"Za izdelavo oblačil danes v veliki meri uporabljamo sintetične materiale, ki nastajajo iz fosilnih goriv. Tudi če govorimo o recikliranih materialih, ti še vedno slonijo na fosilnih gorivih. Če želimo ohraniti naš planet, moramo začeti z uporabo obnovljivih virov," opozarja René Bethmann, direktor za inovacije na področju  materialov in proizvodnje v podjetju Vaude. Kot pravi, je izredno ponosen, da jim je uspelo ustvariti prve ženske kolesarske hlače iz bionajlona na svetu.  S tem so dokazali tudi, da je možno izdelati izdelek iz bionajlona, ki je v celoti narejen v Evropski uniji.  

Te hlače imajo povsem enake karakteristike kot hlače iz najlona, ki je bil pridobljen iz surove nafte. Le da je bil material za izdelavo teh hlač ostanek sladkorne pese, ki ni primeren za prehrano, pojasnjuje.

Na spodnjih fotografijah so prototipi še drugih izdelkov iz novih biomaterialov, ki jih bomo kmalu lahko uporabljali v našem vsakdanu. Prototipe kopalk, kolesarskih hlač, preprog iz bionajlona ter embalažo iz biopolimerov so že izdelala svetovno znana podjetja, pri razvoju pa je kot vodilni partner sodeloval Aquafil. 

"Bio najlon je narejen iz sladkorjev, medtem ko konvencionalni najlon, če poenostavimo, izvira iz petroleja, iz bencina. A ta dva materiala morata imeti na koncu pri izdelavi hlač ali predražnika popolnoma enake karakteristike, biti morata povsem isto kakovostna. Če bi imel bionajlon namreč slabše karakteristike, ga nihče ne bi kupil," razloži Edi Kraus, koordinator mednarodnega projekta Effective, do leta 2021 pa direktor družbe AquafilSLO. 

Kako nastane bionajlon? 

Kot opisuje postopek, se za izdelavo uporabijo proizvodi, ki vsebujejo sladkor. Kot izpostavi, gre za sladkor, ki ni predviden za hrano, saj je to prepovedano: "Takšen primer je denimo sladkorna pesa. Tako ne uporabimo sladkorne pese, ampak njene olupke. Sladkor nato napadejo posebni mikroorganizmi, ki ga spreminjajo v kislino in kislina po fermentaciji postane baza za naš biokaprolaktam. Od tu naprej pa potem na isti način, kot bi iz benzena, proizvedemo bionajlon."

Ko takšen bionajlon kot tekstilni izdelek konča svojo življenjsko dobo, se ponovno vrne k nam, mi ga zmeljemo in znova pošljemo v proizvodnjo, ponazarja Kraus. Iz njega znova poberejo kaprolaktam, ga vrnejo v najlon, ta postopek pa lahko ponavljajo v neskončnost. A s pomembno razliko, in sicer da vsakič, ko ta poliamid naredijo ponovno, obdrži popolnoma iste lastnosti: "Ni degradiran, kot se zgodi z ostalimi plastikami, ampak z vsako uporabo ostane isti." 

Kaj sploh je trajnosti material? 

"Pojem trajnostni material je izredno širok. O njem vsi radi govorijo, a na koncu, ko se kot industrija soočamo s tem, da izdelamo materiale, ki so trajnostni in ki se tudi reciklirajo, vprašanja postajajo bolj konkretna in težja,"  izpostavlja Edi Kraus, koordinator mednarodnega projekta Effective (program Obzorje 2020), do leta 2021 pa direktor družbe AquafilSLO. 

Kot razloži, se namreč  pri proizvodnji takšnih materialov podjetja srečujejo z vrsto težav: "Najprej so tu sami tehnološki postopki, za katere je treba imeti znanje, treba jih je vzpostaviti in narediti." Potem je tu proizvajanje trajnostnih proizvodov, ki morajo imeti enake lastnosti kot tradicionalni proizvodi, poleg tega pa morajo biti tudi cenovno primerljivi, kar je znova velik izziv. Kot našteva, je tu še iskanje materialov, predvsem iz odpadkov, ki bi lahko bili predelani in potem oblikovani v končni proizvod. In četrtič, da se celotna veriga, ki poteka od prodaje izdelka do proizvajalca, vzpostavi tako, da ko se ta proizvod iztroši, obstaja možnost, da se ponovno vrne v verigo in do proizvajalca. Ta pa ga lahko ponovno reciklira in vedno znova vrača nazaj v ta proces. Kot še poudarja Kraus, ne smemo zanemariti vprašanja porabe energije. Tudi tu se namreč postavlja vrsta vprašanj, ki so velik izziv, zato je težko dosegati trajnostne proizvode. 

