Najbolj bomo do narave prijazni takrat, ko jo bomo posnemali v krožnem delovanju. Ljudje namreč letno iz zemlje povlečemo na milijarde ton novih surovin, a le devet odstotkov jih ponovno uporabimo in recikliramo. "Leta 2020 smo tako ljudje z vsemi izdelki, ki smo jih ustvarili v času našega obstoja, presegli celotno biomaso planeta in s tem na nek način postali večji od planeta," mi je uvodoma povedala industrijska oblikovalka Julija Karas.

Slednja zato meni, da bi morali razmišljati bolj trajnostno. "Namesto da vzamemo, uporabimo in vržemo stran, bi morali razmišljati tako kot narava. Vzemi, uporabi in daj naprej," je dejala. Izpostavila je, da je na tem mestu ključno, da pri odpadku ne gledamo zgolj funkcije, ki jo je ta imel kot izdelek. Namesto tega se moramo posvetiti njegovim sestavnim delom in surovinam ter iz njih potegniti nove priložnosti. 

S tem namenom se je tudi Karasova posvetila izdelavi novih biomaterialov, ki bi lahko služili kot alternativa plastičnim izdelkom, s kratkoročnim življenjskim ciklom. Sem spadajo predvsem varnostne embalaže, ki izdelke ščitijo pred različnimi poškodbami. To so na primer embalaža za pakiranje hrane, embalaža za pakiranje pohištva ali embalaža za elektroniko. 

V zadnjih dveh letih je Karasova, ki trenutno končuje magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, najprej s pomočjo sošolke, nato pa sama, raziskovala, katere sestavine so učinkovite za sestavo biomaterialov. Ti namreč zaradi svoje razgradljivosti predstavljajo dobro nadomestilo za plastične embalaže, ki imajo izjemno kratek življenjski cikel. "Izdelujem biomateriale, ki so izdelani iz popolnoma naravnih surovin in sestavin. Glavna surovina, ki je skupna vsem prototipom materialov, je odpadna juta, ki je celulozno bogata rastlina. Juto potem kombiniram z različnimi biopolimeri, kot so na primer škrob, želatina, rastlinska želatina in alginat (ki izvira iz alg). V raziskovalno delo pa so bile na začetku vključene tudi banane," je pojasnila. 

Da je juta izjemno uporabna, saj so njena vlakna zelo čvrsta, je Julija dodobra ugotovila na fakulteti. S sošolko sta pri skupnem projektu iz odpadne jute in odpadnih banan (ki niso več ustrezale prodajnim standardom) ustvarili zanimiv rjav material, podoben riževemu papirju. Iz tega materiala sta nato naredili prototipe banjic za shranjevanje sadja in zelenjave. Iz materiala sta oblikovali tudi zavijalni papir. 

Po uspešnih rezultatih tega projekta se je Karasova odločila, da bo še naprej raziskovala in eksperimentirala z nastalim novim biomaterialom. Ob tem je odkrivala vse več novih možnosti za oblikovanje alternativnih materialov in izdelkov, ki bi lahko uspešno reševali perečo okoljevarstveno krizo odpadkov. 

Iskanje novih rešitev: nove oblike, nove barve in nova razmerja

Pričela je z izpopolnjevanjem dela. Ko je imela izbrane sestavine, je morala ugotoviti še pravilna razmerja. "Svoje delo sem razdelila na štiri kategorije: uporabo z bananami, uporabo s škrobom, z živalsko želatino in z rastlinsko želatino agar agarjem. Pri vseh je juta ostala glavna sestavina. Nato sem pričela s sestavljanjem različnih kombinacij. Različna razmerja sestavin namreč dajejo materialu različne končne fizikalne lastnosti. Tako na primer želatina lahko služi samo kot dodatek takrat, ko želim dobiti trdno snov, ista želatina pa lahko pri drugačnem postopku ustvari penasto strukturo," je pojasnila.

Iz ene sestavine tako lahko izpeljemo mnoge različice novih materialov. Kot dodaten primer je navedla juto in škrob. Iz samo teh dveh sestavin lahko na koncu dobimo štiri različne biomateriale. "Pri tem moramo ves čas imeti v glavi končno podobo in aplikacijo uporabnosti tega izdelka. Torej ne pozabimo, čemu bo izdelek služil oziroma kaj bo njegova namembnost," je dodala. 

Julijin cilj je postala tudi izdelava prozornega materiala, saj je ugotovila, da rjava barva velja za neprivlačno pri določenem nakupovalnem odločanju in njegovi aplikaciji.

