Andrej Fideršek, predsednik Turističnega društva Žalec in soustanovitelj civilne iniciative Zero waste Žalec, je pred nekaj leti kupil 130 let staro hišo, ki bi jo lahko preprosto obnovil, a je po tehtnem premisleku to idejo opusti. Andrej, ki je poleg svoje dnevne službe v logistiki tudi neodvisni raziskovalec trajnostnih ekoloških sistemov, si namreč v skladu s svojo življenjsko filozofijo želi živeti v funkcionalnem in energetsko učinkovitem domu, česar pa mu takšna stara stavba ne dopušča. 

Po posvetovanju z Jono Rak Koceli, arhitektko mlajše generacije, se je rodila izvirna zelena zero waste ideja. Na mestu stare hiše bo tako predvidoma do naslednje jeseni zrasla zero waste hiša brez odpadkov, ki se bo prilagajala podnebnim spremembam, na njenem dvorišču pa bo vrvelo od življenja. Na zelenem vrtu bodo namreč dobrodošli tudi sosedje in krajani. 

Jona, ki trenutno dela v Ljubljani, v času študija pa je delovala v arhitekturnih birojih v Pamploni in Amsterdamu, kjer je pridobila ustvarjalno širino in – kar je še pomembnejše – neobremenjeno razmišljanje, pripoveduje, da sta skupaj oblikovala nov načrt, ki je predvideval rušitev in gradnjo novega objekta, a nikakor ne v običajnem smislu, saj je Andrej izredno okoljsko ozaveščen: ''Želel je, da se pri rušitvi objekta zmanjša število nastalih gradbenih odpadkov, in sicer tako, da se v kar največji meri znova uporabijo.''

Ključna značilnost Andrejeve zero waste hiše bo način skeletne gradnje, čeprav gre pri tem projektu za preplet elementov, ki zmanjšujejo porabo energije in odpadkov ali omogočajo učinkovito rabo virov, kot sta voda in sonce. Oblikovno ta ne bo preveč izstopala, z izjemo pripetega solarnega pasivnega rastlinjaka na južnem zidu hiše, pojasnjujeta. 

Hiša bo imela skeletno konstrukcijo iz laminiranega lesa. Podobno tehniko gradnje uporablja tudi arhetip slovenske krajine, kozolec, pojasni Fideršek, le da bodo stene zapolnjene z izolacijo organskega izvora, kot so vlaknene plošče in lesena volna.

Sončno energijo bo sprejemala na strehi po fotovoltaiki, pa tudi po načrtno umeščenih steklenih površinah, ki sledijo gibanju sonca. Za potrebe ogrevanja in hlajenja načrtujeta toplotno črpalko zemlja-voda z geosondo. Dodan bo tudi sistem rekuperacije zraka. Na južni strani si želijo dodati rastlinjak z akvaponičnim sistemom, ki bo hkrati služil še kot 'sončna' baterija. Hkrati bodo zbirali deževnico za gospodinjsko uporabo. 

Prilagajanje podnebnim spremembam: samooskrba z vodo, energijo in hrano 

Hiša bo izvirna tudi v tem, da se bo prilagajala podnebnim spremembam. Kot opozarja Fideršek, je pričakovati vse bolj sušna poletja, zato je eden ključnih elementov podzemni zbiralnik za deževnico – v načrtu je cisterna s kapaciteto 12.000 litrov. Dvorišče oziroma okolica objekta je zasnovana na permakulturni način, ki omogoča karseda veliko zadrževanje meteornih voda in posledično pridelavo hrane ter dvig ravni biodiverzitete, opisuje: ''S solarnim ogrevanjem vode in rastlinjaka ter pridobivanjem elektrike želimo zmanjšati ogljični odtis. Osnova dizajna je zmanjševanje porabe energije. Na podlagi tega smo se odločali za način ogrevanja in hlajenja (TČ zemlja-voda), ki ima najmanjšo porabo med trenutno dostopnimi opcijami.'' 

