V tej akciji sodeluje več kot 180 držav, WWF pa vabi mesta v Sloveniji, da se pridružijo akciji in 25. marca ob 20.30 ugasnejo dekorativno razsvetljavo na svojih prepoznavnih zgradbah ter tako poudarijo, da je vsako prizadevanje za ohranitev Zemlje vredno truda, so sporočili z WWF Adria. 

Ali lahko ugašanje luči res pripomore k zmanjševanju podnebnih sprememb? Na milijone hiš, pisarn in znamenitih stavb vsako leto v Uri za Zemljo ugasne luči in se simbolično zavije v temo. Kot kaže raziskava, v kateri so preiskovali učinek te okoljske akcije v zadnjih šestih letih v desetih državah, so ugotovili, da so tam s pritiskom na stikalo zmanjšali porabo energije za približno štiri odstotke, piše EuroNews. 

A ugašanje luči v Svetovnem skladu za naravo (WWF) v prvi vrsti vidijo kot simbolično dejanje, ki je odraz tega, da lahko vsak posameznik prispeva k spremembi. Akcijo vidijo kot čas za razmislek o tem, kaj lahko naredimo, da bi kaj spremenili na bolje: "Če 'ugasnemo' luči ali se izklopimo od vsakodnevnih navad in motenj ter naredimo nekaj pozitivnega za planet, lahko eno uro Zemlje prevedemo v na tisoče in milijone ur akcije," poudarja dr. Kirsten Schuijt, generalna direktorica WWF. WWF akcijo opisuje tudi kot trenutek, ko spoznamo, koliko ljudi se bori za rešitev planeta: "Na milijone ljudi se pridružuje gibanju in prizadevanjem, da skupaj zmanjšamo naše vplive na okolje," izpostavljajo.

WWF vabi vse župane slovenskih občin, da v akcijo Ura za Zemljo vključijo svoja mesta

"Zaradi podnebne krize in onesnaženja s plastiko je izguba biotske raznovrstnosti resna grožnja ohranitvi našega planeta in tega se moramo zavedati vsi. Dejstvo, da so se populacije prostoživečih vrst od leta 1970 zmanjšale za 69 %, nas opozarja, kakšen je obseg našega vpliva na planet. Spremeniti moramo svoje navade in veliko več razmišljati o ohranjanju narave. Prav to je namen Ure za Zemljo – v eni uri brez razsvetljave poudariti ta ogromen problem, ki postavlja pod vprašaj preživetje celotnega planeta," poudarja predstavnica WWF v Sloveniji Nevenka Lukić Rojšek.

Ura za Zemljo se je v Avstraliji začela leta 2007, s ciljem ozaveščati o podnebnih spremembah. Že naslednje leto je bila pobuda izvedena v več državah, leta 2010 pa se je vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov kot največje prostovoljno okoljevarstveno gibanje. Lani je v Uri za Zemljo sodelovalo 187 držav in milijoni državljanov po vsem svetu.

Leta 2007 je tako več kot 2,2 milijona ljudi in več kot 2.000 podjetij v Avstraliji izklopilo stikala in ugasnilo luči. Rodila se je ena najbolj prepoznavnih okoljskih akcij, ki so jo poimenovali Ura za Zemljo. Nastala je iz obupa ljudi nad neaktivnostjo odločevalcev za zaščito planeta in z željo, da bi obup na svetu zamenjalo upanje za okolju bolj prijazno prihodnost. 

Danes je Ura za Zemljo še vedno eno največjih okoljskih gibanj na svetu, ki poteka vsako leto z enakim ciljem kot leta 2007 – združiti svet v podporo ljudem in planetu. V podporo akciji luči ugašajo tudi na več kot sto znamenitostih po vsem svetu. Med njimi so Eifflov stolp v Parizu, stolp Skytree v Tokiu, Brandenburška vrata v Berlinu, rimski Kolosej in stolpa dvojčka Petronas v Kuala Lumpurju. Vendar pa je vpliv gibanja že zdavnaj presegel le ugašanje luči za eno uro. 

Za prihodnost, vredno življenja, moramo prenehati z izpusti 

Živimo v času podnebne krize, ki nam počasi uhaja izpod nadzora. V obdobju med letoma 2010 in 2019 so bili izpusti toplogrednih plinov v povprečju daleč najvišji v zgodovini človeštva, vsaj malo pozitivno pa je dejstvo, da se je rast začela upočasnjevati. V 2020 je nato sledil velik koronski šok, a že leta 2021 so se emisije vrnile na predkrizno raven in z nekaj več kot 40 milijardami ton CO2 in enakovrednih plinov dosegle nov rekord.  "Za prihodnost, ki bo vredna življenja, se morajo globalni izpusti toplogrednih plinov prenehati zviševati pred 2025, nato pa mora slediti njihovo hitro zniževanje," v priročniku za podnebno ukrepanje ugotavlja Mednarodni panel za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov. "Smo na razpotju,"  po poročanju STA pravi vodja IPCC Hoesung Lee.

Kot bistveno polje ukrepanje IPCC navaja področje energetike. Ob nadaljevanju uporabe fosilnih goriv – brez zajemanja izpustov iz ozračja in njihovega shranjevanja – bi bili namreč globalni podnebni cilji nedosegljivi. Da bi segrevanje omejili na dve stopinji Celzija, bi se bilo brez tehnoloških prebojev pri zajemanju in shranjevanju emisij treba po ocenah IPCC odreči 30 odstotkom preostalim globalnih rezerv nafte, polovici rezerv plina in 80 odstotkom rezerv premoga. Ekonomski učinek teh neporabljenih rezerv se meri v več tisoč milijardah dolarjev. Za dosego ciljev pariškega podnebnega sporazuma bi bilo treba do leta 2050 praktično vso energijo, ne le elektriko, pridobivati iz nefosilnih virov.