Naravna trava na nogometnih zelenicah potrebuje veliko vzdrževanja, ustrezne pogoje in veliko vode. Vsaka tekma pa ponavadi pusti za seboj neraven teren s polno luknjami. Zato se že več desetletij kot alternativa predvsem na manjših nogometnih igriščih uporablja umetna trava, v zadnjem času pa tudi kombinacije umetne in naravne trave, ki omogoča igranje v vseh vremenskih razmerah in več zaporednih tekem ali treningov na istem igrišču. Poleg tega pa umetna trava ne zahteva redne košnje in zalivanja, kot je to običajno pri naravni travi. 

Umetna trava je izdelana iz sintetičnih materialov, kot so plastika, kavčuk in drugi polimeri, ki so "vtkani" v preprogo. To nato pritrdijo na trdno podlago. In čeprav je njena življenjska doba vse tja do 20 let, pa se odvisno od kakovosti izdelave in pogostosti uporabe lahko obrabi že prej. Tako umetna trava postane po določenem času odpadek, za podjetje Roto Slovenija pa nova surovina. 

V zadnjih letih so namreč v podjetju vzpostavili posebno nogometno krožno gospodarstvo med Slovenijo in Nemčijo. Slovensko podjetje namreč kupuje odpadno umetno travo z nemških nogometnih igrišč. "Tega je na trgu ogromno, je pa ključna surovina te trave podobna našim vhodnim surovinam," nam je pojasnila direktorica in solastnica podjetja Roto Slovenija, Nuša Pavlinjek Slavinec. 

Odpadno umetno travo nato reciklirajo in uporabijo za izdelavo novih rezervoarjev za vodo. Nemške odpadne zelenice se tako v obliki rezervoarjev za vodo vrnejo nazaj na Bavarsko, kjer jih uporabljajo za zbiralnike deževnice v namakalnih sistemih nogometnih igrišč z naravno travo. 

Ta primer meddržavnega krožnega gospodarstva nima le okoljskih, pač pa tudi varčevalne učinke. Kot je pojasnila Pavlinjek Slavinčeva, se za zalivanje enega nogometnega igrišča porabi okoli 54 kubičnih metrov vode na dan. Če za to uporabljajo pitno vodo iz vodovodnega omrežja, znaša strošek v 30 dneh sušnega obdobja približno 4860 evrov na mesec (ob upoštevanju, da je cena kubika vode tri evre). 

Večinoma se igrišča namakajo iz vrtin ali hidrantov. Ponekod pa jih Nemci lahko brezplačno namakajo z deževnico, ki se zbere na parkirnih površinah, strehah tribun in podpornih objektih ob igrišču. To deževnico, ki je čista in primerna za zalivanje, nato hranijo v rezervoarjih za vodo. "Poleg tega pa je res škoda, da bi s pitno vodo zalivali travo," je poudarila in dodala, da na ta način prihranijo več kot 50 odstotkov pitne vode. V bolj sušnih predelih Nemčije se jim investicija v takšen sistem poplača v dveh letih, v bolj vlažni severni Nemčiji pa v štirih letih.

Iščejo tudi druge načine krožnega gospodarstva

Nogometna igrišča pa niso edini primer sodelovanja med Nemčijo in podjetjem Roto pri upravljanju z vodami. Januarja so vgradili industrijsko čistilno napravo v eni največjih severnonemških mlekarn Meierei Barmstedt.

Voda v mlekarnah je namreč onesnažena z maščobami in suspendiranimi snovmi. "Takšna voda ne sme odtekati v komunalno čistilno napravo, saj onemogoča razvoj aktivne biomase in ustrezno delovanje biološkega dela. Z vgradnjo slovenskega Ekofloata, ki ga proizvajajo v Ekolingu, ki je podjetje, specializirano za industrijske vode v skupini Roto, bo z recikliranjem vode ta mlekarna privarčevala 80 odstotkov pitne vode," so še pojasnili v podjetju iz Murske Sobote. Poleg tega se bo s čistilno napravo bistveno zmanjšal strošek čiščenja onesnažene vode, sama investicija pa se bo povrnila v petih letih. 

"Podoben krožni sistem imamo tudi za akvakulturo, kjer kupujemo odpadne ribiške mreže, jih predelamo in izdelamo signalizacijske boje za ribogojnice. Trudimo se, da najdemo v istem sektorju tudi kupca, ne samo dobavitelja sekundarne surovine. Zato, da se to potem vrača in se krog zaključi," je še poudarila Pavlinjek Slavinčeva.