Letošnje leto se bo v zgodovino zapisalo tudi kot leto, ko so se po svetu začele razvijati in širiti številne alternative tradicionalni plastiki. Znanstveniki sicer že več kot desetletje raziskujejo materiale na osnovi rastlin ali živalskih ostankov, ki bi lahko nadomestili plastiko in tako pripomogli k njenemu zmanjševanju. Poglejmo nekaj primerov takšnih alternativ.

Bioplastika iz ribiških odpadkov

Mlada raziskovalka in industrijska oblikovalka Lucy Hughes iz Združenega kraljestva je med študijem skušala najti načine, kako zmanjšati odpadke ribiške industrije. Vsako leto jih po svetu namreč proizvedemo za okoli 50 milijonov ton, ocenjujejo Združeni narodi. Pa bi lahko luske, rakovi oklepi in želatina iz morskih alg postale pomembna surovina, se je spraševala 23-letna študentka Univerze v Sussexu.

"Ko sem z rokami tipala ostanke kože in lusk, sem videla, da se v tem skriva velik potencial. Material je tako fleksibilen, upogljiv in močan," pravi Hughesova. Ta ugotovitev jo je gnala, da je začela raziskovati možnosti ponovne uporabe teh stranskih produktov ribištva. Rezultat njenega dela je MarinaTex – nov material, ki po svojih lastnostih zelo spominja na plastiko. "Zakaj potrebujemo na stotine polimerov, ki jih je ustvaril človek, če jih imamo že veliko v naravi," pravi mlada izumiteljica. Za svoj izum si je prislužila mednarodno nagrado v vrednosti 32.000 funtov (približno 37.600 evrov). Denar bo uporabila za nadaljnji razvoj izdelkov in za postavitev množične proizvodnje te vrste bioplastike.

Mešanici iz lusk in ribje kože je dodala molekule hitozana, polisaharida, ki ga pridobivajo iz trdnega zunanjega okostja lupinarjev, ter želatino iz rdečih morskih alg. Po večih mesecih odkrivanja pravilnega razmerja med sestavinami in številnih testih ji je uspelo ustvariti fleksibilno prozorno folijo, ki je celo močnejša od plastike. Prednost novega materiala pa je v tem, da ga lahko kompostiramo in se razgradi v štirih do šestih tednih, hkrati pa ne onesnažuje zemlje.

Mlada Britanka pravi, da ni nujno težava v sami plastiki, pač pa v njeni prekomerni uporabi. Denimo, številne plastične izdelke za enkratno uporabo v povprečju uporabljamo le 10 do 15 sekund, preden jih odvržemo. Njen izum bi lahko nadomestil številne izdelke za enkratno uporabo in hkrati pripomogel k manjšemu onesnaženju s plastiko.

Vrečke, ki se v nekaj minutah razgradijo v vroči ali hladni vodi in jih lahko zaužijemo

Nekdanji inženir v čilski tovarni plastike Patricio Cabezas je pred dobrim letom razvil unikatno vrečko, ki ni narejena iz plastike. Kmalu je začel z njeno množično proizvodnjo in letos je že nadomestila klasične plastične vrečke v nekaterih trgovskih centrih v Čilu, počasi pa prodira tudi na globalni trg. Kot nekdanji zaposleni v industriji plastike je pred časom dejal: "Najprej sem pripomogel pri ustvarjanju težave, zdaj pa jo rešujem."

Vrečka je narejena iz polivinil alkohola – snovi, iz katere so narejene kapsule za zdravila. Medtem ko pri normalni plastični vrečki traja več sto let, da se razgradi, pa je pri tem izumu čas razgradnje drastično skrajšan. Če jo namreč le za tri minute potopimo v vodo, vrečka izgine oziroma se razkroji. Cabezas je vrečko razvil s pomočjo raziskovalcev Roberta Asteteja in Cristiana Olivaresa. Znanstvenika sta formulo razvila med eksperimentiranjem z biorazgradljivim detergentom. "Kar ostane v vodi, je ogljik, ki ne pušča posledic na človeku," pravi Astete. Vodo z raztopljeno vrečko lahko tudi zaužijemo, kar so snovalci večkrat demonstrirali.

