Peto leto mineva, odkar je skupina iz Litije začela uresničevati idejo o skupnostnem pridelovanju zelenjave. Kot pripoveduje Tina Trdin iz društva Lojtra, se je vse začelo, ko je njen dedek s traktorjem zaoral 500m2 njive. Skupina, od katere sta zdaj aktivna še dva člana, se je z veliko zagona in vizionarskim načrtom lotila dela: "Najprej zaradi želje po prispevanju k lokalni proizvodnji hrane in oskrbovanju skupnosti z zdravimi pridelki. Kasneje se je izkazalo, da si želimo predvsem druženja na svežem zraku, stran od mestnega vrveža, ter raziskovanja različnih načinov preživljanja časa v naravi in učenja, ki ga ponuja tovrsten prostor."  Kot so že kmalu ugotovili, se je realnost od zastavljenih ciljev precej razlikovala, saj niso pridelali dovolj za trg, da bi pridelke redno ponujali na spletni platformi, kot so sprva načrtovali. Kot se spominja Trdinova, so si večino pridelkov razdelili vključeni prostovoljci in to je spontano postal tudi glavni namen: "Kar se posadi – to se razdeli. Vsak, ki je vključen ter obdeluje vrt in ga soustvarja, dobi tudi delež pridelane hrane."

Kaj kmalu so namreč ugotovili, da zahteva pridelava hrane v tolikšnih količinah, kot so si zastavili, malce več načrtovanja ter veliko več časa, pridnih rok in znanja: "Sicer to spoznanje ni zbilo naše motivacije, je pa pozornost vsekakor preusmerilo v to, da smo želeli v prvi vrsti preizkušati stvari in pridelati najprej dovolj vsaj za vključene prostovoljce. Tako smo po nekaj mesecih opustili idejo o pridelavi večjih količin pridelkov za trg." Kot izpostavlja, je treba stvari najprej poskusiti in izkusiti. 

Poln zabojček: jagode, maline, česen, čebula, buče, špinača, koleraba in sveže dišavnice ... 

Trenutno je, kot pove Trdinova, njihov vrt še precej neurejen: "Včasih se pohecamo, da je po permakulturnih načelih zelo urejen, saj ima tam tudi plevel svojo funkcijo." V aprilu, še posebej pa po 15. maju se njegova podoba vedno precej spremeni in postane lepši. V največjem sijaju pa se pokaže julija in avgusta: "Še posebej, ko obrodijo paradižniki. Paradižniki so tudi sadež, ki na vrtu najbolj obrodi. Vsako leto do zdaj smo posadili največ sadik paradižnika, ker ga imamo zelo radi."

Poleg paradižnika na njihovem vrtu vsako leto rastejo še maline, jagode, česen, čebula, buče, špinača, kumare, melancane, redkvice, koleraba, čiliji, solata in paprike, našteva Trdinova in dodaja, da bi se seveda našlo še kaj: "Od zelišč gojimo že žajbelj, meto, drobnjak, pehtran, meliso, ameriški slamnik in ognjič. Vsako leto pa na obronkih vrta za čaj in prehrano nabiramo tudi rman, koprive, bršljanasto grenkuljico, tolščak in kamilice."

Vseskozi pa so iskali tudi načine, kako idejo skupnostnega vrta priključiti v raznorazne projekte in iniciative v društvu Lojtra, pod okriljem katerega deluje skupnostni vrt. Tako so leta 2019 s pomočjo sredstev Evropske solidarnostne enote postavili rastlinjak, razširili skupino prostovoljcev ter na vrtu organizirali številna izobraževanja in gostili skupine naših mednarodnih usposabljanj, ki potekajo med poletjem na bližnji lokaciji v naravi, našteva Trdinova. 

Letos bodo prvič zasadili tudi zeliščno gredico, na kateri bo dišalo še po baziliki, melisi, sladkemu pelinu, limonski travi, origanu, žajblju in rožmarinu: "Zaradi sodelovanja pri projektu Aromaterapija in zelišča za zdravje in vitalnost domačega okolja bomo pod mentorstvom zeliščne kmetije Hanuman letos zasadili zeliščno gredico. Tri prostovoljke društva Lojtra se trenutno izobražujemo za NPK iz aromaterapije. Želimo, si, da bi se z vzpostavitvijo zeliščne gredice razširili naš skupnostni učni poligon in na vrtu gostili tudi izobraževanja, povezana z uporabo zelišč v prehrani, v podporne/terapevtske namene, za pripravo hidrolatov in tako dalje."

Kot spomni, stara slovenska pregovora pravita "Za vsako bolezen rož'ca raste" in "Človek je to, kar jé in uživa: "Že naši predniki so (še bolj) poznali dobrodejne učinke številnih zelišč, ki jih lahko uporabljamo v obliki čajev, dodatkov k prehrani, začimb in obkladkov. Po drugi strani je tukaj še en vidik – hrana, pridelana z ljubeznijo, nosi zagotovo povsem drugo energijo kot tista, pridelana na veliko in mehansko. Z vrtom želimo obiskovalce spodbuditi, naj si manjše vrtičke, četudi samo na okenski polici, zasadijo sami, in jim predstaviti različne dobre lastnosti in načine uporabe rastlin."