Voda se bo zbirala na dva načina. To sta že prej omenjeno zbiranje deževnice za gospodinjsko rabo v cisterni in ekološko zbiranje s speljevanjem meteorne vode iz pomožnih objektov po suhih potokih ali drenažnih ceveh na široko po parceli ter akumuliranje zunaj v mlaki, pojasnjuje Fideršek. 

Kot razmišlja, smo zaradi podnebne krize vse bližje časom, ko bo samooskrba z vodo, energijo in hrano postala zelo pomembna: ''V tej smeri je zasnovana celotna hiša, predvsem bi izpostavil solarni pasivni rastlinjak z integriranim akvaponičnim sistemom. Z akvaponiko se ukvarjam že dve leti in iz lastnih napak sem se ogromno naučil. To je sicer glede na pridelovalno površino najbolj produktiven sistem, saj imamo poleg zelenjave na voljo tudi ribe, ki poganjajo celoten sistem. Tovrstne rastlinjake in načine gojenja hrane je mogoče replicirati in postaviti ob večino že obstoječih objektov. Vzdrževanje je minimalno, je pa treba biti zelo pozoren na različne parametre, saj je treba skrbeti za uspevanje rib, bakterij in rastlin.''

Permakulturni gozd namesto zelene puščave

Okolica hiše bo torej prav tako trajnostna. Kot pravita, je ''trava namreč zelena puščava'', zato si želita zasaditi permakulturni gozd, v katerem pogosta košnja ne bo potrebna. Zato bosta strateško vključila produktivne rastline, kot so jablane, asimina, breskev, hruška, figa, borovnice, ribez, razno grmičevje om medonosne rastline, ki omogočajo zavetje živalim in povečanje biotske pestrosti, naštevata.

In prav to jo bo na prvi pogled najbolj ločilo od ostalih hiš v soseščini. Estetsko ta namreč ne bo preveč izstopala, saj ne sme: ''Stoji namreč na kulturno varstvenem območju, kjer je treba upoštevati določene smernice – od naklona strehe in oblikovanja fasade do vrste kritine. Hiša bo torej – razen razkošnega vrta – videti precej podobno ostalim,'' pojasni Rak Kocelijeva. 

Kot dodaja, se bo hiša podnebnim spremembam prilagajala oz. prilagodila  tudi z načinom gradnje nove stavbe: ''Nova hiša bo namreč načrtovana s potencialno razgradnjo v mislih. Zasnovana bo modularno, v leseni skeletni gradnji, tako da se bo v prihodnosti čim lažje 'rušila' in bo ponovna uporaba njenih gradbenih delov lažja. Temu rečeva 'gradnja za razgradnjo'." 

Skupnostni vrt in knjižnica orodij: prostor, kjer si lahko izposodite solato in lopato

Ker hiša stoji na precej veliki parceli, to Andreju omogoča, da del te zemlje deli z drugimi, pripoveduje Rak Kocelijeva. Sokrajanom želi ponuditi prostor, kjer si lahko izposodijo lopato, ki je nimajo, ali pa prevzamejo solato, ki bi sicer zgnila, vse zaradi zmanjševanja potrošništva in odpadkov. Prav zaradi velikosti parcele in načrtovane ekstenzivne zazelenitve vrta pa bo imel Andrej v novi hiški kljub temu dovolj zasebnosti, ki si je želi.

Projekt je zasnovan večplastno in je podčrtan z mislijo na ohranjanje planeta in družbe, še izpostavi Rak Kocelijeva. Kot opisujeta, namreč vrt v obstoječi skupnosti zadnja tri leta zelo dobro deluje in med sosedi spleta nove vezi. 

Kot poudarja Fideršek, je eden izmed pomembnih elementov projekta prav vpeljava koncepta skupstva nazaj v naš prostor: ''To je nekaj, kar sem kot majhen otrok vsak dan doživljal na sosednji parceli pri svojih starih starših. S skupnostnim vrtom in knjižnico orodja si želim znova vzpostaviti nekaj podobnega, ko se del zasebnega zemljišča nadgradi v skupnostno obravnavan prostor. Tako deluje že obstoječi skupnostni vrt na moji parceli in za zdaj sem zelo zadovoljen s potekom, saj upokojena soseda lepo skrbi za vrt, skoraj vsak dan pa si tudi izmenjujeva pridelke in znanje.''

