Epidemija je močno zarezala v turizem po vsem svetu in Črna gora pri tem ni bila nobena izjema. Leta 2020 se je država zaprla in posledično  utrpela več kot 80-odstotni upad turizma v primerjavi z letom 2019. "Lani praktično nismo imeli turistov in takrat smo doumeli, da ne moremo biti zaprti. A bilo je prepozno, da bi rešili sezono. Zdaj, po letu dni, smo se naučili živeti s tem, spoštujemo smernice Svetovne zdravstvene organizacije, sprejeli smo odgovorne potovalne standarde ter izobrazili hotelirje in gostince, da se držijo ukrepov, in rezultat tega je mnogo večje število gostov v letošnji sezoni. Dokončnih številk sicer še nimamo, a govorimo o 60–80 odstotkih več kot v letu 2019," pojasnjuje Biljana Božović, koordinatorka za mednarodno sodelovanje pri Nacionalni turistični organizaciji Črne gore.  

V okviru evropskega projekta Onkraj evropske poti trajnostnega turizma MED (Beyond european sustainable tourism Mediterranean path – BEST MED) so v začetku oktobra organizirali študijski obisk predstavnikov medijev iz Slovenije, ki smo se imeli priložnost seznaniti s t. i. ilirsko stezo, kulturno potjo, ki je dobila certifikat Sveta Evrope in ki promovira sledi starodavnih civilizacij v Črni gori. "Naš cilj je v ponudbo vključiti Dukljo in risanske mozaike ter k obisku teh manj znanih lokacij privabiti čim več turistov. Če že počitnikujete na naših plažah, zakaj ne bi videli še nečesa, kar ni tako znano, a ima veliko vrednost? Poudarek dajemo podeželskim gospodinjstvom in zelenemu turizmu, spodbujamo trajnostno mobilnost in uvajamo evropske okoljske standarde ISO," našteva Božovićeva. 

Kraji, ki jih omenja, ležijo v zaledju zaliva Boke Kotorske, ki s svojimi butičnimi hoteli in luksuznimi apartmaji sicer stavi na turizem višjega cenovnega razreda – individualne goste s prestižnejšim okusom in debelejšo denarnico, ki želijo svoj mir. "To kombinacijo gora in morja ljudje primerjajo z nordijskimi fjordi in je zares fascinantna. Vpliv beneške kulture daje mestom poseben šarm, v zalivu pa se skriva tudi dovolj divjih plaž, na katerih ni masovnega turizma. Svoje goste želimo povabiti, da obiščejo tudi zaledje zaliva, prehodijo lokalne pešpoti, obiščejo podeželske domačije in se spoznajo z lokalno kuhinjo – da niso samo v hotelu, ampak da to destinacijo tudi v polnosti doživijo."  

Hrvati imajo Dubrovnik, Črnogorci pa Kotor 

"Bog je naredil svet v šestih dneh, sedmi dan pa si je vzel čas in ustvaril ta fjord pod Lovćenom," je citat, ki ga domačini pripisujejo pisatelju Williamu Boydu. Ne glede na to, ali ga je res izrekel ali ne, zagotovo drži, da je Boka Kotorska veličasten 30-kilometrov dolg zaliv na skrajnem severu črnogorske obale Jadranskega morja. Zaradi gora, ki ga obdajajo, ga nekateri imenujejo najjužnejši fjord v Evropi, a to poimenovanje je napačno, saj ni nastal kot posledica ledeniškega delovanja, pač pa gre za rias, potopljen kanjon reke. Je del Unescove svetovne kulturne dediščine, številni manjši zalivi v njem pa tvorijo eno najlepših naravnih pristanišč v Evropi. Večja naselja ob obali so Herceg Novi, Risan, Kotor in Tivat, malo manjša pa Perast in utrdbe starega mestnega jedra Kotor. Med temi zidovi nas je popeljala lokalna vodička Danka Vuković.

