Potrošniki postajajo vse bolj ozaveščeni in izobraženi na področju hrane, ugotavljajo na Inštitutu za nutricionistiko. "Rezultati raziskav iz zadnjih let nakazujejo, da lokalni izvor hrane postaja za potrošnike vse pomembnejši, kar je zelo verjetno povezano tudi z aktivno promocijo Ministrstva za kmetijstvo. Mnoge druge lastnosti hrane so potrošnikom manj pomembne, vključno s hranilno sestavo, medtem ko je ključen nakupni dejavnik za mnoge še vedno cena," je pojasnil dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. 

Pa je lokalno pridelana hrana tudi dejansko boljše kakovosti? "Živila so sestavljena iz cele serije hranil in drugih snovi, katerih vsebnost je odvisna od številnih dejavnikov. Tudi način pridelave hrane je pomemben, in lahko prispeva k hranljivosti živil, ni pa to pravilo. Včasih ima celo ista vrsta ekološko pridelane zelenjave več enih hranil, pri konvencionalni pridelavi pa je lahko več katerega drugega hranila," pravi Pravst. Je pa ključna razlika običajno v senzoričnih lastnostih. "Hrana iz intenzivne proizvodnje je mnogokrat manj okusna. Dober primer je paradižnik iz domačega vrta, katerega okus je neprimerljiv s tistim iz trgovine, ki je pripotoval iz držav z intenzivno proizvodnjo," je dal za primerjavo. 

"Zanimanje za lokalne izdelke vse bolj narašča, saj se kot potrošniki čedalje bolj zavedamo pomena lokalne in sezonske hrane za zdravje, skrbi za okolje in naravo ipd. Lokalno hrano dandanes pogosto ponujajo že trgovci, čedalje bolj pa se krepi tudi trend prodaje hrane na kmetijah, zadrugah in preko svetovnega spleta," pa so dodali na Nacionalnem inštitutu za zdravje (Nijz). 

To potrjuje tudi trženjska raziskava, ki so jo junija lani opravili v okviru raziskovalnega projekta Analiza pridelave in trženja proizvodov shem kakovosti. Kar 73 odstotkov anketirancev je namreč prepričanih, da ima lokalno pridelana hrana boljši okus. 68 odstotkov pa meni, da je bolj hranilna od tiste, ki je pripeljana od daleč. 

A da ne gre le za okus, pač pa tudi za zavedanje, da je lokalno pridelana hrana dobra tudi za okolje, kažejo podatki, da kar 79 odstotkov vprašanih meni, da kupovanje lokalno proizvedenih živil podpira trajnostne kmetijske prakse. Enak delež vprašanih (79 odstotkov) meni, da s tem podpirajo razvoj lokalne skupnosti in podeželja. Polovica (51 odstotkov) anketiranih pa se za lokalno hrano odloča, ker ne zaupa hrani, ki jo proizvajajo multinacionalne korporacije.

Za lokalno in kakovostno pripravljeni plačati več

Tistim potrošnikom, ki so pozorni na to, kako in kje je pridelana hrana, so v pomoč tudi številne evropske in nacionalne sheme kakovosti z označbami kot so EKO (Ekološka pridelava), IK (Izbrana kakovost), ZGO (Zaščitena geografska oznaka), ZOP (Zaščitena označba porekla), ZTP (Zajamčena tradicionalna posebnost) in VK (Višja kakovost). A ker je teh shem kakovosti razmeroma veliko in so slabo pregledne, lahko včasih tudi zmedejo potrošnika. 

Najbolj prepoznani označbi kakovosti med potrošniki sta Izbrana kakovost in Ekološka pridelava, je pokazala prej omenjena raziskava. Lokalna živila so bila ocenjena za živila boljšega okusa z več hranljivosti. V isti raziskavi je približno polovica anketiranih dejala, da so pripravljeni plačati več za živila s strogim nadzorom kakovosti (48 odstotkov), ki so pridelana lokalno (46 odstotkov) in na kmetiji (40 odstotkov).

Največji delež vprašanih kupuje predvsem lokalno pridelano meso in mesne izdelke ter mleko in mlečne izdelke. Veliko manj kupujejo lokalno zelenjavo, sadje in sadne izdelke. A teh veliko pridelamo sami doma, so še ugotovili v raziskavi. Najmanj pa posegajo po žitih in žitnih izdelkih, ki so pridelani v Sloveniji. 