"V prozornosti, ki je sicer tipična tudi za plastiko, je neka estetika. Prozornost povezujemo s čistostjo in iskrenostjo, saj lahko vidimo, kaj kupujemo. Včasih si kar težko predstavljamo biološki material v transparenti obliki. Vsi ti detajli nam nudijo nove raziskovalne izzive, ki lahko pripeljejo do zanimivih vzorcev, kot je biorazgradljiva prozorna folija, izdelana iz škroba," je pojasnila.

Kaj so biopolimeri in kdaj so v krožnem oblikovanju uporabni?

Biopolimeri, ki jih najdemo v naravi, so lahko rastlinskega in živalskega izvora ter izvora mikroorganizmov, kot so razne bakterije in gobe. Rastlinski biopolimeri so npr. celuloza, agar agar, alginat, lignin, maščobe in škrob, ki ga vsebujejo predvsem razne stročnice. Tiste živalskega izvora pa najdemo pri žuželkah, v morskih sadežih, kot so školjke, lupine rakov in škampov, ter v odpadkih predelovalnih mesnih industrij (kjer nastaja biopolimer živalska želatina).

Rezultati oblikovanja z biopolimeri so različni biokompoziti in biomateriali, ki se v naravi razgradijo in zato zanjo ne predstavljajo bremena.

"Jaz vzamem iz narave organske sestavine in kot take se lahko v naravo tudi povrnejo. Odpadek enega drugega sistema vzamem v svoj sistem in ga preoblikujem v nek drug izdelek. A ker je slednji že v osnovni  pogojen z naravnimi zakonitostmi, se lahko v naravo tudi povrne. Tovrstne izdelke bi na nek način lahko tudi zaužili," je povedala Karasova, ki je sicer nad biopolimeri navdušena tudi zaradi njihove nepopolnosti. 

"Navajeni smo, da mora biti stvar, ki jo kupimo, popolna. Ti materiali pa niso taki. A v zameno nas njihova uporaba spomni na osnovna čutila in osnovne zakone narave ter nas samih. Morda rešitev (za bolj zeleno ravnanje, op. a.) leži v ideji dojemanja, da so ti materiali vendarle popolni za nekaj, kar nismo samo mi. Saj le nismo edini uporabniki tega planeta," meni industrijska oblikovalka. 

A ker so biomateriali podrejeni naravnim zakonitostim, so kot taki občutljivi na svetlobo, toploto in vlago. "Iz teh materialov sicer lahko naredimo plašč, a moramo razumeti, da se nam bo ob prvem močnem dežju dobesedno razgradil. Takšna aplikacija je na masovni ravni morda nesmiselna. Biomateriale je trenutno potrebno aplicirati na izdelke, ki se v enormnih količinah nabirajo v okolju in imajo kratkoročno življenjsko dobo," je povedala Julija.

Iskanje pravih aplikacij 

Včasih je za doseganje trajnosti pri oblikovanju zato bolje uporabiti deviške, torej nereciklirane materiale ali pa plastiko. "To velja predvsem takrat, ko snujemo izdelke, ki nam bodo služili več let ali desetletij ali pa so določene funkcije podrejene konkretno določenim materialom. Torej glede na kakovost in trajanje življenjske dobe izdelka upravičimo izbiro vrste materiala," je še pojasnila Karasova.

Če se torej orientiramo po časovni komponenti uporabe izdelka, takrat ga znamo tudi oblikovati. In to počnejo tudi v kulturno ekološkem društvu Smetumet."Midve s sodelavko Majo verjameva, da je problem smeti v slabem oblikovanju. Smeti so slepa pega sodobnega načina življenja in prav zato je treba iskati odgovorne rešitve za manj smeti in vključevanje smeti nazaj v obtok," je povedala Alenka Kreč Bricelj iz društva Smetumet.

V društvu, ki ga opisujejo tudi kot socialno podjetje, tako ustvarjajo predvsem iz odpadkov, ki bi sicer zaključili na deponiji ali v sežigalnici. Oblikujejo pa tudi z materiali, ki se jih da industrijsko reciklirati. "Veliko delamo po načelu industrijske simbioze, kar pomeni, da odpadke, ki nastajajo v podjetju, prevzamemo mi. To so na primer odrezki, iz katerih nato izdelujemo dobro oblikovane in uporabne izdelke. Večkrat od podjetij vzamemo odpadke, ki jih predelamo v poslovna in promocijska darila, nato pa jih isto podjetje odkupi nazaj," je opisala.

