Iz podnebnega vidika je to, kaj jemo, veliko pomembneje od tega, od kod je naša hrana pripotovala. Emisije metana, didušikovega oksida in ogljikovega dioksida nastajajo v celi verigi od pridelave hrane do njene predelave, pakiranja in distribucije, potem pa še pri potrošnji hrane in ravnanju z odpadki. "Številne raziskave emisij toplogrednih plinov v globalnem sistemu oskrbe s hrano so pokazale, da v prehranski verigi nastane kar četrtina, če upoštevamo še ravnanje z odpadno hrano, pa kar tretjina svetovnih človeških emisij toplogrednih plinov," opozarja dr. Renata Karba iz Umanotere.

Pridelava mesa zahteva tudi velike količine naravnih virov, kot so voda in zemljišča. Pridelava krme za živali je velik porabnik teh virov. Govedina je največji porabnik naravnih virov: za kilogram govejega mesa je potrebnih do osem kilogramov žita,  za proizvodnjo kilograma svinjine okoli štirje kilogrami žita in za proizvodnjo kilograma piščanca do 3,5 kilograma žita. Pridelava krme za živali uporablja približno tretjino vseh obdelovalnih zemljišč.

Iz grafa izhaja, da pridelava govejega mesa daleč največ prispeva k naraščanju toplogrednih vplivov v ozračje. Kilogram govedine je odgovoren za 90 kilogramov izpustov.  

Še en zanimiv paradoks: Živinoreja (za meso in mlečne izdelke) uporablja tudi 77 odstotkov kmetijskih površin na svetu (njive, travniki in pašniki), a proizvaja le 18 odstotkov svetovnih kalorij. Večina te zemlje se uporablja za pašo in pridelavo krme za živino. Na primer, približno 85 odstotkov svetovne soje uporabljajo za krmo, medtem ko se je le približno šest odstotkov uporablja neposredno za človeško hrano, kot sta denimo tofu in sojin napitek. Raziskovalci so izračunali, da bi se količina globalno potrebne kmetijske zemlje zmanjšala skoraj na polovico, če bi se ljudje odpovedali govejemu mesu ali jagnjetini.

Približno 80 odstotkov vodnih virov po vsem svetu se uporablja za kmetijske ekosisteme. To se nanaša na vso kmetijsko pridelavo, vključno s pridelavo živine, pridelavo rastlin za človeško hrano in pridelavo krme za živino. V razvijajočih se državah se za namakanje uporablja do 90 odstotkov vse vode, medtem ko se v razvitih državah uporablja do 60 odstotkov vse vode. Pridelava hrane za živino ima pomemben vpliv na porabo vode. Na primer, v ZDA skoraj tretjino vode porabijo za pridelavo pridelkov za krmo goveda. Podobno je pokazala tudi študija iz leta 2019, ki navaja, da Kitajska več kot tretjino vse vode porabi za pridelavo hrane za živino.

Obstaja pa tudi veliko primerov študij, ki kažejo, da ima uvožena hrana pogosto celo manjši ogljični odtis. V večini držav se lahko določena živila gojijo in obirajo le v določenih delih leta, vendar so zaradi potrošniških navad, ki jih želijo celo leto, tudi na voljo vse leto. "To nam daje tri možnosti," pravi Hannah Ritchie, raziskovalka na Univerzi Oxford: "Uvoziti izdelke iz držav, kjer so v sezoni, uporabljati energetsko intenzivne metode proizvodnje v rastlinjakih, da jih proizvajamo skozi vse leto, ali uporabiti hladilnike in druge metode, da jih shranimo za več mesecev."  Tako pridemo do paradoksa, saj je v mnogih primerih prva možnost okoljsko najmanj obremenjujoča, čeprav hrana prepotuje na tisoče kilometrov. "Lokalno prehranjevanje bi imelo pomemben vpliv le, če bi bil transport odgovoren za velik delež končnega ogljičnega odtisa hrane. Za večino živil to ne drži," še dodaja.