Pisali smo že o tem, kaj sploh pomenijo programi ogljične izravnave in zakaj so lahko problematični.  Kako učinkoviti so resnično takšni programi? Nekatere preiskave kažejo pesimistično sliko. Kot pojasnjujejo pri društvu za sonaraven razvoj Focus, so zapleti pri uspešnem izvajanju teh programov vidni neposredno na terenu. Francoski raziskovalni novinarji so denimo preiskovali projekte ogljične izravnave, zlasti en projekt sajenja dreves, imenovan "Pur Projet". Ogljične izravnave so v tem primeru kupovala velika podjetja, da bi dosegla svojo domnevno ogljično nevtralnost. 

Projekt na papirju poteka tako, da so lokalni kmetje, ki na primer pridelujejo kavo ali kakav, odgovorni za sajenje dreves na svojih zemljiščih in skrbijo zanje do njihove zrelosti. Z leti naj bi drevesa skladiščila CO2 in ustvarjala ogljične izravnave. Medtem se kmetom izboljšajo življenjski pogoji, saj imajo nov vir prihodkov. Nadzoruje jih združenje, ki je zadolženo za redno preverjanje nasadov – uradno enkrat na leto, opisujejo. 

Drevesa pogosto niso primerna za lokalno okolje

A preiskava je pokazala drugačno zgodbo. Kot so ugotovili, se projekt na terenu sooča s konkretnimi ovirami, na katere podjetja in posamezniki pri nakupu ogljičnih kompenzacij ne pomislijo, izpostavljajo pri Focusu. Ugotovitve denimo  kažejo, da zasajena drevesa pogosto niso primerna za lokalno okolje ali za sobivanje s tistim, kar pridelujejo kmetje. Zato številna drevesa hitro odmrejo ali pa jih kmetje celo posekajo, ker recimo zasenčujejo pridelke. 

Glavna težava ostaja redno preverjanje nasadov. Za to so odgovorna majhna združenja, ki imajo malo osebja, časa in sredstev. Zato ne morejo enkrat na leto preveriti, ali je več sto tisoč dreves odmrlo ali bilo posekanih. V primeru zgoraj je bilo za preverjanje milijona dreves zadolženih le osem oseb, izpostavljajo pri Focusu: "Tako komunikacija med njimi in kmeti skorajda ne obstaja, zaradi česar lahko kmetje z drevesi počnejo, kar želijo, v skladu z lastnimi interesi. Tudi če so stvari izvedene pravilno, obstaja verjetnost, da drevesa umrejo." 

Preiskava je pokazala, da je v primeru projekta "Pur Projet" to tveganje podcenjeno – upoštevali so le 10-odstotno rezervo. Poleg tega se tveganje odmiranja dreves s posledicami podnebnih sprememb z leti povečuje, saj se soočajo s sušami, požari ... A ti projekti sejanja dreves ta tveganja načrtno minimizirajo, če bi jih namreč upoštevali v dejanski meri, ne bi ustvarili dovolj ogljičnih izravnav in zato ne bi bili donosni, ugotavljajo pri Focusu. Kako je torej mogoče izračunati in pozneje prodati ogljične izravnave, ne da bi bili prepričani, da drevesa dejansko še vedno živijo in ustvarjajo ponor? Težava je v tem, da se ogljične izravnave izdajajo na podlagi modelov in dokumentov, ne pa na podlagi realnega stanja. Kuponi so prodajani na podlagi namišljenega poteka projekta, izpostavljajo v Focusu. 

Pri Focusu poudarjajo, da nekatere ogljične izravnave ne le, da ne pomagajo okolju, ampak so celo nevarne za okolje. Zakaj? Kot odgovarjajo pri Focusu, je prvi razlog povezan z vrsto projektov, ki se spodbujajo: "V primeru projektov sajenja dreves naj bi ti predstavljali protiutež krčenju gozdov, ki se v velikem obsegu dogaja po celem svetu, tudi v Evropi (Švedska, Estonija, Poljska in Romunija). Vendar le z vidika nevtralizacije CO2. Ne smemo pozabiti, da s sajenjem novih dreves nikoli ne bomo obnovili ekosistemov, ki so bili izgubljeni, in vrnili izumrlih vrst. Če upoštevamo druge vrste projektov, zlasti tiste, ki so namenjeni razvoju obnovljivih virov energije, se moramo prav tako zavedati, da njihov vpliv na okolje ni zanemarljiv. "

