Na naših prazničnih mizah se za bleščečimi pogrinjki včasih skrivajo tudi temačnejše sestavine. Nekaterih dobrin, ki jih želimo na naši mizi, v Sloveniji in njeni okolici namreč ne moremo pridelati. Sem spadajo predvsem čokolada – kakav in sladkor, nekatere začimbe, kot sta cimet in vanilija, pa tudi kava in čaji. Kot izpostavljajo v društvu za sonaraven razvoj Focus, vse naštete surovine dojemamo kot vsakdanje in jih temu primerno ne cenimo dovolj. Še manj pa se zavedamo, da je v pridelavo prav vsega tega vključeno veliko število premalo plačanih ali celo zasužnjenih delavcev, tudi otrok, ter da se pri pridelavi uničuje okolje. 

Kot primer Živa Kavka Gobbo iz Focusa izpostavlja čokolado, ki naj bi bila narejena samo iz dveh sestavin: kakava in sladkorja. Največ čokolade, ki jo pojemo pri nas, je narejene iz kakava, ki prihaja iz plantaž na Slonokoščeni obali in v Gani. Samo v teh dveh državah pa pri obiranju kakava sodeluje 2,15 milijona otrok.  Če pa pomislimo na vidik podnebnih sprememb, samo proizvodnja palmovega olja, ki ga najdemo v večini predelanih izdelkov (čokoladni keksi, rogljički in zamrznjene dobrote), povzroča kar 18-krat več emisij na letni ravni kot celotna Slovenija predvsem zaradi spremembe rabe tal in pogostih požarov, poudarja sogovornica. 

Kako praznični jedilnik narediti čim bolj okolju prijazen? 

V času božično-novoletnih praznikov se naš vpliv na okolje poveča na različne načine: prek večje potrošnje hrane, potovanj, okraševanja doma in okolice ter seveda obdarovanja, ki se še vedno kaže v nakupovanju preveč nepotrebnih stvari, kar vsekakor spodbuja tudi njihovo proizvodnjo, našteva Nika Tavčar iz Umanotere. Praznične mize so ponavadi več kot polne – hrane, ki je prepotovala velike razdalje do našega krožnika,  poveča se potrošnja hrane živalskega izvora, ki ima precej večji okoljski odtis kot hrana rastlinskega izvora, prav tako pa se v tem času poveča količina odpadne hrane.  

Kako lahko prilagodimo praznični jedilnik, da s tem ne zmanjšamo našega zadovoljstva, hkrati pa znižamo okoljski vpliv? Pri pripravi jedi predvsem sledimo načelu prednostno rastlinsko – hrana rastlinskega izvora naj bo naša prva izbira, o čemer lahko obiskovalce obvestimo tudi pred samim dogodkom, svetuje Tavčarjeva. Razmislimo o tem, kako lahko pripravimo kakšno tradicionalno mesno jed na malce drugačen, okolju prijaznejši način – morda jo pripravimo tudi v sodelovanju s povabljenimi.  Pri prilagajanju prazničnega jedilnika upoštevajmo tudi, da so (če se le da) sestavine tudi lokalne, pridelane na ekološki način, sezonske ter čim manj predelane in zapakirane. Res je zimski čas manj naklonjen izbiri svežih sezonskih jedi, pa vendar naj to ne zaustavi naše kreativnosti pri odkrivanju in pripravi novih jedi, pravi Tavčarjeva.

Poleg izbire vrste hrane je izredno pomembno načelo tudi zmanjševanje zavržene hrane, ki ima izredno velik učinek na zmanjšanje našega okoljskega odtisa, s tem pa prihranimo precej naravnih virov, poudarja. Pripravimo toliko hrane, kolikor (pričakujemo, da) je bomo pojedli; če gre za organizacijo dogodka, pa že prej razmislimo o tem, koliko obiskovalcev pričakujemo, in temu prilagodimo tudi količino hrane, svetuje. 

Z velikostjo obrokov ne pretiravamo, saj se tako izognemo nastajanju odpadne hrane in tudi s tem povezanim nepotrebnim stroškom. Če kakovostna hrana vseeno ostane, je ne zavržemo. Prej si pripravimo ustrezne posode in hrano shranimo za prihodnji dan ali pa jo ob koncu dogodka razdelimo obiskovalcem.

Kot poudarjajo tudi v društvu za sonaraven razvoj Focus, je v prazničnem času največji sovražnik trajnosti prekomernost na vseh področjih. Preveč hrane na mizah in v hladilnikih, preveč daril, ki niso podarjena z mislijo na prejemnika darila in njegove želje, preveč ponudbe v trgovinah, na stojnicah ipd. Zato je lahko naš prvi korak k trajnosti prav t. i. 'zmanjškarstvo': razmislimo, kaj kupimo, in vestno porabimo, kar imamo. 

Kakšne sestavine naj uporabljamo pri praznični peki oziroma kuhi, da smo odgovorni do okolja? 