Toda, kako se vrečka obnese v dežju in vlažnem vremenu? Solubag proizvaja dve različni verziji vrečke – ena se razkroji v hladni vodi, druga pa v vroči vodi (nad 85 stopinj Celzija). Če se vrečka, ki se razkraja zgolj v vroči vodi, nekako znajde v naravi, se bo kljub temu povsem razgradila v 180 dneh.

Prednost te alternative plastiki je, da za proizvodnjo teh vrečk ni potrebna povsem nova strojna oprema, pač pa se lahko proizvaja v obstoječih strojih za plastični film. Tako bodo lahko podjetja, ki proizvajajo plastične vrečke, enostavno zgolj prešla na drug material. Vrečke naj bi bile vsaj tako močne, če ne celo bolj, od navadnih plastičnih vrečk za enkratno uporabo. Moč oziroma vzdržljivost vrečk pa se lahko prilagodi glede na potrebe.

Bioplastika iz olupkov manga in morskih alg

23-letni Denxybel Monitola je kot mladi raziskovalec na Inštitutu za biokemijo na Akademiji Sinica v Tajvanu ustvaril okolju prijazno bioplastiko. In naredil jo je iz sestavin, ki jih je na Filipinih, njegovi izvirni domovini, v izobilju – mangovih olupkov. Filipini so namreč deveti največji proizvajalec manga na svetu, letno ga v tej državi proizvedejo skoraj 826.000 ton. Filipini pa so tudi ena od držav, ki največ prispeva k onesnaževanju oceanov s plastiko. Prav zato si Monitola prizadeva, da bi našli alternativo, ki bi lahko nadomestila navadno nerazgradljivo plastiko.

Bioplastiko je ustvaril iz biopolimera iz manga in biopolimera iz morskih alg, torej iz pektina in karagenana. Takšna bioplastika se povsem razgradi v vodi in ne pušča strupenih snovi. "Ustvaril sem bioplastiko, ki je brez toksičnih kemikalij, ko se razgradi v vodi, saj so vse sestavine povsem organske," pravi mladi znanstvenik. Bioplastika je zelo podobna navadni plastiki, ki jo denimo danes uporabljajo za embalažo. Vendar njegova bioplastika potrebuje še dodatne izboljšave, saj se v trenutni obliki prehitro razgradi. Filipinske oblasti so zelo zainteresirane, da bi njegov izdelek spravile v množično proizvodnjo in mu pomagajo z iskanjem investitorjev.

Biorazgradljiva plastika iz kaktusa

Mehiški znanstveniki z Univerze Valle de Atemajac so ustvarili biorazgradljivo plastiko iz kaktusovih listov. Snov se začne razkrajati po približno mesecu dni v zemlji, v vodi pa se razgradi že v nekaj dneh.

"Kaktus ima določene kemične lastnosti, za katere sem bila prepričana, da bi iz njih lahko ustvarili polimer, ki bi ga lahko združili z nekaterimi drugimi sestavinami, samo naravnimi, in bi dobili netoksično biorazgradljivo plastiko. Proces je mešanica sestavin, osnova pa je kaktus. Je povsem neškodljiv, vse sestavine, ki jih uporabljamo, lahko zaužijejo tako živali kot ljudje in jim ne bi škodile," pravi Sandra Pascoe Oritz, raziskovalka, ki je sodelovala pri razvoju te nove snovi. Če bi vrečka iz tega materiala pristala v naravi ali v oceanu, bi se hitro razgradila in ne bi pustila škodljivih posledic.

Trenutno je bioplastika iz kaktusa še na razvojni stopnji, vendar pa se bo glede na vse večje povpraševanje po alternativah konvencionalni plastiki njen razvoj zagotovo pospešil in kmalu prenesel v množično proizvodnjo. Več podjetij je že izrazilo zanimanje za ta material in z raziskovalci sodelujejo pri njegovem nadaljnjem razvoju. "Nikoli ni prepozno, da začnemo spreminjati stvari. Vsak dan imamo novo priložnost, da naredimo stvari boljše, torej če vsak naredi, kar mora narediti, imamo novo priložnost, da ustavimo škodo, ki smo jo naredili planetu," pravi Oritzova.