Poleg prispevka za ljudi pa so dišavnice, ki so medovite, pomembna hrana čebelam, ki so najbolj zaslužene za opraševanje 75% vseh rastlin, izpostavi: "Premalo se zavedamo, da smo v resnici odvisni od dela, ki ga opravijo. In to je še en vidik, ki ga želimo izpostaviti  z izobraževanji in našim vrtom. Intenzivno kmetijstvo, izginjanje cvetočih travnikov in pesticidi vplivajo na manjšanje števila čebel in na hrano, ki jo imajo na voljo. Pa tudi na nižanje kakovosti hrane, ki jo zaužijemo, in širše na podnebne spremembe, izginjanje zgornjega dela plasti, ki je rodoviten ..."

 Prostovoljci vseh starosti 

Število prostovoljcev, ki pomagajo pri obdelovanju vrta, niha: "Zadnje leto nas je stalno aktivnih pet, ko pa organiziramo izobraževanja z zunanjimi izvajalci oz. na vrt povabimo udeležence svojih drugih izobraževanj, pride na vrt naenkrat od sedem do 15 prostovoljcev. Lahko bi rekli, da je bilo lani na našem vrtu okoli 60 občasnih prostovoljcev/obiskovalcev." Trenutna ekipa stalnih prostovoljcev je stara med 29 in 36 let. Občasni prostovoljci so stari med 3 in 80 let, pove.  Najaktivnejši so spomladi in poleti, kakšno akcijo kdaj pa kdaj organizirajo tudi jeseni, ko so še pridelki, zelo redko pa tudi pozimi: "Sadik še ne vzgajamo sami, tako je spomladanski čas namenjen obrezovanju malin in dreves, pripravi gredic ter sajenju. Poleti pa pobiramo pridelke, na vrtu organiziramo tudi kakšen piknik, gostimo skupine mladih in starejših, ki pridejo v Litijo v sklopu Lojtrinih mednarodnih Erasmus+ usposabljanj," slika pestro dogajanje na skupnostnem vrtu. 

Največ pridelka je šlo doslej v roke prostovoljcev: "Lani so občasne viške v glavnem porabili za poletne projekte, pri katerih so gostili mednarodne skupine. Nekaj viška je šlo tudi na stojnico. Toda, kot že rečeno, do zdaj tega viška ni bilo veliko, razen paradižnikov, ko je bila sezona." Želijo pa si, da bi k pridelovanju zelenjave privabili še več članov in med drugim organizirali tudi projekt skupnostne kuhinje v mestu, ko bi za jedi uporabili zelenjavo iz vrta ter na ta način ozaveščali o pomenu pridelovanja zdrave hrane in pripravi okusnih jedi iz nje. 

Eden od glavnih ciljev Lojtre je tudi krepiti potencial, ki ga imajo naravni prostori za učenje in povezovanje, izpostavi. Tako večina njihovih mednarodnih izobraževanj, izmenjav, vikendov oddiha poteka na čudoviti lokaciji v naravi, stran od mestnega vrveža in zasičenosti s tehnologijo. Pri teh aktivnostih pogosto sodelujejo s prostovoljci, ki ves teden kuhajo za skupino, včasih pa skupine kuhajo tudi same. In kaj je boljšega kot kuhati z zelenjavo in sadjem, ki je pridelano tri kilometre stran, razmišlja Trdinova: "Ko si zunaj in delaš stvari, ki bi jih sicer lahko počel tudi za zaprtimi vrati, se zgodi nekaj magičnega. Kot da drevesa, trava, zrak še bolj dihajo s tabo in nevidno podpirajo vse procese. Iz izkušenj lahko povemo, da delavnica ali aktivnost v naravi veliko bolj poveže udeležence kot podobna delavnica med štirimi stenami. Na društvu smo tako v zadnjih letih tudi večino mladinskih izmenjav, pri katerih delamo z osnovnošolci in srednješolci, prestavili v naravo." 

Soustvarjanje skupnosti, ki živi v sožitju z naravo 

Lokalni prebivalci pri projektu sodelujejo predvsem s participacijo pri izobraževalnih aktivnostih, ki jih organizirajo na vrtu ali v njegovi okolici. Nekajkrat na leto pa se z njimi srečajo tudi na sobotni tržnici, kjer delijo viške hrane, sadik, ali zelišč za čaj. Eden izmed ciljev je mladim in starejšim prikazati številne sonaravne prakse, ki zagotavljajo večjo samooskrbo in konec koncev vabijo k negovanju in povezanosti z naravo, ki jo moderen človek izgublja, a sedaj čedalje bolj znova išče, pravi in sklene: "Na področju trajnostnega razvoja je naš glavni namen soustvarjanje skupnosti, ki živi bolj v sožitju z naravo in se zaveda njenih omejitev. Poleg tega želimo razširiti potencial naravnega okolja pri podpiranju učnih procesov mladih in starejših."