Izdelava prehranskih izdelkov iz nafte ni znanstvena fantastika, pač pa že realnost. Veliko predpripravljene hrane že vsebuje sestavine, ki so izdelane sintetično, v laboratorijih. Naravni viri hrane so omejeni in vse bolj ogroženi zaradi pomanjkanja vode in drugih okoljskih vplivov. Po drugi strani pa se pospešuje razvoj biotehnologije in laboratorijsko pridelane hrane, ki jo mnogi vidijo kot možno rešitev za prihodnost. Pa smo ljudje pripravljeni na takšno preobrazbo? Nenazadnje pravimo, da si, kar ješ.

Prav raziskovanju prihodnosti novih virov prehranjevanja, načinov priprave hrane in družbenih ritualov, ki spremljajo človekove prehranjevalne navade, so se posvetili v poletni šoli Design+Science, ki je letos potekala prvič. Na njej je 23 mladih iz Slovenije, Kanade, Indije, Nemčije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Avstrije in Singapurja skupaj s strokovnjaki z različnih področij raziskovalo ta vprašanja. 

Svoje poglede na pomen in prihodnost hrane so z udeleženci delili kuharski mojster Jorg Zupan (Atelje), svetovno znani pisatelj in kulinarični kritik Andrea Petrini, direktor inštituta za inženiring fermentacije na Univerzi Bielefeld Karl Friehs, predstavniki startup podjetja AirProtein, ki beljakovine izdelujejo tako rekoč iz zraka, in mnogi drugi. Delavnice so vodili uveljavljeni vrhunski oblikovalci vizualnih komunikacij: Sara Lunder (Google), Nejc Prah (Ansambel) in Emil Kozole (Ljudje). 

"Menim, da lahko sodelovanje kreativnosti in znanosti naslovi izzive prihodnosti, zato sintetična hrana, ki je v središču naše letošnje poletne šole, odpira polje raziskovanja, kaj bo s konceptom prehranjevanja v prihodnosti. Trenutno stanje kaže, da na to še nismo pripravljeni, a trendi razvoja nakazujejo, da družba in tehnologija delata korake v tej smeri," je dejal Borut Jerman, soorganizator poletne šole Design+Science in podpredsednik Kulturno-izobraževalnega društva PiNA.

Čeprav je bila tema "sintetizacija hrane" sprva mišljena bolj kot provokacija, pa se je med delom udeležencev pokazalo, da je "lahko možnost sintetizacije hrane ena od poti v prihodnost". Vendar je v ozadju predpostavka, da ima sintetizirana hrana enakovredno hranilno vrednost kot naravno pridelana hrana, s tem da ima približno 90 odstotkov manjši vpliv na okolje," pravi Jerman.

Glede na projekcije, da bo čez 30 let na svetu že okoli 10 milijard ljudi, okoljski viri pa ostajajo isti oziroma se celo krčijo, se postavlja vprašanje, kako bomo zagotovili dovolj hrane za vse in kako bomo rešili neenakomerno razdelitev virov. Že danes, ko je na svetu okoli 7,7 milijarde ljudi, se velik delež ljudi spopada z lakoto, po drugi strani pa se v razvitem svetu prenajedamo. "Imamo velik problem z odpadki v prehrambni industriji, da sploh ne omenjamo vidika vpliva na okolje, ki ga imajo živinoreja, deforestacija v Južni Ameriki in toplogredni plini. Sintetična proizvodnja hrane je torej lahko eden od koščkov sestavljanke, kako se v prihodnje lotiti vprašanja proizvodnje hrane," dodaja. 

Chris Baldwin, britanski režiser, ki se sicer v zadnjih letih ukvarja s permakulturnim kmetovanjem, je na petkovi predstavitvi del udeležencev poletne šole dejal, da so njihove rešitve zanimive. Ob tem pa je izrazil tudi zaskrbljenost, da bi monopol pri pridelavi hrane, kar bi se pri sintetično pridelani hrani prav gotovo zgodilo, imele korporacije. "Zelo me skrbi, da korporacije niso etične. To vem, ker sem videl, kako v resnici delujejo. Usmerjene so proti spodnji meji, denarju. Tega morajo postaviti na prvo, drugo, tretje, četrto, peto in šesto mesto," je dejal in poudaril, da bi za pravično in varno prehransko prihodnost morali predvsem ohraniti etičnost. 

Podobne težave vidi tudi Jerman: "Vprašati se moramo tudi o ekonomski paradigmi, ki jo živimo, in ali je neskončna rast tisto, kar je trajnostno in smiselno. Mislim, da nam Zemlja, naš planet, naše podnebje že pravi, da smo šli malo predaleč." 

Michelinov chef Jorg Zupan, ki je zelo skeptičen glede sintetične hrane, pa je udeležencem pokazal, kako se pripravljajo obroki in kako kuharski mojstri razvijejo idejo od vrta do krožnika. Sam pravi, da je o sintetično pridelani hrani potrebnih še veliko razprav, saj gre za zelo širok problem. Zaveda pa se, da to postaja vse bolj realna možnost. 

"To se mi zdi bolj lena rešitev problemov, ki jih imamo. Še vedno bo v to vložene veliko energije in truda, ampak zdi se mi, da je to nekako 'easy way out' (prevod: lahek izhod), namesto da bi reševali probleme – od tega, da je po eni strani toliko hrane zavržene, po drugi strani pa je primanjkuje," je poudaril za Čas za zemljo. 

Še pred petimi leti si večina ni predstavljala, da se da hrano "natisniti" s 3D-tiskalnikom, a danes je to že realnost, pravi Zupan. Sam sicer še vedno prisega na naravno hrano in klasično pripravo obrokov. Spomnil je tudi, da je bil pred desetimi leti velik trend molekularne kuhinje, pri kateri so sicer kuharski mojstri uporabljali pripravke iz naravnih sestavin. Opaža pa, da se trend znova vrača k čim bolj naravnim metodam, od naravne fermentacije do lastnih vrtov za restavracije. "Da je čim bolj organsko, naravno. In zdi se mi, da bi to morala biti prihodnost," poudarja. 

Tudi v njegovi restavraciji se zavedajo težave, ki jo predstavljajo ostanki hrane. "Tudi zato smo si omislili lasten vrtiček, da lahko pridelamo svojo zelenjavo. Koncept 'zero waste' (v prevodu 'brez odpadkov') ni samo nek trend, zato ker je to trenutno popularno. To je za vsakega gostinca primernejše tudi s finančnega in ekonomskega vidika. Najlažje, najbolj leno je, da nekaj vržemo stran. Ampak to na koncu tudi nekaj stane. Vendar pa spet terja čas in energijo, da se naučimo uporabiti ostanke, denimo olupke in podobno. Zelenjava se lahko vrača na kompost in krog se sklene. To je seveda en vidik, imamo pa tudi problem pri mesu. Trenutno je velik problem tudi izlov rib, ki je prevelik in neekološki," je dodal. Izpostavil je namreč, da zaradi velikega povpraševanja po ribah cveti črni trg, ki pa ribam napravi še več škode.