Na cestah prestolnice Kenije je nova pridobitev, za katero prebivalci upajo, da se bo razširila in sčasoma prevladovala. Nairobi je namreč  poln starih vozil, ki s svojimi izpusti v ozračje oddajajo veliko količino toplogrednih plinov, prebivalci pa zato dihajo zrak poln izpušnih plinov. 

V Nairobiju so tako končno dočakali prvi električni avtobus, ki predstavlja upanje za prihodnost: avtobus, ki za pogon ne uporablja bencina ali dizla, saj le-ta močno onesnažujeta ozračje. Za potnike to ne pomeni le bolj okolju prijazne možnosti, ampak tudi bolj udoben način potovanja, poroča AP.

"Je izredno tih, ne povzroča hrupa. Ni obkrožen z izpusti, dimom in ko se povzpneš nanj, je stabilen. Vožnja z njim je veliko bolj udobna kot vožnja z ostalimi javnimi avtobusi v Nairobiju," je povedala potnica Elizabeth Maweu. Voznik avtobusa Benjamin Maina prav tako navdušeno spregovori o novem vozilu, tudi on pohvali tišino motorja in odsotnost izpušnih plinov.

Kot poroča AP, ima takšno vozilo za 80 odstotkov nižje stroške vzdrževanja. Baterija električnega avtobusa podjetja Opibus, ki je zapeljal po ulicah Nairobija, ima življenjsko dobo od osem do deset let. Povsem napolnjen avtobus bo lahko brez polnjenja opravil 120 kilometrov dolgo pot. 

Razvite države morajo pomagati Afriki do čiste energije

A zgodba prvega električnega avtomobila na ulicah kenijske prestolnice je zgolj simbolična in šele začetek. Države zahoda morajo pomagati Afriki, da ta dobi čisto energijo, opozarjajo znanstveniki. Svetovni voditelji so se na minuli podnebni konferenci COP26 pogovarjali o zeleni prihodnosti, a nad izkupičkom konference je bila stroka razočarana.  Kot je v pogovoru za naš portal po podnebni konferenci v Glasgowu izpostavila klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, je Afrika v veliki meri še vedno brez elektrike in na začetku neke nove dobe: "Še kako v našem interesu je, da dobi čisto energijo, da se ne bo začela ogrevati na premog. Če se bo to zgodilo, bomo mi obsojeni na konec," je opozorila. 

Pomembno vprašanje te konference je bilo namreč vprašanje podnebnega sklada razvitih držav, ki morajo nameniti 100 milijard USD letno za pomoč revnejšim državam in tistim, ki so ranljivejše zaradi podnebnih sprememb. A dogovora o posebnem skladu za odškodnino revnim državam zaradi podnebnih sprememb ni bilo, bodo pa dobile nekaj denarja od trgovanja z izpusti toplogrednih plinov.

Kot je poudarila Kajfeževa, to torej ni denar, s katerim bi pomagali ljudem v Afriki, nasprotno, ta denar vlagamo v lastno prihodnost: "Drugi del denarja, ki ga mora dati Zahod, pa je za prilagajanje, da ne bomo imeli pet milijonov podnebnih beguncev na leto. Ta denar gre kmetijstvu za pomoč pri prilagajanju, da ljudje ostanejo tam, kjer so. S tem denarjem torej spet rešujemo sebe in nanj nikakor ne smemo gledati kot na podarjeni denar, saj ga bo zahodni svet še kako dobro investiral vase." 

Ekonomsko manj razvite države so zgodovinsko namreč najmanj prispevale k visoki ravni toplogrednih plinov v ozračju, hkrati pa trpijo najhujše posledice podnebnih sprememb. V zaključnem besedilu COP26 se zato bogate države poziva, naj vsaj podvojijo sredstva, ki jih namenjajo ekonomsko manj razvitim državam za prilagajanje podnebnim spremembam. "Eden največjih neuspehov konference  je, da ni bil dosežen napredek pri vzpostavitvi mehanizma za finančno podporo skupnostim, ki katastrofalne in nepovratne posledice ekstremnih vremenskih dogodkov doživljajo že danes. Bogate države so se v Glasgowu ponovno izognile svoji odgovornosti," so ob koncu konference ocenili v Fundaciji za trajnostni razvoj Umanotera.