Štiri stoletja beneške prevlade so mestu prinesla značilno beneško arhitekturo, ki je prispevala k temu, da je Kotor postal Unescova svetovna dediščina. Med sprehodom po mestu je beneški vpliv mogoče opaziti vsepovsod, pa naj gre za pročelja stavb ali za svojevrsten dialekt, ki ga lahko ujamete, če prisluhnete pogovorom domačinov. Kotor je bil vedno izjemna strateška točka v tem delu Jadrana, ki so jo vsi hoteli osvojiti, zato mu je skoraj pet kilometrov dolgo obzidje, ki je ponekod visoko tudi do 20 metrov, koristilo za obrambo. Ljudje so v mesto vstopali po dvižnih mostovih, dovoljenja pa jim je izdajal "providur", nekakšen župan. Danes ima mesto troja vrata,  glavna se imenujejo morska. Nad njimi je med drugim zapisana letnica osvoboditve mesta izpod okupacije po drugi svetovni vojni, vidimo pa lahko tudi grb bivše Jugoslavije in povojni zapis Titovih besed: Tujega nočemo, svojega ne damo. Mestni trgi so nepravilnih oblik in imajo večinoma dvojna imena – uradna in lokalna. Na enem od njih stoji stolp z uro, ki se je med velikim potresom leta 1667 nagnil za 20 centimetrov in spominja na poševni stolp v Pisi. Simbol mesta in za domačine najpomembnejša je mestna katedrala, posvečena zaščitniku mesta sv. Tripunu, ki jo je Vatikan leta 2009 razglasil za baziliko. V mestu so tudi številne palače nekdaj premožnejših družin, ki so danes v zasebni lasti, lastniki pa zaradi zaščite Unesca ne smejo spreminjati ničesar – na fasade ne smejo nameščati niti klim. In medtem ko vsak trg v mestu nosi svoje ime, sta poimenovani samo dve ulici – najožja je ulica "pušti me proč" (spusti me mimo). Nad mestom stoji na 260 metrih nadmorske višine trdnjava, posvečena sv. Ivanu, na kateri vihra tudi črnogorska zastava. Do tja se lahko povzpnete po okoli 1400 stopnicah, na vrhu pa se vam odpre spektakularen pogled na ta del Bokokotorskega zaliva. Ne bodite presenečeni, če se vam med sprehodom po mestu pridružijo mačke. Ker so v 16. in 17. stoletju lovile podgane, ki so širile nalezljive bolezni, danes veljajo za velike zaščitnice mesta. Ogromno jih je in niso prav nič lačne. Navajene so namreč pice, sladoleda in drugih dobrot, s katerimi jih hranijo prebivalci, lokalni veterinar pa skrbi, da se ne bi nekontrolirano razmnožile.  

V kotorsko pristanišče poleti vpluje veliko število križark. V mestu se ustavljajo avtobusi in individualni gosti s svojimi avtomobili, gost promet, ki vključuje tudi vozila domačinov, pa močno bremeni edino magistralo, ki povezuje vsa obalna mesta. Ker gradnja obvoznice ni mogoča, se pospešeno razvija promet na vodi, ki naj bi razbremenil omenjeno cesto. Mesto v skladu z načrti za trajnostno mobilnost v zadnjem času močno spodbuja javni promet na vodi po sprejemljivih cenah za domačine in turiste ter celo električna plovila. S takšnim čolnom podjetja Bella Boka naj bi se od Kotorja do Prčnja zapeljali tudi mi, a to zaradi slabega vremena ni bilo mogoče. Ob obali so nas tako popeljali z električnimi tuktuki. Obiskali smo cerkev Device Marije in samostanski kompleks sv. Nikole, v katerem je med drugim shranjena zbirka pomorske dediščine, v interaktivnem muzeju pa se lahko obiskovalci vrnejo v čas vitezov.

