Kaj pravzaprav pomeni, da je izdelek ogljično nevtralen? Kot poudarja Boštjan Okorn z Zveze potrošnikov Slovenije, ogljično nevtralnega izdelka v resnici ni mogoče izdelati, saj vsakršna proizvodnja ali katera koli druga dejavnost povzroči izpust ogljikovega dioksida, zraven pa še česa drugega: "Ogljično nevtralnost bi morda lahko presojali z globalnega vidika, nikakor in nikoli pa tega ni mogoče storiti s stališča izdelka ali tovarne. Kot poudarja, gre zgolj za trženjske trditve, katerih osnova naj bi bila kompenzacija izpustov CO2, denimo z zasajevanjem gozda ali posameznih dreves: "A vedeti moramo, da bodo ta drevesa dovolj CO2 iz zraka srkala šele v prihodnosti, hkrati pa tudi, da za doseganje ogljične nevtralnosti celotne industrije v resnici na Zemlji ni dovolj prostora za sajenje dreves." Veliko raje bi videli, da bi se podjetja pohvalila z izrazitim zmanjšanjem izpustov, s čimer bi dosegli takojšen in neposreden vpliv na okolje, poziva: "Tako pa se lahko zgodi, da se izpusti celo povečujejo, a hkrati zasadijo nekaj več dreves, pa smo spet pri nevtralnosti."
"Noben izdelek ne more biti ogljično nevtraliziran. Izpusti nastanejo in ostanejo v zraku. Različne sheme ogljične izravnave so lahko zavajajoče. Pogosto gre zgolj za preprečitev sečnje gozdov, "se strinja tudi Živa Kavka Gobbo iz Focusa. Izdelek ima lahko nižji okoljski odtis na primer tako, da se izognemo embalaži (povratna embalaža), da je ekološki (manjši vpliv na okolje), da ga učinkovito uporabljamo (količina mila ob umivanju). Ogljična izravnava ni dovolj za soočanje s podnebnimi spremembami. To je tako, kot da bi pojedli en sendvič preveč, nato pa poslali prijatelja tečt, da porabi te kalorije, ponazori.
Kaj torej pomeni, da je izdelek klimatsko oziroma ogljično nevtralen? V teoriji naj bi to pomenilo, da so vsi toplogredni plini, ki nastanejo pri izdelku, storitvi ali postopku, izravnani z ukrepi, ki zmanjšujejo ali shranjujejo emisije ogljika. Vendar to ne pomeni nujno, da so emisije zmanjšane ali da jih sploh ni, pojasnjuje Kavka Gobbo: "Emisije ogljika se izračunajo in "izravnajo" s finančno podporo različnim projektom: od tistih v gozdarstvu do projektov energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Najbolj priljubljeno je sajenje novih dreves. Drevesa namreč med rastjo absorbirajo ogljikov dioksid iz zraka in ga shranjujejo. Treba pa je razlikovati med podnebno nevtralen, ker naj bi bile nastale emisije izravnane, in brezogljično, ki pomeni, da izpustov ogljika sploh ni bilo – kjer koli v dobavni verigi."
Kako so urejene oznake oziroma zelena sporočila na embalažah?
Poleg ogljične nevtralnosti so v danem trenutku popularne tudi oznake 100 % reciklirano ali 100 % reciklabilno, ki jih potrošniške organizacije ravnokar preiskujejo. Podobno je s še nekaterimi drugimi oznakami, ki trkajo na potrošnikovo vest ali sporočajo, da je izdelek v nečem boljši od drugih. V kozmetiki je, denimo, zelo znana trditev dermatološko testirano, kar bi morali biti tako ali tako vsi izdelki, ki jih nanašamo na kožo, saj jih sicer ne bi smeli prodajati, spomni Okorn.