Notranja oprema: 'Ne želim živeti v izložbi z nobel pohištvom'

K zmanjševanju porabe energije bo stremel tudi notranji dizajn – to so svetila, električne naprave in pohištvo iz ponovno uporabljenih materialov oziroma že obstoječe pohištvo. Predvsem minimizacija nakupa novega pohištva in naprav predstavlja izziv v estetskem smislu, saj so omejeni s tem, kar trenutno že imajo, razlaga: ''Ampak funkcionalnost je ključnega pomena, saj si navsezadnje ne želim živeti v izložbi z nobel pohištvom,'' pravi Fideršek. 

Večina notranje opreme v njegovem domu je že zdaj ali iz druge roke ali iz ponovno uporabljenih materialov: ''To predstavlja precejšen izziv, saj je težko ustvariti estetsko dovršene elemente iz materialov, ki imajo za seboj nekaj zgodovine. Potrudili se bomo vkomponirati čim več materialov stare hiše, kot je že obstoječe pohištvo, ter v skladu s protipožarno varnostjo poiskati načine, kako uporabiti lesene deske, vrata, lesen strop in okna obstoječe hiše.''

Kako bo potekala gradnja? Popolnoma brez odpadkov ne bo šlo

Čeprav si Andrej želi zgraditi hišo brez odpadkov, gre pri konceptu zero waste za pot, zato projekt ne bo popolnoma brez odpadkov, se zaveda. Selektivno rušenje, novogradnja, pa tudi samo bivanje v hiši bo tako stremelo k cilju življenja brez odpadkov, izpostavlja.

Da bi v postopku nastajanja res nastalo čim manj odpadkov, so se tako odločili za skeletno konstrukcijo, pri kateri gradnja poteka v tovarni, na lokaciji pa se samo sestavi, saj pri tem, kot pojasnjuje, nastane manj odpadkov kot pri klasični zidani gradnji. ''Napake se bodo seveda dogajale, ker je izredno težko znova uporabiti ves material stare hiše, predvsem zato, ker ne veva, kaj vse je notri in kakšne so količine. Zato je cilj, da se vse dokumentira, da se pripravijo 'toolkit' za načrtovanje in napotki ponovne uporabe ter da se ostalim omogočijo še učinkovitejše izvedbe v prihodnosti.'' Ne želita namreč, da bi zgodba zero waste hiše v Žalcu ostala le zgodba ene hiše. 

Kot pojasnjuje Rak Kocelijeva, največjo težavo pri načrtovanju projekta predstavlja prav ta ''neznani del'', in sicer obstoječa stavba in njen gradbeni material, saj ne vedo, iz česa so stavbo pred 130 leti zgradili in koliko materiala bo uporabnega. To bodo izvedeli šele pri razgradnji. 

Kot opisuje, bodo tako sproti ugotavljali potencial ponovne uporabe posameznega materiala, recimo opek, lesa, kamna itd. Potrebnega bo veliko improviziranja in iskanja inovativnih rešitev za zmanjšanje odpadkov, se zavedajo: ''Ideja je, da se opeke očistijo in uporabijo za izgradnjo pomožnega objekta, les se bo uporabil za rastlinjak ali pergolo, nekaj materiala se bo zagotovo zmlelo za nasutje. Znova bi si želeli uporabiti tudi okna in vrata, iz katerih bomo poskusili izdelati pohištvo DIY – mize, omare, vitrine. Prav to bo najzanimivejši in najbolj poučen del projekta.''

Zmagovalna ideja med 2000 prijavami

Projekt Zero Waste House sta prijavila tudi na evropski razpis New European Bauhaus in med 2000 prijavljenimi osvojila prvo mesto. Kot je pojasnil Fideršek, gre za uradno iniciativo Evropske unije, ki si želi povezati trajnost, estetiko in vključenost v grajenem okolju. Razpis je deloval kot zbiranje primerov dobrih praks. 

