Ledeni košček iz srca kraljestva Zlatoroga je v soboto, 22. januarja 2022, priletel na mednarodno letališče v Pekingu, v t. i. olimpijski mehurček, so sporočili iz Pivovarne Laško Union, soorganizatorice projekta. Toli se je vkrcal na letalo na ruskem letališču v Irkutsku. Predstavniki OKS, ki so v četrtek, 27. januarja, prevzeli zamrzovalni transportni zaboj, so opazili, da je ta kar pet dni potoval brez priključka na elektriko. Zaboj je na Kitajsko pripotoval izključen, a slovenski ledenik je v trdnem agregatnem stanju kljuboval tudi temu izzivu. 

Pred Tolijem je zdaj najbolj sporočilno dejanje – v prihajajočih dneh se bo pred očmi globalne olimpijske javnosti stalil v ledeniško vodo, so napovedali. Ledeniški košček bo 4. februarja 2022 postavljen v posebno hladilno vitrino, kjer bo v umetnih okoliščinah ponazarjal taljenje svetovnih ledenikov. Malo nad lediščem bo Toli prehajal v vodo in se počasi stekal s posebnega kristalnega podesta v kristalno posodo Steklarne Rogaška.

Po zaključku ZOI v Pekingu bodo staljeno vodo prepeljali v Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kjer bo simbolno vključena v trajno razstavo. Zaradi vpliva segrevanja ozračja se ledeniška zaplata na dobrih 2.500 metrih nadmorske višine najvišje gore v Sloveniji tanjša in krči. To pomeni, da bo staljena ledeniška voda v muzeju morda v nekaj desetletjih ostala zadnji otipljivi dokaz za obstoj Triglavskega ledenika, so še sporočili iz Pivovarne Laško Union. 

Oba slovenska ledenika izginjata

Analiza ledu Triglavskega ledenika, katerega košček bo odslej domoval tudi v olimpijski vasi v Pekingu, bo tako ponudila zgodovinski vpogled v podnebne spremembe v Sloveniji. Njihove posledice se bodo vsekakor odrazile tudi v občutljivem gorskem svetu, na katerega smo Slovenci tako navezani in ponosni. Prisotnost ledenikov – oba slovenska izginjata – je ključna za obstoj gorskih ekosistemov, hkrati pa ti predstavljajo enega pomembnejših virov pitne vode za svojo širšo regijo.

Taljenje ledenikov je pereč globalni okoljski problem, in kot pove Miha Pavšek z  Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU, je trenutno najbolj skrb vzbujajoče taljenje ledenikov na polarnih območjih na obeh poloblah, arktični in antarktični: ''Tu gre za ogromne razsežnosti. Izginotje antarktičnega ledenika Thwaites, katerega površina meri več kot deset Slovenij in ki je kar stokrat večji od ledene police Larsen B, katere spektakularno razpadanje smo prav tam pred leti spremljali s 'satelitskimi' očmi, bi povzročilo več kot polmetrski dvig gladine svetovih morij. Taljenje permafrosta sprošča tudi metan, razmeroma kratkoživ,  a zelo reaktiven plin, ki je tudi pod oceanskim dnom.'' 

Oba slovenska ledenika pod Triglavom in Skuto se tanjšata in krčita, še posebej od druge polovice 80. let 20. stoletja, razlaga Pavšek. Zadnji dve leti sta sicer 'stabilna': ''Velikost ledeniške krpe pod Triglavom, ostanka nekdaj pravega ledenika z ledeniškimi razpokami in premikanjem – danes obojega ni več – se v zadnjih dveh desetletjih ni bistveno spremenila. Bolj pa se spreminja oziroma koleba sneg, ki ga pokriva vso talilno dobo od maja do oktobra ali le njen del.'' Kot spomni, smo pravo ledeno površje nazadnje videli v začetku jeseni 2019, od takrat ju bolj ali manj v celoti prekriva sneg zadnjih snežnih sezon in je torej led – kar ga je še ostalo – varno shranjen. A poudarja, da je to prehoden pojav, ki se je v zadnjih desetletjih zgodil že nekajkrat: ''Na dolgi rok pa izginjata.''

Kot pojasnjuje Pavšek, se, ko izginejo ledeniki,  pokaže razgaljeno, pri nas torej skalnato in z gruščem posuto površje, ki je veliko bolj dovzetno za erozijo in denudacijo. Ob izrednih padavinskih dogodkih imajo hudourniške vode tako na voljo še več gradiva za prenos v doline in kotline, kjer so poseljena območja: "Seveda tam narava hitro vzpostavi novo ravnovesje oziroma sistem, ki pa je sprva bolj občutljiv, kot je bil pred tem 'ledeniški'. A ta sprememba, torej izginotje ledenika, ne vpliva le na okoliško in bližnje območje, temveč tudi širše – na celotno gorovje in nižji svet, ki ga obdaja, oziroma do koder segajo vodotoki, ki jih napajajo tudi ledeniške vode."

Spomnimo 

Pred vkrcanjem na letalo je Toli z ekipo Studia Peking pod vodstvom Cirila Komotarja prepotoval dobrih 11.560 kilometrov. Zaradi zaostrenih pogojev za vstop ljudi in tovora na prizorišče ZOI Peking 2022 so se člani ekipe z delčkom ledenika razšli v ruskem Irkutsku. Zadnjo postojanko in sloves od ledenika so simbolno obeležili na zaledeneli površini Bajkalskega jezera. Ekipa je najvzhodnejšo točko potovanja dosegla na enem od 22 otokov jezera, na katerega so se pripeljali s posebnim prevozom. Jezero, čez katero v zimskih mesecih po posebnih cestah vozijo avtomobili, so člani Studia Peking prečili z lebdilnikom, s tem pa misiji v Peking dodali še en zanimiv spomin.