Rimski mozaiki v Risnu z edinstvenim primerkom na svetu 

Risan, najstarejše mesto v Bokokotorskem zalivu, je bil v času kraljice Tevte prestolnica ilirske države. Danes si lahko v njem ogledate rimske mozaike, ostanke vile premožnejše vojaške družine iz 2. stoletja. Gre za redek kulturni spomenik te vrste v Evropi.  

Kustosinja Aleksanda Simounović nam je pojasnila, da je bila vila zgrajena v klasičnem rimskem slogu – prostori so razporejeni okrog kvadratnega notranjega dvorišča, atrija. Imela je 14 sob,  morda še več, če je bila večnadstropna. Leta 1930 je tedanji direktor cetinjskega muzeja Dušan Vuksan odkril pet prostorov, katerih tla so prekrita z mozaiki, leta 2004 pa je raziskovalni arheološki center iz Varšave odkril še dva takšna prostora. Mozaiki so narejeni iz treh vrst kamna: lokalnega belega, sivomodrega in uvoženega črnega. V prvi sobi je mozaik precej poškodovan, na njem pa prevladuje motiv dvojne bojne sekire, zato obstaja verjetnost, da gre za sobo, v kateri so se zbirali vojaki. Mozaiki iz druge in tretje sobe, ki so bili odkriti pozneje, so trenutno na restavriranju. V četrti sobi je v osrednjem delu mozaika motiv sonca, ki simbolizira rimsko cesarstvo. Poleg njega so cvetlični, geometrijski in morski elementi, tudi dve hobotnici in vinske trte. Šlo naj bi za dnevno sobo. Mozaik v petem prostoru, ki je bil nekoč jedilnica, je sestavljen iz dveh barv, na sredini je rozeta, obdana s sončnimi žarki, okoli nje pa so različni geometrijski motivi. Strokovnjaki domnevajo, da s temi vzorci nekaj zakodirano, in poskušajo razkriti, kaj bi to lahko bilo. Mozaik v šesti sobi je najpreprostejši in spominja na šahovnico z 289 polji črne in bele barve. Domneva se, da je bila to gospodarjeva soba za počitek. Najpomembnejša pa je sedma soba z mozaikom, ki prikazuje grškega boga spanja Hipnosa kot mladeniča s krili, ki se z eno roko naslanja na vzglavnik. Gre za edini takšen odkrit mozaik na svetu.

Risan sicer sodi med arheološko najbogatejša, a najmanj raziskana območja v Črni gori. Na bližnjem hribu Gradina stoji utrdba z ostanki ilirske akropole – njen položaj je bil odličen za nadzor in obrambo, medtem ko je bil sam vrh hriba nedostopen. Pod njo stoji še znamenito arheološko najdišče Carine, kjer so odkrili sledi vodovoda, pa tudi temelje večjih stavb, ki so sestavljale središče rimskega mesta – forum.  

Spektakularen razgled: bokokotorske serpentine in nevesta Jadrana 

Ko zapuščate Bokokotorski zaliv, se vzpenjate po neverjetnih serpentinah, ki povezujejo Kotor in Cetinje. Ovinki sicer zahtevajo dober želodec, a je pot vsekakor vredna potrpljenja, saj se z njih razprostira eden najlepših pogledov na Boko Kotorsko. Višje ko se vzpenjate, dlje seže vaš pogled.  

Ena od teh serpentin, po katerih sicer poteka tudi znameniti Tour de France, je celo povezana z ljubezensko zgodbo. Na delu ceste med Kotorjem Trojico je namreč trojni ovinek v obliki črke M. Legenda pravi, da je imel mladi inženir Josip Slade Šilović leta 1878 nalogo zgraditi cesto med Kotorjem in Cetinjem. S črko M naj bi izkazal svojo skrivno ljubezen do črnogorske princese Milene.

