Kjotski protokol je mednarodni sporazum, ki skuša zmanjšati emisije ogljikovega dioksida in petih ostalih toplogrednih plinov: metana, dušikovega oksida, fluoriranih oglikovodikov, perfluoriranih ogljikovodikov in žveplovega heksafluorida. Zaradi pospešenega razvoja industrije so se v zadnjih desetletjih emisije teh plinov izrazito povečale. Nastajajo namreč z zgorevanjem fosilnih goriv, v kmetijstvu, pri ravnanju z odpadki, kot izpušni plini prevoznih sredstev in pri industrijskih procesih. Učinek tople grede je zato zelo narasel, kar je privedlo do segrevanja ozračja. Prav to je 141 držav sveta spodbudilo, da so podpisale omenjeni prorokol, ki je začel veljati 16. februarja leta 2005.

Med podpisnicami so tudi države članice Evropske Unije (EU), ki so se znotraj evroobmočja še dodatno angažirale pri prehodu v nizkoogljično družbo: s Pariškim sporazumom so se zavezale k prehodu k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in v zadnjih letih aktivno soustvarjajo energetsko politiko EU. Evropska komisija je po številnih reformah in podnebnih politikah leta 2016 predstavila obsežen sveženj 8 zakonodajnih predlogov oziroma tako imenovani čisti energetski paket (Clean Enegry Package), ki vključuje revizije in spremembe vseh pomembnejših zakonodajnih dokumentov na EU-ravni, ki se dotikajo področja energetike ter s tem postavila načrt deleža zmanjšanje emisij toplogrednih plinov po državah do leta 2030.

Nekatere države so pri uresničevanju zastavljenih ciljev bolj, druge manj uspešne. Med tiste, ki so se problematike lotile z izjemno vnemo, sodi denimo naša zahoda soseda Italija, ki že več kot 10 let aktivno spodbuja investicije v obnovljive vire energije. Država je pri tem uporabila več načinov spodbud: od tako imenovanih 'feed in tarif' (vsak investitor, ki pridobi pravico do feed in tarife, prejme dodatek/subvencijo k vsaki proizvedeni kWh električne energije iz obnovljivih virov energije za v naprej določeno obdobje, ki je navadno 15 let), do raznih davčnih olajšav za tiste, ki investirajo v obnovljive vire energije (do 50%), in posebnih zakonodajnih mehanizmov za spodbujanje samooskrbe. Sistemi podpor se skozi leta spreminjajo in izpopolnjujejo, večinoma pa gre za inštrumente, ki jih poznajo tudi druge članice EU.

Od jedrske energije preko fosilnih goriv do obnovljivih virov energije

Že v dvajsetem stoletju je bila Italija v ospredju na področju tehnološkega razvoja in proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Izgradnja prvega obrata geotermalne energije sega v leto 1904 v mesto Larderello v Toskani, kjer je bila leta 1913 zgrajena tudi prva geotermalna elektrarna, ki je bila do leta 1958 edina na svetu. Na področju hidroenergije je bil prvi obrat v Evropi prav tako zgrajen na italijanskih tleh, in sicer v mestu Paderno d'Adda v Lombardiji med letoma 1895 in 1898. Prva sončna elektrarna je bila v Italiji zgrajena že leta 1963 v Genovi, leta 1980 pa je bil na Adranu na Siciliji zgrajen prvi solarni stolp, ki je uporabljal ogledala. Pri proizvodnji vetrne energije so se v drugi polovici sedemdesetih let začeli izvajati prvi eksperimentalni projekti, ki so bili sponzorirani s strani Nacionalnega raziskovalnega sveta ter v sodelovanju z multinacionalno energetsko družbo Enel, in so bili del prestrukturiranja celotnega sistema proizvodnje in oskrbe z energijo, ki je sledila energetskima krizama v letih 1973 in 1979.