Na primeru ameriškega naftnega giganta Chevrona se je recimo izkazalo, da je kar 93 odstotkov sistema ogljičnih izravnav, ki se ga poslužuje Chevron v okviru svojega "net zero", ničvrednih oz. brez pravega učinka, ponazarjajo pri Focusu: "Chevron namreč izvaja kompenzacijske projekte za obsežne nasade dreves, pa tudi velike hidroelektrarne, ki so bile uvrščene v kategorijo z nizko stopnjo okoljske celovitosti (ang. environmental integrity). Študije so pokazale, da veliki jezovi, na katere se Chevron vse bolj zanaša pri kompenzacijah, ne vodijo k novemu ali dodatnemu zmanjšanju emisij. V nekaterih primerih so bili povezani z zemljiškimi spori, večjo revščino med skupnostmi na globalnem jugu, kjer se projekti izvajajo, in okoljsko škodo, vključno z znatnimi izpusti toplogrednih plinov."

Drugi razlog je, da so ti projekti ogljične izravnave priložnost za velika podjetja za uporabo v  marketinške namene. Vse več podjetij namreč kupuje izravnave, ker je to dobro za poslovanje: podjetja, ki izravnajo vse svoje emisije, se lahko tako promovirajo kot podnebno nevtralna: "Vendar, kot je bilo že večkrat omenjeno, ti projekti niso zanesljivi, kar pomeni, da gre za zeleno zavajanje. Ljudje bodo še naprej kupovali njihove izdelke, misleč, da delajo dobro za okolje, čeprav bi morali zmanjšati svojo potrošnjo," poudarjajo pri Focusu. 

Zadnji razlog pa je najbolj kritičen: "Ti projekti so v svojem bistvu nevarni, saj perejo vest ljudem in podjetjem. V resnici ne rešujejo bistva problema izpustov. Ti projekti ne morejo biti edina rešitev za rešitev vseh naših težav v zvezi z globalnim segrevanjem: prednostna naloga ostaja zmanjšanje emisij – kar dejansko pomeni zmanjšanje naše porabe in proizvodnje. Ogljičnih izravnav ne smemo uporabljati kot izgovor za odlaganje sistemskih reform proizvodnje in rabe energije, ki so nujno potrebne – na koncu moramo drastično zmanjšati emisije, da bi preprečili katastrofo, in samo z izravnavo tega nikoli ne bomo dosegli. Zato so ti projekti nevarni tudi za okolje, saj lahko ljudje nakup ogljičnih izravnav razumejo kot edini konkretni način boja proti globalnemu segrevanju in kot priložnost, da razbremenijo svoj prispevek k temu."             

Kako lahko potrošnik oceni, če je shema, ki jo bo podprl, preverjena?   

Ko ljudje kupijo ogljično izravnavo, se projekt običajno izvaja daleč stran od njih, zato je težko zagotoviti, da se obljubljeni ukrepi projekta učinkovito izvajajo, opažajo pri Focusu. Zato so bili razviti številni visokokakovostni standardi, ki naj bi zagotavljali, da projekti izpolnjujejo pogoje za uvrstitev med ogljične izravnave in delujejo, kot je bilo predvideno. Težava je v tem, da so tudi standardi ter njihova učinkovitost in odgovornost pod velikim vprašajem, svarijo v Focusu. 

Temu, kot ponazarjajo, pritrjuje preiskava časopisnih hiš Guardian in Die Zeit ter neprofitne organizacije za preiskovalno novinarstvo SourceMaterial. Poglobili so se v delovanje Verre, vodilnega svetovnega certifikatorja shem ogljične izravnave, ki jih uporabljajo korporacije, kot so Disney, Shell, Gucci in drugi velikani, in ugotovili, da gre večinoma za ničvredne sheme, ki bi lahko celo še poslabšale segrevanje planeta. Ugotovili so, da je več kot 90 odstotkov njihovih nadomestil za deževne gozdove, ki so med najpogosteje uporabljenimi v podjetjih, verjetno "fantomskih" in ne predstavljajo resničnega zmanjšanja ogljika. Le peščica Verrinih projektov je imela dokaze o zmanjšanju krčenja gozdov. Dokazali so tudi zlorabe človekovih pravic, ugotovitve strnejo pri Focusu. 

Tako tudi standardi, ki naj bi zagotavljali kakovost in učinkovitost projektov ogljičnih kompenzacij, pogosto niso vredni zaupanja, opozarjajo: "To je zagotovo povezano z dejstvom, da za vsako prodano ogljično izravnavo prejmejo določeno vsoto denarja – recimo "licenčnino". Zato jim je v interesu, da je na trgu veliko ogljičnih kompenzacij. Posledično stranke ne morejo preveriti, ali je shema, ki jo nameravajo podpreti, preverjena in zanesljiva ali ne."