Na vrhu serpentin, na 950 metrih nadmorske višine,  pa se lahko malo pred vasjo Njeguši ustavite v restavraciji Nevjesta Jadrana in v objektiv ujamete že omenjen spektakularen razgled na zaliv. In ne samo to, prav na tem mestu je nastala ena najlepših pesmi o zalivu – leta 1906 je Aleksa Šantić tu napisal pesem Boka, katere začetek se glasi "Naša mila Boka, nevesta Jadrana". Od tod torej ime zaliva, pa tudi restavracije, v kateri še danes hranijo izvirni zapis teh verzov.

Cetinje, mesto, v katerem neprestano dežuje

Ko govorimo o zgodovini in kulturi Črne gore, ne moremo mimo Cetinja, saj je v tem mestu kar 70 odstotkov kulturne dediščine celotne države. In medtem ko so tukaj še prejšnji mesec potekali protesti zaradi ustoličenja novega metropolita, ki so se sprevrgli v nasilne spopade med protestniki in policijo, je danes vse mirno. Nekdanja kraljevska prestolnica in kraj predsedniške rezidence je po besedah lokalne vodičke Ivane Jovović drugo najbolj deževno mesto v Evropi – neprekinjeno lahko dežuje tudi cel mesec.  

Mesto danes živi pretežno od turizma, sooča pa se s težavo, da se gostje v njem ne zadržujejo dolgo, saj ni velikih nastanitvenih kapacitet. Posledično seveda tudi ne potrošijo veliko. Na Cetinju je nekoč sicer obratoval razkošen petzvezdični hotel Grand, v katerem je bilo veliko sob, pa tudi nočni klub, pokrit bazen, slaščičarna in frizerski salon, a je na žalost propadel. Danes domačini iščejo in upajo na tujega investitorja, ki bi hotel kupil, ga oživil in v mesto pripeljal turiste, ki bi tam ostali dlje časa.

Pred tremi leti so turistični vodiči v skladu s prizadevanji za trajnostni razvoj turizma  v svojo ponudbo dodali ogled Cetinja z električnimi vozili, ki stane tri oz. dva evra, odvisno, ali se odločite za krajšo ali daljšo turo. Med približno polurno vožnjo tako med drugim izveste, da je bilo med letoma 1910 in 1914 na Cetinju kar 13 veleposlaništev. Danes so te stavbe večinoma v državni lasti, v njih so knjižnica, akademija dramskih umetnosti, glasbena akademija, mestna kavarna, etnografski muzej in tako dalje. Sicer pa so bili na Cetinju zgrajeni prva šola, prva bolnišnica, prva lekarna in prvi inštitut za izobraževanje žensk. Danes tam stoji tudi stavba kulturnega ministrstva, načrtovana selitev zunanjega ministrstva na to lokacijo pa je trenutno preložena. Turisti si lahko od zunaj ogledajo tudi Modro palačo, rezidenco črnogorskega predsednika Mila Đukanovića. Tura se začne in konča pred muzejem kralja Nikole, v katerem si lahko ogledate njegove sobane in izveste vse o njegovem življenju. Med drugim tudi, da je imel 12 otrok – svoje hčere je poročal s princi in kralji na različnih evropskih dvorih, zaradi česar si je prislužil vzdevek "tast Evrope".

Med znamenitostmi, ki jih prav tako morate videti, je še cetinjski samostan, v katerem so leta 1493 natisnili sloviti Cetinjski oktoih – prvo knjigo, natisnjeno v slovanskem jeziku. Zanimiva je tudi Vlaška cerkev, katere ograja je sestavljena iz cevi pušk, ki so bile zaplenjene nasprotnikom v osvobodilnih vojnah med letoma 1858 in 1878. Najbolj obiskana in dih jemajoča znamenitost Cetinja pa je zagotovo Njegošev mavzolej, trdnjava, ki stoji na 1657 metrov visokem Jezerskem vrhu v narodnem parku Lovćen.