Zatem je pri izrabi obnovjivih virov energije za nekaj let nastalo zatišje, v osemdesetih in devetdesetih letih pa so tovrstni pojekti na novo oživeli zaradi treh poglavitnih dejavnikov: nove javne ozaveščenosti o okoljskem stanju, ki jo je spodbudila černobilska jedrska nesreča leta 1986, referenduma leto pozneje, s sprejetjem katerega so se odpovedali gradnjam jedrskih elektrarn in bili zato prisiljeni večino svojih potreb pokrivati s fosilnimi gorivi ter hitrega zviševanja cen surove nafte, ki je bila posledica napetosti in oboroženih konfliktov na Bližnjem vzhodu in v Perzijskem zalivu. Če je država želela zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv ter znižati ogljični odtis, je bil prehod na obnovljive vire energije torej edina logična posledica.

Nato je sledil podpis Kjotskega protokola in Pariškega sporazuma, ki sta še dodatno spodbudila izrabo obnovljivih virov. Izkoriščanje obnovljivih virov energije je državi zagotovilo odcepitev od sicer zgodovinske odvisnosti od fosilnih goriv in oskrbe z ogljikovodiki iz vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Delež obnovljivih virov energije v bruto končni porabi energije je po podatkih Eurostata v Italiji leta 2006 znašal zgolj 8,3 odstotka, leta 2016 pa se je povzpel že na 17,4 odstotka. Število se je stalno povečevalo in danes predstavlja eno od glavnih komponent nacionalne porabe energije. Leta 2014 je kar 38,2 odstotka nacionalne porabe električne energije prišlo iz obnovljivih virov (še leta 2005 je ta delež znašal zgolj 15,4 odstotka), kar je pomenilo 16 odstotkov celotne porabe energije v državi. Pri tem je imelo pomembno vlogo država, ki je uvedla obsežne spodbujevalne sheme za razvoj proizvodnje obnovljive energije.

Vse več Italijanov elektriko proizvaja s pomočjo sonca

Prav vseh 8.947 italijanskih občin si je med seboj enakomerno razporedilo načine izkoriščanja obnovljivih virov energije glede na geografske aspekte. Danes je tako vodilni vir še vedno hidroenergija, pomembno vlogo k nacionalnim potrebam po energiji pa prispevajo tudi sončna enegija, bioenergija, energija vetra in geotermalna energija. V zadnjih letih se je sicer povečala izraba prav vseh virov obnovljive energije, število obratov pa še vedno hitro narašča in prav nič ne kaže na to, da se bo ta rast v bližnji prihodnosti zaustavila. Za naložbe v izrabo obnovljivih virov energije se odločajo tako podjetja, javne družbe in ustanove, v katerih ima država nadzorni delež, kot tudi zasebniki in družine. Veliko Italijanov se odloča namestiti svoj obrat za obnovljivi vir energije, saj menijo, da bo ta vir energije v prihodnosti edini vzdžen. Manjše naprave za proizvodnjo lastnih obnovljivih virov energije tako danes pokrivajo 22 odstotkov nacionalne proizvodnje električne energije. Te številke bi bile še pred nekaj leti popolna znanstvena fantastika, sedaj so čista resničnost.

Največ italijanskega prebivalstva se sicer odloča za izgradnjo domačih sončnih elektrarn, ki so med vsemi obnovljivimi viri energije najcenejša naložba in jih je mogoče enostavno namestiti. Samo proizvodnja sončne energije je že leta 2014 predstavljala približno 8 odstotkov celotne proizvodnje električne energije, s čimer je Italija postala država z največjim prispevkom sončne energije na svetu. Kaj je razlog tako velikega uspeha domačih elektrarn? Kot so nam pojasnili pri slovenskem pri dobavitelju električne energije GEN-I ima Italija (predvsem na jugu) »zelo dobro geografsko lego in visok potencial za pridobivanje energije iz sonca in vetra, zato se je Italijanska država odločila za zelo ambiciozno politiko spodbujanja investicij v obnovljive vire energije. Sredstva za spodbude je vlada pridobila z uvedbo posebnih postavk na računih za električno energijo, ki jih plačujejo vsi odjemalci v Italiji.«

