Raziskovalci so nanoplastiko na neokrnjenem območju okoli observatorija na gori Hoher Sonnblick našli po naključju. Vzorce snega in ledu so namreč analizirali zato, da bi preverili prisotnost organskih delcev v njih. Sneg in led so segrevali, dokler ni voda povsem izparela, nato so morebitne ostanke zažgali, pri tem pa so analizirali hlape. "Naša metoda za detekcijo malce spominja na mehanični nos. In nepričakovano smo z njo zaznali gorečo plastiko v vzorcih snega," je dejal vodja raziskave, Dušan Materić z Univerze v Uttrechtu.

Detektor je zaznal vonj različnih vrst plastike, predvsem polipropilena (PP) in polietilena tereftalata (PET).

Nadaljnje analize so pokazale, da so bili plastični nanodelci v vzorcih manjši od 200 nanometrov (0,2 mikrometra) oziroma stokrat manjši od širine človeške dlake. To pa so tudi precej manjši plastični delci od tistih, ki so jih odkrili v prejšnjih raziskavah. "S to metodo detekcije smo postali prva skupina, ki je količinsko opredelila nanoplastiko v okolju," je dejal Materić.

"Ker so visoke Alpe zelo odročno in neokrnjeno območje, smo bili precej šokirani in presenečeni, da smo tam odkrili tako veliko koncentracijo nanoplastike," je poudaril. Rezultate raziskav so objavili v znanstveni reviji Environmental Pollution.

Od kod nanoplastika v Alpah?

Ko so analize pokazale, da so tudi odročna gorska območja onesnažena z nanoplastiko, so se znanstveniki začeli ukvarjati z vprašanjem, kako je ta prišla tja. "Zelo malo verjetno je, da bi nanoplasika izvirala z bližnjih neokrnjenih alpskih območij. Od kod je torej prišla? Svoj raziskovalni projekt smo povsem obrnili na glavo in se začeli ukvarjati s tem vprašanjem," pravi vodja raziskave. 

Raziskovalci so ugotovili, da obstaja presenetljiva povezava med velikimi koncentracijami nanoplastike in vetrovi, ki prihajajo iznad velikih evropskih mest, predvsem Frankfurta in industrijskega območja v Porurju (Nemčija), pa tudi nizozemskih mest, Pariza in celo Londona. 

"Napredno modeliranje je podprlo hipotezo, da je nanoplastika v resnici prišla po zraku iz teh urbanih krajev," pravi Materić. "To je lahko zelo skrb vzbujajoče, saj bi lahko pomenilo, da v naših mestih obstajajo žarišča nanoplastike, ta pa je lahko tudi v zraku, ki ga dihamo. Trenutno to bolj podrobno proučujemo," je dodal. 

Plastika je velik ekološki problem, s katerim se v zadnjih desetih letih ukvarjajo tudi številni znanstveniki. Vse več raziskav kaže, da sta mikroplastika in nanoplastika prisotni že praktično povsod. Na splošno velja, da o mikroplastiki govorimo, ko so delci veliki med 0,1 mikrometra in pet milimetrov. Dimenzije nanoplastike pa se gibajo med 0,001 in 0,1 mikrometra, zato je s prostim očesom ne vidimo, prav tako pa jo je težko meriti s tradicionalnimi metodami.

Nanoplastika, ki zlahka potuje tudi po zraku, pa je potencialno nevarna za naše zdravje. Medtem ko se lahko mikrodelci filtrirajo oziroma ostanejo v nosu, lahko nanodelci prodrejo do pljučnih mešičkov in pridejo celo v krvni obtok ter se nato razširijo po vsem telesu.