V prvem letu pandemije so samo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (UKC MB) vsak teden porabili okoli 2000 hitrih antigenskih testov. A ker so ti testi po uporabi postali nevaren odpadek, so z njimi ravnali kot z večino preostalih medicinskih odpadkov – šli so v uničenje v sežigalnice ali na deponije. Tovrstna praksa pa ni trajnostna, saj s takšnim ravnanjem uničujemo dragocene vire, hkrati pa prispevamo k izpustom.

Ob sežigu enega milijona hitrih testov se namreč zavrže 0,1 grama zlata (nano zlato se uporablja za oznake) in 5000 kilogramov plastike. Te surovine pa predstavljajo okoli 15.000 evrov vrednosti, ki dobesedno izpuhti v zrak, saj trenutna tehnologija recikliranja hitrih antigenskih testov ne omogoča ločevanja posameznih komponent (na zlate nanodelce in belo plastiko). 

Reševanja tega izziva se je lotila multidisciplinarna skupina slovenskih raziskovalcev. V projekt razvoja trajnostne rešitve za reciklažo hitrih antigenskih LFIA testov, ki poteka pod vodstvom Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru, so namreč vključeni še UKC MB, Fakulteta za tehnologijo polimerov (FTP), Inštitut za kovinske materiale in tehnologije (IMT), Plastika Skaza, Surovina in Zlatarna Celje. Pri raziskavah in razvoju pa jih podpira Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

Prva naloga: ugotoviti, koliko časa virus preživi v samem testu 

Najbrž se ob omembi recikliranja hitrih antigenskih testov poraja vprašanje, kako težko je razstaviti testno ploščico in reciklirati njene posamezne dele. Kot nam je pojasnil Tilen Švarc z mariborske Fakultete za strojništvo, samega testa seveda ni težko razstaviti. "To se doseže s posebnim rezalnim mlinom, da se odstrani sito in padejo ven večji kosi. Test se, po domače rečeno, razbije na tri kose – na dve ohišji in pa na palčko. Težava nastane pri ločevanju vseh teh mešanih kosov ohišja in pa palčke, ker prepihovanje, kot je najbolj pogosto pri takem ločevanju, ne pride v poštev," je dejal. 

Zaradi možnosti prenosa okužb veljajo ti uporabljeni testi za nevarne odpadke in je treba z njimi ravnati izjemno previdno. "Nenazadnje na vsaki škatlici hitrega antigenskega testa piše, da je to nevaren material. To se pravi, da je treba ta material na poseben način odstraniti, vendar večinoma gredo ti testi v smeti," pravi Matija Rakuša, predstojnik zdravstveno-raziskovalnega oddelka in vodja projekta v UKC MB. 

Samo v UKC MB so v okviru projekta v zadnjih petih mesecih zbrali 165 kilogramov hitrih antigenskih testov (okoli 30.000 testov), ki jih želijo reciklirati. A prvi pogoj je, da je to varno tako za tiste, ki se ukvarjajo z recikliranjem, kot tudi za tiste, ki bodo pridobljene surovine uporabljali za izdelavo novih izdelkov. 

Zato so raziskovalci z UKC MB v sodelovanju z Veterinarsko fakulteto naredili analizo preživetja virusa v samih testih. "Raziskave o preživetju Sars-Cov-2 so bile narejene v preteklosti. V času epidemije je bilo zelo pomembno, da se ve, koliko časa virus preživi na površini, bodisi plastični, stekleni, leseni in podobno. Nikogar pa ni zanimalo, koliko časa virus Sars-Cov-2 preživi v samem testu, ker so se ti testi sežigali. Prej ni bilo ideje, da bi te teste reciklirali, in v času epidemije so bile vse druge skrbi, kot je reciklaža testov. Ugotovili smo, da imamo velike količine odpadkov in ti odpadki še vedno nastajajo, saj ljudje, čeprav se je epidemija umirila, še vedno uporabljajo hitre antigenske teste, pa nenazadnje tudi v kliničnem centru, preden so bolniki sprejeti v samo ustanovo, jih testiramo s hitrim antigenskim testom," nam je pojasnil Rakuša.

V raziskavi so ugotovili, da po 20 dneh virusa v testih ni več in se jih lahko torej varno obdeluje. "Zakaj je to pomembno? Ker je drugače alternativa, da teste segrevamo vsaj na 60 stopinj Celzija 20 minut oziroma tri minute na 75 stopinj Celzija. To pa predstavlja povečano porabo energije, večji ogljični odtis in podobno," je dodal. 

Za kaj se lahko uporabijo pridobljene surovine?

V začetni fazi projekta torej hitre teste zbirajo in jih ustrezno sterilizirajo. Sledila bo njihova obdelava, kjer jih bodo, kot rečeno, s posebnim mlinom razstavili, nato pa s postopki separacije ločili membrane z nanozlatom od plastičnih ohišij. "Smo v fazi razvijanja samega postopka, kako stvar ločiti. Ravno zdaj se zaključuje prva faza recikliranja plastike na FTP," pravi Švarc. 

Ta plastika bo nato lahko uporabljena za izdelavo različnih izdelkov. "Denimo, zelo primerna je za neka elektroinštalacijska ohišja, ker imajo ti materiali dobre varnostne lastnosti, torej protivnetljivost," je pojasnil mladi raziskovalec. Same zlate nanodelce pa ekstrahirajo s pomočjo postopkov raztapljanja. "Te nanodelce pa se lahko potem ponovno uporabi v hitrih testih ali kakšnih drugih napravah, saj ima nanozlato zelo specifične lastnosti, ki se razlikujejo od zlata, ki ga ponavadi poznamo," pravi Švarc. Zlati nanodelci so eni izmed najbolj stabilnih kovinskih nanodelcev, ki imajo velik potencial v elektrokemiji in medicini, pa tudi za proizvodnjo različnih nano naprav. 

S projektom recikliranja hitrih testov se torej spodbuja koncept krožnega gospodarjenja. "Ideja tega projekta je, da pokažemo, da lahko te teste, ki so po eni strani plastični, po drugi strani pa vsebujejo nanozlato, koristno porabimo po reciklaži. Ko bomo pokazali, da imamo tehnologijo in znanje, da z njimi varno rokujemo in jih uporabimo za predelavo kot surovino, potem bomo lahko povabili druge ustanove in ljudi, da te teste zbirajo na določenih mestih," je prepričan Rakuša. 

Kot pravi, so ljudje nekoč tudi baterije in sijalke odvrgli v navadne smeti. "Danes pa vemo, da baterije in sijalke odnesemo na zbirno mesto. In če bomo imeli način, kako te hitre teste tudi koristno uporabiti, verjetno ne bo daleč trenutek, ko bomo imeli tudi zbirna mesta zanje. Podobno kot danes zbiramo baterije in sijalke. In to je tudi eden izmed ciljev projekta," je dodal.

Projekt, ki je ocenjen na okoli 769.000 evrov, se bo predvidoma zaključil leta 2024. Tehnologija oziroma postopek recikliranja, ki ga razvijajo, pa bo moč uporabiti tudi za druge vrste testov.