Mladi obujajo stare recepte in lokalne jedi

Zavest o tem, kako pomembno je, da uživamo domačo in sezonsko hrano, pa je treba začeti graditi že pri otrocih. S tem namenom na slovenskih osnovnih šolah in enotah CŠOD vseh regij že 12 let poteka projekt "Kuhnapato". "Osnovni namen ali poslanstvo je spodbuditi mladostnike k trajnostnemu ter posledično zdravemu in odgovornemu načinu življenja, to je: poseganju po sezonskih sestavinah iz okolice in pripravi le-teh v tradicionalnih jedeh, značilnih za posamezne kraje ali regije," so zapisali v projektu. 

V projektu vsako leto sodeluje več kot sto osnovnih šol in s tem tudi vse več šolarjev vseh starosti. Vsako leto pripravijo več tradicionalnih obrokov v javnih zavodih, otroci pa svoje navdušenje nad slovensko tradicionalno kuhinjo prenesejo tudi na starše, ki posledično tudi doma posegajo po sestavinah manjših lokalnih pridelovalcev hrane. Poleg tega s tem projektom izboljšujejo tudi šolske jedilnike in zmanjšujejo količino zavržene hrane. 

Projekt je bil leta 2018 izbran tudi za enega izmed 10 najboljših praks v Evropi na področju spodbujanja zdravja in trajnostnega načina življenja. Letos pa se bo projekt predstavil ob robu Svetovnega prehranskega foruma, ki bo potekal 19. oktobra v Rimu.  

V Sloveniji veliko hrane uvozimo, saj domača pridelava ne pokriva vseh potreb

Ob letošnjem svetovnem dnevu hrane, ki ga obeležujemo v nedeljo, je Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) pozvala k prehodu na trajnostne prehranske sisteme. "Cilj se zdi zelo ambiciozen, v prvi vrsti pa ga bomo skušali zagotoviti z novim slovenskim Strateškim načrtom skupne kmetijske politike 2023-2027, s katerim naslavljamo dolgoročno prehransko varnost, zeleni preboj in trajnostni razvoj kmetijstva, gozdarstva, živilske industrije in podeželja. V kontekstu prehranske in energetske draginje ter podnebnih in okoljskih izzivov je ključna usmeritev strateškega načrta trajnostna pridelava hrane na celotnem območju države in povečanje samooskrbe, pri čemer so pomembna vsa območja in vsa kmetijska gospodarstva, ne glede na velikost, usmeritev ali tržno usmerjenost. Ta krovna usmeritev podaja odgovore na izzive prehranske varnosti kot tudi na okoljsko–podnebne izzive, ki so pred nami," je ob svetovnem dnevu hrane izpostavila ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Irena Šinko.

Trenutno prevladujoči način proizvodnje in porabe hrane je, poleg ostalih globalnih izzivov (revščina, lakota, podnebne spremembe, neenakost, naraščanje svetovnega prebivalstva, konflikti), dolgoročno nevzdržen in škodljiv tako za naše naravne vire kakor za zdravje ljudi. Zato so spremembe nujne, so zapisali na ministrstvu kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 

Slovenija namreč pri hrani ni povsem samooskrbna, saj z domačo pridelavo ne pokriva vseh potreb in je neto uvoznica hrane. "Samooskrba je praviloma višja in bolj stabilna pri živinorejski proizvodnji (razen prašičereje), pri rastlinski proizvodnji lahko precej niha zaradi letine in močnega vpliva podnebnih razmer (toča, suša, pozeba), zaradi geografskih značilnosti, majhnih in razdrobljenih kmetij ter nezadostnega poslovnega in proizvodnega povezovanja za uspešen skupen nastop na trgu," so pojasnili na ministrstvu. 

Največ uvažamo predvsem zelenjave, sadja, krompirja in prašičjega mesa. V letu 2021 (v primerjavi z letom poprej) se je nekoliko povečala stopnja samooskrbe pri mesu, mleku in jajcih. Stopnja samooskrbe pa se je znižala pri žitu, krompirju, zelenjavi, sadju in medu. 

Prednosti lokalno pridelane hrane

V času, ko se dražijo energenti in splošni življenjski stroški, toliko bolj v ospredje prihaja pomen lokalno pridelane hrane. Na cene uvožene hrane se namreč prelivajo tudi visoki stroški, ki nastanejo pri dodatnem pakiranju, transportu, uvozu in skladiščenju. Poleg tega pa smo videli (na primeru žit iz Ukrajine), da se lahko zaplete tudi pri dobavljivosti proizvodov. 

Lokalna hrana je praviloma tudi bolj sveža, dozorela, praviloma boljše kakovosti ter vsebuje več hranilnih snovi. Lokalno in sezonsko pridelana hrana namreč dozori na naraven način, medtem ko uvoženo sadje in zelenjavo običajno uberejo še preden dozori in zato pogosto ne razvije pravega okusa.  

