Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je lani v Sloveniji izvedla anketo o potrošniških odločitvah glede trajnostne potrošnje hrane. Pri anketi je sodelovalo več kot 1000 anketirancev. Kot ugotavljajo na ZPS, "Trajnostno prehrano" anketiranci največkrat povezujejo z lokalno pridelano hrano, skoraj 50 odstotkov vprašanih, in s tem, da ima majhen vpliv na okolje, z omejevanjem uporabe pesticidov in gensko spremenjenih organizmov ter s tem, da je dostopna in dosegljiva za vse. 

Četrtina anketiranih meni, da v trajnostno prehranjevanje spadajo minimalno predelana in tradicionalna živila, dobra petina pa, da gre za hrano, ki je zdrava, so na ZPS povzeli ugotovitve raziskave. Anketirance so vprašali tudi, ali so pripravljeni kupovati pretežno sezonsko pridelano hrano, kamor spadata lokalno pridelano sadje in zelenjava. In kar 59 odstotkov jih je odgovorilo pritrdilno. 

Kot so izpostavili pri ZPS, je razveseljiv podatek, da več kot 70 odstotkov anketirancev namenja pri izbiri hrane vsaj nekaj ali veliko pozornosti vplivu na okolje. Anketiranci, stari več kot 59 let, in ženske nad 25 let temu namenjajo največ pozornosti, ugotavljajo. Optimizem vliva tudi podatek, da je kar 71 odstotkov anketirancev pripravljenih zmanjšati količino odpadkov, ustvarjenih v gospodinjstvu.

Zakaj se ne prehranjujemo bolj trajnostno? Glavni oviri stroški in pomanjkanje informacij 

V vprašalniku so se ukvarjali tudi z vprašanjem, katere so ovire, da se Slovenci ne prehranjujemo bolj trajnostno. Kot kažejo rezultati, je več kot 60 odstotkov vprašanih kot glavni razlog navedlo velike stroške takšnega načina prehranjevanja. 

Kar 40 odstotkov pa jih meni, da imajo premalo informacij, da bi se lahko odločili za bolj trajnosten način prehranjevanja. Ugotovili so še, da so moški manj pripravljeni spremeniti prehranjevalne navade kot ženske. 

Med odgovori na vprašanje, zakaj se ne prehranjujete bolj trajnostno, je skoraj 30 odstotkov potrošnikov navedlo, da označevanje ni dovolj jasno, da je pri njihovem trgovcu pomanjkanje trajnostnih izdelkov, kot eden izmed razlogov pa so navedli tudi pomanjkanje časa za nakup in pripravo hrane. Le šest odstotkov vprašanih je navedlo, da jih trajnost prehranjevanje ne zanima. 

Anketirance so vprašali tudi, ali so pripravljeni plačati več za trajnostno pridelano in predelano hrano. Več bi plačalo le 16 odstotkov vprašanih, dobra polovica pa tega ni pripravljena storiti.

Le 25 odstotkov vprašanih pripravljenih zmanjšati porabo rdečega mesa

Kot poudarjajo pri Umanoteri, ima hrana rastlinskega izvora v primerjavi s hrano živalskega izvora (meso in mleko) veliko manjši ogljični odtis, saj živinoreja predstavlja največji vir izpustov TGP v kmetijstvu. Poleg tega velik del živinske krme prihaja iz držav, kjer zaradi njene pridelave izsekavajo tropske gozdove, ki so najpomembnejši ponor CO2. Predvsem industrijska živinoreja pa je odgovorna tudi za slabšanje kakovosti voda in tal ter ima ključno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti.

A kot so ugotovili pri ZPS, je zaenkrat samo 25 odstotkov anketirancev pripravljenih zmanjšati porabo rdečega mesa, 64 odstotkov pa jih je pripravljenih zamenjati mesno jed z zelenjavno. Na vprašanje, ali bi zamenjali meso s hrano iz insektov, je kar 83 odstotkov anketirancev odgovorilo, da tega ne bi storili, še ugotavljajo. 

Kakšna je okolju prijaznejša hrana? 

Kot v okviru projekta Podnebni meni pojasnjujejo v Umanoteri, pridelava hrane na sonaraven – ekološki ali biodinamični način povzroča manjše izpuste toplogrednih plinov od konvencionalnega kmetijstva in ima minimalen vpliv na okolje, saj pri njem ni dovoljena uporaba kemično-sintetičnih gnojil in sredstev za zaščito rastlin, poleg tega pa v tleh načrtno izgrajuje humus, ki povečuje vezavo ogljika in ohranja rodovitnost tal. 

Nadalje ima lokalno pridelana hrana nižji ogljični odtis kot ista vrsta hrane, pridelana na drugem koncu sveta. Zaradi bližine mesta pridelave prepotuje manj kilometrov od pridelovalca do končnega potrošnika, s čimer se znatno zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov zaradi transporta z ladjo, letalom, vlakom ali tovornjakom. Lokalno pridelana hrana je običajno bolj sveža in ima pogosto tudi višjo hranilno vrednost od hrane, pridelane drugod, saj je obrana, ko je zrelejša, pred prodajo pa ni podvržena dolgotrajnim procesom pakiranja, transporta in distribucije, ki znižujejo njeno kakovost. Nenazadnje pa z nakupom lokalno pridelane hrane podpiramo pridelovalce v naši okolici in prispevamo k trajnostnemu razvoju podeželja, v Umanoteri naštevajo koristi odločitve za hrano iz naše okolice. 

Z odločitvijo za uživanje čim manj predelane hrane pa prispevamo k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov iz predelovalnih procesov, ki so pogosto energetsko intenzivni, pravijo v Umanoteri. Poleg tega s tem poskrbimo za svoje zdravje, saj z vsako dodatno predelavo hrana izgublja pomembna hranila, pogosto se tudi povečuje vsebnost konzervansov, sladil in maščob v njej. Nenazadnje predelana hrana praviloma vsebuje palmovo olje, ki zaradi večinoma intenzivnega monokulturnega načina proizvodnje predstavlja velik okoljski in družbeni problem. Da bi pridobili prostor za nasade oljnih palm, so že bili posekani ali požgani milijoni hektarjev deževnega pragozda, ki je najpomembnejši ponor CO2 na Zemlji, še izpostavljajo. 

Osnovni principi podnebju in zdravju prijaznejše hrane so tako znani: več rastlinske, ekološke, lokalno pridelane in sezonske hrane ter manj hrane, ki je predelana, zapakirana in zavržena: "Take hrane ni težko najti in vsakdo izmed nas lahko tudi s pomočjo zaupanja vrednih okoljskih znakov in certifikatov vsakodnevno sprejema bolj trajnostne prehranske odločitve. Veliko lahko z informiranjem naredimo sami, ne moremo pa vsega. In tukaj je ključna vloga države in podpore na sistemski ravni, ki bi nam omogočila bolj trajnostne izbire," izpostavlja Nika Tavčar z Umanotere.