Primer dobre prakse je tudi t. i. demokratično oblikovanje 

Poleg poslovnih daril v društvu izdelujejo torbe, majice, različne trajne vrečke, obeske, plišaste igračke in še več. Pri tem uporabljajo različne materiale, med katerimi najdemo cerade, vrvi, odpadni tekstil in oglaševalske pingvine. Ena izmed novosti so torbe kvačkanke, ki so narejene iz odpadnih cerad, starih plezalnih vrvi in (novih) prejic.

Posebnost torbe z zgornje fotografije je, da se jo da kupiti tudi v obliki paketa DIY. To pomeni, da posameznik kupi paket, v katerem so priloženi vsi potrebni materiali in navodila, nato pa si torbo izdela kar sam. "Kupec si lahko sam sestavi torbo, kar je tudi cenovno bolj ugodno, kot če kupi ročno delo nekoga drugega. Tak princip imenujemo demokratično oblikovanje," je pojasnila Kreč Briceljeva.  

Vseeno v podjetju več prodajo podjetjem kot posameznim kupcem. "Več delamo za podjetja in to pomeni, da delamo večje serije. V prednovoletnem času so bili zelo popularni naši obeski iz odpadnega papirja z dodanimi semeni. Narejeni so bili po modelu za medene kruhke, in sicer iz odpadnega papirja in različnih semen. Ko tak obesek nehaš uporabljati, ga preprosto razlomiš in posadiš v zemljo. Tako reciklira sam sebe," je dodala. 

Društvo, ki šteje dve zaposleni, ima sicer širši nabor sodelavcev in podjetij, s katerimi redno sodelujejo. "To je šivalnica in več delavnic, kjer nam delajo bolj posebne stvari, na primer ustvarjanje z laserji ali 3D potiski. Imamo enega krojača, šiviljo in par honorarnih delavcev, s katerimi sodelujemo, kadar imamo večja naročila," je opisala Kreč Bricljeva. 

Svoje izdelke prodajajo prek spleta in v pravični trgovini Tri muhe. Poleg prodaje pa v podjetju veliko dajo tudi na izobraževanje. "Čutimo, da je naše poslanstvo osveščanje in izobraževanje na tem področju," je povedala naša sogovornica. V sklopu tega poslanstva zato izvajajo delavnice in izobraževanja za podjetja, različne organizacije, festivale in šole. "Imamo predavanja, kjer udeležence naučimo osnovnih pojmov, na drugi strani pa izvedemo delavnice, kjer lahko ljudje sami naredijo kakšen izdelek. Pri tem delu je poudarek na samem dizajnu," je pojasnila. 

Ali potem odgovornost za bolj premišljeno uporabo izdelkov leži na posamezniku?

Čeprav v Smetumet menijo, da lahko posameznik pripomore pri bolj trajnostnem delovanju, pa se jim zdi odločilno, da vlogo zelenega odločevalca prevzame država. "Verjamemo v to, da sta država in EU dolžni posameznikom olajšati izbire ter trajnostne in zelene opcije narediti čim bolj enostavne za končne uporabnike. Tu absolutno posameznik ne more biti v tolikšni meri informiran, da bi lahko za vse stvari, ki jih potrebuje za sodobno življenje, sam dognal, kaj je prav. Za posameznika je nemogoče, da bi v vsakem primeru ravnal trajnostno," je sigurna Kreč Briceljeva. 

Kot rešitev predlaga sistemske spremembe na ravni držav in korporacij. "Ena stvar je obdavčitev proizvajalcev fosilnih goriv, druga pa je korporacijam gledati pod prste takrat, ko se gredo 'greenwashing', (op.a. zeleno zavajanje)" je pojasnila. 

Da je problematiko smeti treba naslavljati sistemsko, se strinja tudi Karasova. "Tovrstni projekti bodo imeli možnost zaživeti šele takrat, ko bomo sami pri sebi sprejeli kompromise pri nakupovanju in konzumiranju ter ko bomo zadeve tudi zakonsko omejili. Menim pa, da bi pri sistemskem naslavljanju morale sodelovati tudi druge panoge, kot smo oblikovalci, ki oblikujemo izdelke, okoljevarstveniki, biologi in kemiki. Oziroma ljudje, ki imajo praktično in znanstveno znanje za razumevanja sveta narave, s katerimi bi lahko pomagali sooblikovati učinkovite zakonske regulacije," je zaključila.