"Rezultati raziskav potrjujejo, da imata sadje in zelenjava, pridelana v lokalnem okolju, boljše učinke na zdravje (višja hranilna vsebnost; višja vrednost antioksidantov; boljše senzorične lastnosti - videz, okus, tekstura, aroma, tradicionalen okus) v primerjavi s sadjem in zelenjavo, ki sta bila pripeljana od daleč in skladiščena daljši čas. Z uživanjem več lokalno pridelanega sadja in zelenjave zagotavljamo tudi večji vnos ohranjenih vitaminov ter mineralov in zaščitnih snovi," so poudarili na NIJZ. 

Denimo, raziskovalci Univerze v Montclairu so primerjali vsebnost vitamina C pri brokoliju, ki je zrastel v sezoni, in vsebnost vitamina C pri brokoliju, ki je bil uvožen zunaj sezone. Ugotovili so, da je uvoženi brokoli zunaj sezone vseboval pol manj vitamina C. V raziskavi, ki je bila objavljena v znanstveni reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry, pa so ugotovili, da so se ravni antioksidantov antocianov, ki imajo blagodejne učinke na zdravje, več kot štirikrat povečale, če so robide popolnoma dozorele.

Hrana, ki jo pridelajo manjši pridelovalci, običajno vsebuje manj (ali nič) pesticidov kot veliki, industrializirani pridelovalci hrane. Pogosto je njihova pridelava bolj organska.

"Pri reji živali so raziskave pokazale, da je uporaba antibiotikov v Sloveniji, glede na druge države, zelo nizka," pa dodajajo v NIJZ. 

Hrana ima velik ogljični odtis, naš dosedanji sistem oskrbe s hrano (ko veliko hrane uvažamo, izvažamo in zavržemo) pa na dolgi rok ni vzdržen. Po ocenah lani objavljene raziskave Univerze v Illinoisu sistem proizvodnje hrane v globalu prispeva okoli 17 milijard metričnih ton oziroma kar 37 odstotkov izpustov vseh toplogrednih plinov na leto. Za primerjavo: komercialna letalska industrija letno proizvede 19-krat manj toplogrednih izpustov. To pa pomeni, da ima naš način prehranjevanja velik vpliv na podnebne spremembe. Če posegamo po lokalni hrani, torej prispevamo k manjšim izpustom CO2, saj hrana ne potuje na dolgih razdaljah. 

Z nakupom lokalno pridelane hrane podpiramo domače pridelovalce, ki nato lahko nadaljujejo s svojim pridelovanjem in tako ohranjajo kmetijska zemljišča. Če kmetje s svojim delom ne morejo preživeti, so pogosto prisiljeni prodati svoja zemljišča, ta pa lahko nato spremenijo namembnost. 

Ko podprete lokalno hrano pomagate tudi lokalnemu gospodarstvu, podpirate lokalno skupnost in pomagate ohranjati lokalne proizvajalce v poslu.

Na Nijz so izpostavili še vrtnarjenje. "Če imamo možnosti, lahko sadje in zelenjavo pridelamo na vrtu, zelenjavo pa tudi na naši terasi ali balkonu. Vrtnarjenje pripomore k boljšemu fizičnemu in duševnemu zdravju, obenem pa nam daje možnost (delne) samooskrbe z zelenjavo in sadjem ter njuno večjo porabo. Omogoča nam gibanje, boljši odnosa do dela, kakovostno preživljanje prostega časa, druženje, itd. Med otroci, ki sodelujejo pri pridelavi sadja in zelenjave, se na splošno izboljša odnos do zdrave prehrane," so zapisali. Poudarili so še, da raziskave kažejo tudi, da si z doma pridelano zelenjavo in sadjem lahko delno izboljšamo življenjski standard in celo lažje premagujemo gospodarske krize.

"Hrana je eno tistih področij, na katerih imamo posamezniki zelo velik vpliv, saj lahko zelo hitro uvedemo spremembe na vsakodnevni ravni z izbiranjem podnebju in okolju prijaznejše hrane, za pridelavo katere niso bile kršene človekove pravice," je pred svetovnim dnevom hrane poudarila Nika Tavčar iz Umanotere.

Ob tem so v tej slovenski fundaciji za trajnostni razvoj izpostavili tudi pomen aktivnega državljanstva in tega, da z zahtevanjem nujno potrebnih sprememb potrošniki vplivamo tudi na sistemsko stran oskrbe s hrano, in tako delujemo v smeri zaščite vseh členov v njeni verigi. Predvsem tistih najbolj ranljivih, kamor lahko uvrščamo kmetijske pridelovalce ter prebivalce držav, ki so posledicam podnebne in ostalih pridruženih kriz najbolj izpostavljeni.