Duklja, domnevni rojstni kraj rimskega cesarja Dioklecijana

Le štiri kilometre stran od Podgorice lahko najdete po krivici zapostavljene in turistom dokaj neznane ostanke starodavnega ilirskega mesta Doclea (Duklja), najpomembnejšega središča Črne gore v času rimskega cesarstva. Kot nam je pojasnil vodič Slavko Gusak, s katerim smo se sprehodili mimo ruševin, naj bi Duklja nastala v času vladavine cesarja Oktavijana Avgusta oz. Tiberija. Ime je dobila po Dokleatih, enem od dveh velikih ilirskih plemen, ki sta bili naseljeni v regiji. Drugo pleme so bili Labeati, ki so bili naseljeni v pokrajini med Skadarskim jezerom in sedanjo Podgorico. Imela naj bi okoli deset tisoč prebivalcev.

V drugi polovici prvega stoletja, v času cesarja Vespazijana, je Duklja dobila status municipija, začela se je ekonomsko razvijati – izvažali so vino, trgovali s sirom (dukljanski sir je bil v rimskem cesarstvu zelo cenjen). Po krizi 3. stoletja je na oblast prišel cesar Dioklecijan in spisal več reform, Duklja je postala središče province Prevalis, začela se je intenzivno razvijati, dobila je moderne značilnosti rimskega mesta: forum, baziliko, terme. Čeprav so jo naravno ščitile tri reke (Zeta, Morača in Širajlija), je bila obdana z obzidjem, debelim tudi do dva metra. Dve široki ulici, ki sta se križali pod pravim kotom, sta mesto razdelili na štiri dele, v njem pa so stali svetišči boginj Rome in Diane s številnimi kipi, reliefnimi medaljoni in napisi, veličastne palače, slavolok in terme z bazeni ter zidnimi in talnimi mozaiki. Kopališka kultura je bila v tistih časih zelo pomembna, v termah so se ljudje zbirali, se pogovarjali in sklepali posle. Mesto je imelo tudi svoj 14 kilometrov dolg vodovod in kanalizacijski sistem. V 4. in 5. stoletju je rimsko cesarstvo zaradi napadov barbarskih plemen slabelo. Goti so bili prvi, ki so Dukljo napadli, v začetku 6. stoletja so jo prizadeli še številni potresi, vse težje in vse počasneje se je pobirala. V začetku 7. stoletja so jo postopoma uničevala avarska in slovanska plemena, zatem si mesto nikoli več ni opomoglo. Bilo je pozabljeno. V 15. stoletju so Osmani pokradli tamkajšnji kamen, ki so ga uporabljali kot gradbeni material za svoje trdnjave. Rimljani so namreč uporabljali veliko marmorja.  

Danes je na tem mestu mogoče videti ostanke foruma, term in obzidja, zelo lepo ohranjen je celo del kipa boginje Rome. Leta 1873 je nek domačin v grobnici v nekropoli v bližini Duklje povsem po naključju našel enega najvrednejših predmetov, t. i. podgoriško čašo, ki naj bi bila izdelana v dukljanski steklarski delavnici. "Pravzaprav gre za krožnik, okrašen s starokrščanskimi ornamenti, ki ga danes hranijo v ruskem Sankt Peterburgu. Mi si seveda želimo, da bi bil nekoč pri nas," je priznal Gusak. Za konec pa je navedel še eno zanimivost: prav zaradi imena Doclea se omenja verjetnost, da je bila v preteklosti storjena napaka in da je bila rojstno mesto cesarja Dioklecijana pravzaprav Duklja, in ne Split, kot trdijo Hrvati.  

In ko govorimo o Rimljanih, seveda ne moremo mimo vina, zato se spodobi, da na takšnem potovanju obiščete lokalne restavracije in vinske kleti ter ob domačih specialitetah, še posebej mesninah in sirih, poskusite tudi njihovo vino ali rakijo. Francozi in Italijani sicer neradi priznajo, da največji evropski vinograd leži prav v Črni gori. Mi smo obiskali vinsko klet Radević, njen lastnik pa nam je povedal izjemno zanimivo zgodbo, ki vam jo bomo predstavili v naslednjem članku!