Poleg ekonomskih razlogov Italijani navajajo tudi druge pozitivne vplive izrabe obnovljivih virov energije. Eden izmed njih je zagotovo ohranjanje okolja. V Italiji je močno prisotno zavedanje o podnebnih spremembah in ohranjanju okolja, saj se država lahko pohvali s številnimi naravnimi znamenitostmi, ki bodo v primeru nadaljnjega onesnaževanja močno ogrožene. Domačini se zelo dobro zavedajo, da le sami lahko pomembno vplivajo na to, da do tovrstnih katastrof ne pride. Gre za tako imenovano 'revolucijo od spodaj navzgor', saj so domačini prepričani, da je proizvajanje lastne električne energije boljša izbira na več ravneh. Pozitivno vpliva tako na gospodarstvo družine, kot tudi na okolje. Dejansko ima energija, ki jo ustvarijo sami, izjemno majhen vpliv na okolje.

Še leta 2010 je bilo sonce v sicer praviloma zelo sončni Italiji zelo slabo izkoriščano, zato je bilo subvencioniranje izgradnje teh naprav vsekakor odlična poteza, ki je državo v nekaj letih popeljala na četrto mesto po nameščenih solarnih sistemih – prehitela je celo Združene države Amerike. Tovrstni uspeh so sočne elektrarne dosegle iz več razlogov, glavni pa je bila visoka subvencionirana cena elektrike, kar je bil eden glavnih vzvodov za hitro rast solarnih sistemov v državi v zelo kratkem času. In čeprav je bila država leta 2013 primorana ukiniti glavno subvencijo, ker so stroški dosegli 6,7 milijard evrov in se je začelo na obsoječo omrežno ter električno infrastrukturo nalagati veliko breme, je industrija izkoriščanja sonca ostala stabilna. Rezultati večih študij so namreč pokazali, da so tovrstni projekti donosni in da je visok donos električne enegije povečal neto sedanjo vrednost na dovolj visoke ravni, da spodbude za preživetje industirje niso bile več potrebne.

Se lahko Slovenija zgleduje po Italiji?

Tudi v Sloveniji je osončenje povsod zadostno, na ustreznost lokacije za izgradnjo mikro sončne elektrarne pa vplivajo nekatere druge okoliščine, kot sta denimo primerna orientacija strehe in bližina naravnih ovir ali objektov, ki bi onemogočali optimalno osončenost solarnih panelov. A to ni ovira, saj lahko v primeru, ko zaradi karakteristik strehe (npr. slabše usmerjena streha, premajhna površina le-te za izgradnjo elektrarne) ali naravnih pogojev (npr. bližina ovir, ki bi lahko senčile sončno elektrarno) ni pogojev za izgradnjo sončne elektrarne za samooskrbo na strehi lastnega objekta, elektrarno postavite na drugem/sosednjem objektu - če to dopuščajo tehnične in zakonske omejitve in v kolikor se sosed strinja z izgradnjo.

Vsekakor je dolgoročno izbira sonca namesto fosilnih goriv boljša in bolj racionalna odločitev – tako z vidika prihrankov, kot z vidika ohranjanja okolja. Če vas skrbita birokracija in dolgotrajnost izgradnje, je projekt najbolje zaupati ponudniku, ki vam nudi storitev 'na ključ', kar pomeni, da za vas uredi celoten postopek izgradnje brez stresa in z minimalnimi posegi v objekt ter okolico. Eden takih projektov je GEN-I-Sonce, v sklopu katerega celotna izgradnja samooskrbne sončne elektrarne traja približno 8 do 10 tednov, montaža pa je običajno zaključena v enem dnevu. Tudi financiranje dandanes ni več težava: v podjetju GEN-I, želijo s projektom GEN-I Sonce namreč proizvodnjo lastne zelene energije omogočiti čim večjemu številu odjemalcev, zato nudijo različne sheme ugodnega financiranja. »Poleg takojšnjega plačila omogočamo plačilo izgradnje elektrarne tudi na obroke, in sicer s 7-letnim brezobrestnim odplačilom ter do 15-letnim potrošniškim kreditiranjem,« so nam pojasnili sogovorniki. Tako torej praktično ni razloga, da ne bi preklopili na zeleno energijo in naredili nekaj dobrega za naš planet.

Sponzorirana vsebina