Kot svetuje Kavka Gobbo, če pečemo in kuhamo sami, imamo nadzor nad sestavinami, zato dajmo to izkoristiti: "Tako lahko rečem, da je okolju in ljudem najbolj prijazna tista hrana, ki ni predelana že kupljena. To pomeni, da kupujemo sestavine in ne izdelke. Pri tem se velja nasloniti na nekaj osnovnih načel okolju prijazne hrane. Količina naj bo primerna številu jedcev, da ne nastajajo viški.  Kuhajmo čim bolj rastlinsko oziroma naravnost rečeno, čim manj mesa. V Sloveniji pojemo v povprečju kar 1,7 kg mesa na teden, medtem ko je priporočilo za zdrav vnos največ 0,5 kg. Poleg tega je prireja živali zelo obremenilna za okolje in ima velik vpliv na podnebne spremembe. Ne samo preko kravjih "izpustov" (prebavil), ampak tudi zaradi krme, ki je pogosto pridelana v državah Južne Amerike, in zaradi industrijske vzreje. Pri naboru sestavin pa naj nas vodijo principi: ekološko, sezonsko, lokalno ter čim manj embalaže." Moko lahko kupimo neposredno od kmeta, iz mlina ali manjše trgovine, svetuje. Ravno tako orehe, lešnike in druge lokalne sestavine.  Veliko sestavin pri peki sladic pa prihaja iz različnih delov sveta. To je cimet, sladkor, čokolada, klinčki, vanilija, tudi rozine in pogosto oreščki (poglejmo deklaracijo, od kod sestavine prihajajo, če je možno, kupimo lokalne). Zato je pomembno slediti trajnostnim oznakam, ki zagotavljajo tudi dostojne delovne razmere.

Zakaj raje izberimo lokalne sestavine kot izdelke tujih korporacij? 

Lokalne sestavine imajo več prednosti. Poleg krajše razdalje, ki so jo prepotovale, so običajno tudi sezonske. To pomeni, da manj obremenjujejo okolje zaradi prevoza, hranjenja in različnih oblik skladiščenja: "Pridelava, vplivi na okolje in delovne razmere so bolje zaščiteni v EU kot marsikje drugje po svetu. Kljub temu pa tudi korporacije, ki so iz EU ali v EU poslujejo, ne spoštujejo okolja in človekovih pravic po svetu na način, kot to v okviru zakonodaje počnejo v EU. Korporacije so pogosto precej netransparentne glede izvora izdelkov in dobavnih verig. Cilj je maksimizacija dobička preko zmanjševanja stroškov, kar gre najpogosteje na račun kakovosti, vpliva na okolje in delavskih pravic.  Poleg tega kratke dobavne verige omogočajo preglednost, izogibanje stroškom promocije, reklamam in maržam." To pa ne pomeni, da so lokalni izdelki tudi cenejši, saj je pomembno, da se zavedamo, kaj je v izdelek ali pridelek vloženo, poudarja. V primeru lokalnega ali neposrednega nakupa lahko tudi vprašamo in dobimo informacije o načinu pridelave, sestavi cene in včasih tudi kakšen dober recept. Zato imajo lokalni izdelki, ki so tudi sezonski in pretežno bezmesni, manj negativnih vplivov tako na okolje kot družbo, poleg tega pa krepijo lokalno ekonomijo, kar je v interesu vseh, sklene Kavka Gobbo. 

Okolju prijazni praznični recepti 

Kot spomni Tavčarjeva, so v Umanoteri izdali tudi Babičino podnebno kuharico, ki jo lahko najdete na spletu. V njej najdete številne okusne brezmesne poslastice. Za pokušino pa nekaj brezmesnih receptov lahko preizkusite še med temi prazniki. 

Žepki

Žepki so okusen prigrizek ali pa odličen način za porabo zelenjave, ki ostane od priprave prazničnih večerij. Prav tako so odličen prigrizek za božično ali novoletno zabavo – ko razmišljamo o tem, kakšne manjše prigrizke bi pripravili.  Testo razvaljamo in ga razrežemo v poljubne oblike. Pravokotnike oz. kroge napolnimo z nadevom in tesno zapremo. Pečemo 30 minut na 180 stopinj Celzija. 

Sarme

Sarme so priljubljen po-novoletni obrok, ki se preprosto pripravi na brezmesen način. Zeljne liste napolnimo s kuhanim rižem in sojinimi koščki, sarmice pa skuhamo s preostankom zelja. Morda so lahko prva podnebju prijaznejša jed, ki jo pripravite v 2023. 

Kaj potrebujete? 

7–10 dag riža

15–20 dag sojinih koščkov

1 kisana glava zelja

1–2 čebuli

olje

zelenjavna jušna

kocka po okusu

sol po okusu

poper po okusu

peteršilj

Priprava:

Riž operemo in skuhamo. Nato ga še speremo in počakamo, da se odcedi. Medtem sojine koščke (sojino meso) prepražimo na olju (3–4 min) in zalijemo z malo zelenjavne juhe. Pustimo, da se ohladi. Zmešamo z rižem ter dodamo prepraženo in na drobno narezano čebulo in česen. Vse zmešamo k masi z rižem in sojinimi koščki, nato dodamo še začimbe ter malo sesekljanega peteršilja. Liste kislega zelja speremo z vodo in vanje dodamo nadev ter tesno zvijemo v sarmice.

V posodi na olju prepražimo čisto malo moke (dve žlici moke in žlička rdeče paprike) in nanjo položimo preostanek zelja, ki smo ga predhodno narezali na trakove in ki ga nismo porabili za sarmice. Na vrh položimo še sarme. Kuhamo na počasnem ognju približno 1–1,5 ure.

Za pripravo kakšnega podnebju prijaznejšega peciva za konec večerje pa pokukajte v Babičino podnebno kuharico.