Prejela sta nagrado za idejo zero waste hiše v kategoriji 'Stavbe, obnovljene v duhu krožnosti': ''Menim, da tovrsten dosežek priča o inovativnosti in znanju, ki ga premoremo v slovenskem prostoru, ter o nujnosti okoljevarstveno usmerjenih projektov v vseh sferah življenja. Vsekakor je ta nagrada poleg fontane piva Žalec postavila na zemljevid Evrope.'' 

Nagrada pa ne pomeni veliko le za občino in Slovenijo, temveč tudi za arhitekturno stroko, poudarja Rak Kocelijeva: ''Dejstvo je, da imamo na našem planetu omejeno količino materialov in energije, in s projektom 'Zero Waste House"'sva želela pokazati, da lahko k ohranjanju okolja pripomoremo  tudi pri gradnji.'' Kot opozarja, se bodo morali s takšnimi izzivi soočati tudi arhitekti v prihodnosti, in prav je, da začnemo spodbujati tudi javnost, da razmisli o vplivu gradnje na naše podnebje in planet.''

Hiša bo verjetno zgrajena naslednjo jesen

Glede na počasen postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja zaradi covidne situacije pričakujeta, da se bo gradnja hiše v najboljšem primeru premaknila proti jeseni naslednje leto, pojasni Fideršek. Upajo, da se bo proizvodnja skeletne konstrukcije, ki traja okoli štiri mesece, začela že prej. Predvideno je, da bo hiša končana proti koncu jeseni. 

Še preden se je gradnja začela, sta sicer naletela tudi na birokratske izzive. Morala sta uskladiti obliko in usmerjenost hiše. Največ problemov sicer pričakujeta s selektivnim rušenjem, saj gre za dokaj nerazširjeno prakso. 

Kot pojasnjuje Rak Kocelijeva, konkretnega znanja o takšnem načinu gradnje trenutno ne moreta črpati iz veliko virov, saj to ni konvencionalen način (raz)gradnje in v prostoru, sploh Slovenskem, ni več prisoten: ''Včasih so najini starši in strici gradili hiše iz znova uporabljenih materialov in s pomočjo celotne skupnosti, danes pa tega ni več. Največ se bova torej naučila med samim procesom.''

Kot izpostavlja Rak Kocelijeva, je zakonodaja pri načrtovanju gradenj usmerjena v ohranjanje skladna podoba celotne grajene krajine, kar je po njenem mnenju prav in zaradi česar se jima ne zdi "narobe", da sta primorana iskati rešitve, kako implementirati vse trajnostne značilnosti v podobo klasične dokapnice z ometano fasado: ''Navsezadnje neka tehnološka stavba hecne oblike ne spada v središče Žalca. Po drugi strani pa se bodo med gradnjo zagotovo pojavile kakšne ovire, ki bodo popolnoma nesmiselne, recimo glede gradbenih odpadkov in njihove ponovne uporabe. Konkretno ne veva, kakšni bodo ti izzivi, ampak jih bova gotovo predstavila, če bova nanje naletela. Vse bo opisano na spletni strani zerowastehouse.org, ki jo spremljajte tudi v prihodnosti, saj bodo vse ključne informacije zbrane tam.''

 Velik del onesnaževanja okolja predstavljajo prav gradbeni odpadki

Andrej pripoveduje, da je navdih za hišo brez odpadkov črpal iz svojega življenja in iz težnje k ekološko manj obremenjujočemu življenju: ''Stremim k zmanjševanju odpadkov na osebni ravni in z našim društvom Zero waste Žalec tudi na lokalni ravni. S tem projektom se je odprla še pot, da poskusimo zmanjšati nastajanje odpadkov v gradbeništvu.'' 

Rak Kocelijeva poudarja, da je projekt izjemno pomemben pri ozaveščanju, na kakšen način vse obremenjujemo okolje. S projektom bi rada ljudi spodbudila k razmisleku in k bolj premišljeni gradnji ter razgradnji stavb, če se ji ne morejo izogniti: ''Ljudje namreč vedno najprej pomislijo na fosilna goriva in komunalne odpadke, vendar velik del onesnaževanja predstavljajo prav gradbeni odpadki,'' sklene.