Kot pravi Okorn, so po mnenju ZPS kakršne koli trditve o ogljični nevtralnosti lahko zeleno zavajanje. Kot izpostavlja, za zaupanja vredno trditvijo vedno stojijo konkretni programi potrjevanja, ki sledijo znanstveno dognanim protokolom in v največji možni stopnji zaobsegajo celotno področje, ki ga oznaka pokriva. Po nekaterih podatkih se na trgovskih policah v Evropski uniji pojavlja več kot 450 različnih zelenih oznak: "Med njimi je le peščica takšnih, ki jim v popolnosti lahko zaupamo, pa še nekaj tistih, ki se osredotočajo zgolj na določen vidik področja, ki ga označujejo (denimo zgolj na ekološko pridelavo, ne pa tudi na socialne razmere ali način prodaje). Vse ostalo so oznake, za katerimi ne stoji zaupanja vreden sistem preverjanja in nadzora, tako da jih mirno lahko uvrstimo v kategorijo zelenega zavajanja."
Kako torej prepoznamo zeleno označbo, ki je zanesljiva in kredibilna?
Za vsako označbo ali trditvijo mora stati neodvisno telo, ki redno preverja izdelek in podjetje, pojasnjuje Okorn. Med najbolj zanesljivimi okoljskimi označbami so evropska okoljska marjetica (Ecolabel), pa tudi določeni nacionalni programi označevanja, kot so Blauer Engel (v Nemčiji, Avstriji in Švici) ali Nordic Swan v skandinavskih državah, našteje nekaj zanesljivih certifikatov.
Kaj lahko proizvajalci na tem področju obljubljajo? Kot odgovarja Okorn, trenutno ni splošnih določil, kakšna z okoljem povezana sporočila se lahko pojavljajo na izdelkih – če le obstaja nekakšna razlaga zanje. Tik pred sprejetjem je direktiva o zelenih trditvah, ki bo to področje končno uredila: "Potrošniške organizacije prek krovnih organizacij v Bruslju (Evropska potrošniška organizacija BEUC in ANEC, organizacija, ki zastopa potrošnike v standardizaciji) aktivno spremljamo sprejemanje nove direktive in se sproti odzivamo na morebitne odklone od tistega, kar bo po našem mnenju zagotovilo učinkovito in zaupanja vredno obveščanje potrošnikov."
V četrtek je bil na ravni EU sicer dosežen sporazum, da bodo odslej na izdelkih prepovedane vse generične okoljske trditve. Dovoljene bodo le oznake trajnosti, ki temeljijo na odobrenih shemah certificiranja ali jih določijo javni organi, so sporočili z Evropske komisije. Po novem bodo tako na embalažah prepovedane splošne okoljske trditve, kot so okolju prijazen, naraven, biorazgradljiv, podnebno nevtralen ali eko, brez ustreznih dokazil. Prav tako bodo prepovedane trditve na podlagi shem izravnave emisij, da ima izdelek nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje in oznake trajnosti, ki ne temeljijo na odobrenih shemah certificiranja ali so jih vzpostavili javni organi.
Na kaj morajo biti potrošniki pazljivi, ko se odločajo za izdelke, če jih pri tem vodi želja po ekološkem nakupu?
Prvo vodilo za potrošnika je sicer kupovati manj, poudarja Kavka Gobbo. Pri nakupu izdelkov bodimo pozorni na certifikate, vendar niso vsi vredni zaupanja, zato je naša odgovornost, da smo z njimi seznanjeni in znamo ločiti pleve od semen, poudarja tudi ona: "Se pa moramo zavedati, da s certifikati poskušamo reševati sistemske probleme, ki jih nalepka preprosto ne more rešiti. Vzrokov, ki so v ozadju problema prekomerne potrošnje, potrošnik ne more v celoti zaustaviti, naše vlade morajo ukrepati ter sprejeti zakone in sankcije, ki bodo industrijo prisilili k spremembam."
Potrošnja je osebna odločitev, ki jo pogojuje cela vrsta dejavnikov, med katerimi je primaren ekonomska moč vsakega posameznega potrošnika, pravi: "Etična potrošnja sicer do neke mere lahko vpliva na povpraševanje po izdelkih z etičnimi etiketami, a je na koncu to vedno privilegij (zaradi cene in dostopnosti). Zato je pomembna alternativna uporaba, kot so izposoja, skupna raba in lastništvo, krajše dobavne verige (kupovanje neposredno od kmeta ali proizvajalca), šele nato učinkovita raba izdelkov, ki so opremljeni s certifikati (ekološko, pravična trgovina)."
