Le redki ljubitelji parfumov vedo, kako se je parfumeristika sploh razvijala in iz česa so pravzaprav sodobni parfumi izdelani, izpostavlja Ana Ličina: "Do leta 1880 so parfumi vsebovali dišeče snovi naravnega izvora, pridobljene iz rastlin, kot so vrtnica, jasmin, osmantus, neroli, sandalovina, vanilija idr., pa tudi iz živali, npr. iz izvlečkov mošusnega jelena, mačke cibetovke, ambre – izbljuvka kita glavača. Bili so ročno izdelani in v majhnih serijah. Ko pa so kemiki uspeli sintetizirati aromatične molekule v laboratoriju, so se naravne snovi počasi začele umikati iz parfumov. Za množično industrijo so bile predrage in preveč variabilne. V sodobnem parfumu, ki "diši po vrtnici", tako sploh ni več dejanske vrtnice. Namesto nje je tam sintezna molekula, ki oponaša vonj vrtnice." 

Skupaj s Slobodanko Poštić, ki je prvo ime naravne parfumeristike na Balkanu, sta zasnovali razstavo naravnih parfumov Dišeči podpisi, o kateri smo že pisali. 

Po materialih iz ogroženih rastlin etični uporabniki ne bi smeli posegati 

Ana Ličina in Slobodanka Poštić pa sta tudi ambasadorki inštituta, ki se bori za ozaveščenost o ogroženosti rastlin. Tudi med rastlinami so namreč ogrožene vrste. Žal se je na to listo pred kratkim uvrstila tudi vanilija, ki je po nekaterih raziskavah vonj, ki ustreza večini ljudi: "Če želiš etično pristopiti k izdelavi parfumov in naravne kozmetike, posledično ne uporabljaš eteričnih olj teh rastlin, saj ne želiš biti potrošnik, ki prispeva k izumiranju vrst. Za izdelavo eteričnega olja in ostalih materialov namreč potrebujemo ogromno količino rastlin," izpostavlja Ličina. Na listi ogroženih rastlinskih vrst, ki jim v prihodnosti grozi izumrtje, so denimo še rožni les, sandalovina, narda – to je korenina rastline, ki raste v Himalaji, pove. 

Kot izpostavlja Poštićeva, je lahko uporaba naravnih materialov tudi dvorezni meč, saj pretirana uporaba rastlin za izdelavo dišečih materialov, privede tudi do ogroženosti in celo iztrebljenja rastlinskih vrst: "Vsi, ki se ukvarjamo z naravno parfumeristiko, se moramo tega zavedati, se dobro poučiti in poskrbeti, da s svojim ravnanjem ne prispevamo k uničevanju določenih vrst. Vsi pa moramo poskrbeti za čim manjši ekološki odtis."  Kot pravi, je še posebej pomembno, da se, če vemo, da je neka rastlina ogrožena in ne moremo dobiti tega materiala z etičnim certifikatom, raje ne odločimo za takšen nakup: Vedno se moramo vprašati, ali je naš material etičen, in če v to nismo prepričani, je bolje, da takšen nakup preskočimo, svetuje. 

V paleti dišav je namreč nešteto drugih možnosti, s kombinacijo nekaterih vonjev lahko dobite vonj, ki oponaša ogroženo vrsto, pojasni: "Da recimo narde, ki je ogrožena, ne izkoreninimo, lahko razmislimo na primer o kombinaciji vetiverja, pačulija, hrastovega lišaja, ... Dober parfumist bo ujel bistvo vonja in ustvaril nekaj, kar bo dišalo podobno kot ogrožena rastlina, a je tako ne bo uničil."

Kako začeti z izdelavo naravnega parfuma? 

Kot pravi Poštićeva, se morate najprej odločiti, ali to v resnici želite, saj morate biti zelo organizirani in potrpežljivi. Izdelava parfuma je namreč resen, lahko tudi precej dolgotrajen proces. Najprej morate izbrati nekaj vonjav, naravnih ekstraktov, med njimi pa niso le eterična olja, parfumi se namreč ne izdelujejo le iz eteričnih olj, ampak iz različnih materialov, opisuje. "Odločiti se morate, katere vonjave so vam všeč in izbrati okoli 20 takšnih vonjev, da si izdelate svojo dišečo paleto. Potem morate sistematično spoznavati te vonje. Najprej vsakega posebej, potem pa še njihove kombinacije - kaj se ujema, kako delujejo med seboj. Ko jih začnete povezovati, šele potem lahko začnete razmišljati o tem, da začnete s kreiranjem svoje dišave." 

 A kot opaža Slobodanka, ki je že številnim pomagala, da so izdelali parfum po svoji meri, ljudem danes manjka ravno to, da izrazijo svojo kreativnost in nagrada za ves vloženi trud je ogromna, navdušenje nad dišečimi kreacijami pa nima cene, pravi. 

Kako dolgo bo trajalo, da izdelate svoj parfum, je zelo individualno: "Nekateri se namreč zelo hitro odločijo, kaj jim je všeč, in se na svojo odločitev potem osredotočijo. Drugi pač potrebujejo več časa, da spoznajo, kaj jim je všeč." Tudi parfumeristi luksuznih hiš te izdelujejo tudi več let, parfum mora namreč zoreti in potem se postopek ponavlja, dokler niste zadovoljni s končnim rezultatom: "Parfumeristika je disciplina, v kateri se učite biti zelo precizni, potrpežljivi in tolerantni. Dober parfumer se namreč zaveda, da ni treba, da je isti vonj všeč meni in njemu. Če ste nestrpni, se raje ne lotite izdelave parfuma." 

 Ljudje različno doživljamo vonjave, zato ne moremo dati univerzalnih smernic za kreiranje parfumov, opozori. Ni nujno, da bo recimo vonj tobaka vsem všeč: "Generalno imajo ljudje radi vonj citrusov, saj je malce sladkast, malo grenak, ampak svež in ljudje so navajeni, da jim je to všeč. A ko zaplavamo v malce drugačne vonje, kot je denimo pačuli, je že vprašanje, kako bo to sprejeto." 

Nobenega vonja pa ne gre podcenjevati, tudi če vam ni všeč, ga ni dobro zavreči, saj bo morda v kombinaciji z nečim novim nastalo nekaj fenomenalnega, morda bo parfum dvignilo na neskočno potenco, izpostavlja. 

Čas pandemije koronavirusa je Slobodanka Poštić izkoristila za pisanje knjige Dišeči podpisi, ki še diši po novem, ki je pravzaprav vodnik po tem, kako korak za korakom ustvariti naraven parfum po meri. "Želim, da ima bralec občutek, da ga za roko vodim do končnega izdelka. V knjigi nisem skrila ničesar, poskusila sem na pladenj dati vse svoje znanje, ki sem ga pridobila v 17 letih. Navdušuje me namreč to, ko spremljam kreativnost in domišljijo ljudi, ki jih zanima parfumeristika, ki jih to, ko ustvarijo nekaj svojega, napolni s ponosom. Poskusila sem ustvariti učbenik, ki jim omogoča, da se tega lotijo sami."