnosti so mi rekle, da to ni za Slovenijo, da tega mi ne rabimo, da je to za druge države. Bila sem presenečena. Ni mi bilo jasno, zakaj ne, saj smo tudi Slovenci sposobni preseči neko stigmo, nek negativen trend. Danes je to nekaj, kar si vsi želijo. Danes lokalne skupnosti vedno bolj potrebujejo tak center ponovne uporabe, medgeneracijski center, kjer se nekaj ustvarja, dela, da ljudje lahko stvari prinesejo, oddajo. Tudi ta občutek, da nekaj oddaš, da bo nekdo še lahko uporabil, ni zanemarljiv. Ne samo, da lahko nekaj po simbolični ceni kupiš in s tem prispevaš k lokalnemu, socialnemu podjetju," pripoveduje Vovkova, ki pa s svojimi centri ni obudila življenja le stvarem, temveč tudi zapuščenim stavbam in prostorom, kjer so zaživeli ti centri. "Pomembno je, da lokalne skupnosti v prostorih, ki so bili prazni, zapuščeni, obudijo življenje in vzpodbudijo upanje. Miselnost ’če so oni, potem bomo tudi mi’ je točno to, kar marsikdo potrebuje in je to korak, ki ga želimo negovati," pravi in dodaja, da so v mreži centrov ustvarili kar 40 novih in stabilnih delovnih mest. "To je tista pot, po kateri bi lahko tudi na drugih področjih šli."

Država za delovanje centrov ne namenja nič denarja. Od leta 2014 namreč ni več razpisov za sofinanciranje socialnega podjetništva. "Smo izključno na trgu in je treba na trgu tudi preživeti," opozarja Vovkova in dodaja, da je težko preživeti. "V bistvu imaš dva nahrbtnika. En je ta, da imaš vključene težje zaposljive osebe, ki imajo določene omejitve, drugi pa ta, da moraš pokrivati takšne tržne niše, ki niso dobičkonosne." V ta namen so ustanovili zaposlitvene centre, kjer lahko preko subvencije za invalide del teh davkov in prispevkov uveljavljajo. S tem so invalidnim osebam dali delo in jih vključili v družbo, opozarja Vovkova. "Meni je ključno, da ljudje radi delajo, da se vidijo v lokalni skupnosti in da imamo v lokalnem okolju ponudbo, ki so jo številni prej iskali v tujini."

Brez lokalne skupnosti center ne more (za)živeti

Trenutno odpirajo deseti center ponovne uporabe na Jesenicah. Ključno je, da centri med seboj sodelujejo in izmenjavajo izdelke. "Ljudem ponujamo vedno nekaj novega," pravi Vovkova in dodaja, da je ključno sodelovanje in podpora lokalnih skupnosti. "Tam, kjer lokalna skupnost ne sodeluje, tam tudi mi ne moremo delati."

Doživetje in občutek, ki ga ni mogoče kupiti

Ko vstopiš v katerega od centrov, imaš občutek, da se je ustavil čas, da si vstopil v prijetno okolje toplega doma. To je odlično okolje za medgeneracijsko druženje in izmenjavanje idej. Zato tudi opremljajo različne večgeneracijske centre, ki želijo pričarati ta občutek nostalgije. "To, da se ustavi čas, da se pogovarjamo, ujamemo. Da ni samo neko pričakovanje, potem pa nič ni. Želimo, da ta ujet trenutek predstavlja nekaj, kar ljudje iščejo in se tega ne da kupiti. Tega občutka ne morete kupiti niti v največjem centru," opozarja Vovkova.

Za nami je črni petek, včeraj je potekal ’cyber monday’, pred vrati je praznični december, skratka cel kup potrošniških akcij, ki nas silijo k brezglavemu nakupovanju. Včasih pozabimo, da darilo ni zgolj stvar, temveč mora imeti nekaj več. "Funkcija darila je v tem, da, ko ga prejmeš, da te spomni na nekoga, ki ti je to izročil. Ima zraven dodano vrednost v spremembi mišljenja, ravnanja. Takšna darila so v bistvu tista prava darila," glede obdarovanj in pretiranega potrošništva opozarja Vovkova.

Glede črnega petka in pozivanja k potrošništvu pa opozarja, da se ljudje počutijo neenakovredne, če ne bodo hitro šli kupit nekaj, česar sploh ne potrebujejo. "Posiljevanje s pretiranim potrošništvom pri ljudeh lahko vzpodbuja negativen občutek. Z nekom, ki na črni petek ne bo šel nakupovat, je v resnici vse v redu. Dajmo se raje vprašati, ali res to rabimo? Če ne rabimo, lahko kaj popravimo, obnovimo ali pa raje vzamemo od lokalnega proizvajalca. Brez slabe vesti, da moramo biti v to pretirano potrošništvo nekako potisnjeni in imeti občutek, da moramo tako ravnati."

Združimo probleme, najdemo rešitev in ustvarimo nov produkt

Izdelki, ki jih pripravijo za tuje naročnike, morajo imeti evropski patent – košček všite zadrge. "S tem jamčimo, da so narejeni pri nas, v Sloveniji. Ta košček zadrge simbolizira, da ti, ko zapreš zadrgo, torej povežeš skupaj problem odvečnih količin odpadkov, izdelkov, materialov ter problem težje zaposljivih, s tem dobiš nov produkt. To mi delamo," pojasnjuje Vovkova. "Mi združimo probleme, najdemo rešitev in ustvarimo nov lokalni produkt. To je naša zgodba."

Sedenja in čakanja na postrežbo v centru ni

"Pri nas je princip ’naredi sam’. Ugotovili smo, da je ogromno ljudi izgubilo občutek, da nekaj zna. Kar čakali bi. V življenju ni tako," opozarja Vovkova. Zato si med obiskom pri njih moraš sam postreči čaj ali kavo, če s seboj prinesete cela žita, jih lahko pri njih zmeljete. Določene dneve so vam na voljo njihovi stroji in nasveti zaposlenih, ki vam bodo pomagali pri tem, da si na primer sami zašijete razparan žep ali luknjo na kolenu. "Če sam delaš, postaneš ustvarjalen. Zase delo vedno dovolj dobro opraviš." 

Na pomoč priskočili dementnim osebam

V centru imajo tudi svojo kuhinjo, rabljeno seveda, ki so jo obnovili na izredno zanimiv način. Kuhinjski elementi so namreč oblečeni v stare časopise iz leta 1927 in 1928, na katerih so dogodki iz Vojnika. "Ljudje najdejo svoje zgodbe oziroma zgodbe svojih sorodnikov," pripoveduje Vovkova, za ročaje pa so uporabili kar stare žlice. Obiščejo jih tudi ljudje iz domov za starejše, ki se ob pogledu na stare posode in pohištvo spomnijo svoje preteklosti, obudijo lepe spomine. Tako so enemu od domov za starejše s pohištvom in opremo pomagali urediti prostore bolnikom z demenco. "V Ormožu imamo poseben program zdravljenje kot terapevtski učinek za osebe z demenco. Preko teh izdelkov oni miselno prestopijo v obdobje, ko so bili zdravi. Osebe nato normalno funkcionirajo," pravi Vovkova. S tem programom se zgledujejo po Norveški, kjer so zdravstveno dokazali, da dementnim ljudem koristi, če se miselno prestavijo v življenjsko obdobje, ko so bili še zdravi. Takšni so potem bolj srečni in potrebujejo manj zdravil in oskrbe.