Slovenska podjetja se podobno kot ostala podjetja v Evropi vedno bolj obračajo k takšnim materialom, ocenjuje. Tudi zato, ker takšni materiali postajajo hit na tržišču, zato so trenutno tudi kupci pripravljeni plačati nekaj več za takšne izdelke, pravi Kraus: "Treba pa je razumeti, če so to res biomateriali, če so izdelki res narejeni iz recikliranega materiala, ali pa je to samo izraba trenutnega stanja na trgu in marketinška poteza, ki je pokrita z določeno tehnologijo, ki pa v resnici ne pokrije vseh karakteristik trajnostnega materiala." Kupec sicer sam zelo težko prepozna takšne materiale, zato je, kot poudarja, na tem področju pomemben nadzor in da so tisti, ki špekulirajo, močno sankcionirani in da se zadeve na trgu razčistijo.

Kdaj od prototipa do trgovskih polic? 

Od tu naprej se odpirajo možnosti za oblikovanje novih kožnih verig vrednosti na področju biomaterialov za različne industrije, kot so tekstilna, avtomobilska, prehrambna in gradbena kot tudi za različne embalažne rešitve, izpostavljajo pri Circular Change. A kdaj bodo izdelki iz takšnih materialov potrošnikom dostopni na policah njihov najljubših trgovin?

Kot pravi Kraus, so procesi zelo dolgi: "Mislim, da se bo zamenjala še kakšna generacija, zato je prav, da se vzporedno dela z mladimi in se jih pripravlja na ta nov svet, saj se tu odpirajo številna zahtevna tudi geostrateška vprašanja, na katera danes še nimamo odgovorov."

A kot ponazori, ko so leta 2011 začeli s proizvodnjo Econyla, najlona, ki je regeneriran iz odpadkov in ki ima kot končni proizvod iste karakteristike kot najlon, ki izhaja iz benzena, je bil sprva njihov cilj proizvesti 3.000 ton na leto, danes pa so že na več kot 30.000 tonah na leto: "Naš končni cilj je, da v naslednjih desetih letih morda ne bomo več kupovali materialov iz benzena, ampak da bi se vse izdelovalo iz biomaterialov."

V nekaj desetletjih, to so sanje, pravi, pa bi prišli do najlona, ki je narejen iz bioloških odpadkov, ki je uporaben, ko zaključi svojo življenjsko dobo, se vrne v proizvodnjo in spet na trg, ta krog pa se še neštetokrat zavrti z istim začetnim materialom ob tem, da se uporabi samo energijo. Tudi tu je treba težiti k vedno manjši porabi energije, poudarja Kraus. Kot dodaja Bethmann, je trenutno največji izziv takšnih izdelkov tekmovanje na trgu z obstoječimi izdelki iz materialov, ki so proizvedeni iz fosilnih goriv.

Potrošniki se delno sicer že zavedajo koristi takšnih materialov, in so že zdaj pripravljeni plačati nekaj več, ne pa preveč: "Če je razlika v ceni prevelika, se bodo potrošniki znova obrnili k običajnemu naljonu," pravi Kraus. Kot dodaja, opaža, da smo v Sloveniji na splošno vsi dobro okoljsko osveščeni, zato v Sloveniji ne vidi velikih težav. Ocenjuje, da lahko Slovenija postane celo med vodilnimi na tem področju, če pa bo to uspelo, se bo ta model razvijal po celem svetu: "Najprej v Evropi, ker moramo računati, da se nekateri drugi kontineti ukvarjajo z drugimi velikimi težavi, kot sta lakota in revščina. Tu se odpirajo nova vprašanja, ki niso tako enoplastna."

Bethmann predvideva, da bi kolesarske hlače iz bionajlona na trgovinske police v najboljšem primeru prišle do leta 2027, pred tem pa morda v manjšem obsegu, a kot pravi, takšne obljube še ne more dati: "To je potovanje, bomo videli, kam nas bo popeljala pot, a zdaj je pomembno, da smo uspeli predstaviti konkretne izdelke z bionajlona, ki jih lahko potrošniki otipajo, občutijo, vidijo. Da dokažemo, da se da in da to ni le znanstvena fantastika."