Pri Poljčanah na mednarodnem centru za samooskrbo tako dr. Ana Vovk Korže z Inštituta za promocijo varstva okolja že 12 let skrbi za kmetijo na 1,5 hektarja površine, pri čemer je pridelovalnih površin za hrano polovica, ostalo pa so grmičevja, objekti, pohodne poti in zadrževalniki za vodo: "Torej na dobrih pol hektarja pridelam jagodičevje, sadje, če ni mraza zelenjavo, zelišča in lupinarje," našteva dr. Vovkova.  

Poudarek daje rastlinam, ki so blizu divji naravi, ki jo tudi vzdržuje na posameznih mestih, da z njo sobivajo tudi divji opraševalci, ker so zelo pomembna pomoč pri samooskrbi, pove. Samooskrbno življenje ni tako zelo zahtevno, kot si mnogi predstavljajo, poudarja Vovkova. Sama opravlja dve službi in še dodatne stvari, pa sama prideluje hrano in skrbi za veliko posestvo. Opravi vse, od košnje do pobiranja plodov in predelave pridelkov: "In to je čista strast, ko se povežeš z naravo in to sodelovanje poteka vzajemno, zato je tak pristop veliko prijaznejši do ljudi in časovno manj zahteven. Zahteva pa razumevanje delovanja narave, njenih procesov in sestavin."  In ne pridela zgolj zase, saj lahko njene izdelke kupijo tudi obiskovalci, ki se pridejo učit samooskrbe.  

Pa lahko na hektarju zemlje pridelamo dovolj hrane za celo družino? 

Kot pojasnjuje, je samooskrba neke družine odvisna od njihovih prehranskih navad: "Če uživajo vsi avokado, banane in podobno, potem seveda ne bodo samooskrbni, ker bodo morali vse kupiti, tudi če so odvisni od živalskih beljakovin, bodo potrebovali čisto drugačne površine, kot pa če jedo rastlinsko hrano." Vsega si nikoli ne bomo mogli sami pridelati, ker na eni strani površine ne omogočajo, žita moramo tako imeti na večjih površinah, potem potrebujemo tudi strojno predelavo, zato je smiselno, da gojimo tisto, kar na obstoječi zemlji najbolje uspeva, ostalo pa zamenjamo, kupimo ali dobimo kako drugače od okoliških sosedov, pojasnjuje: "Žitarice zahtevajo večje površine, če imamo malo zemlje, jih ne moremo sejati. Te lahko kupimo od lokalnih pridelovalcev. Sicer pa ima Slovenija ugodne pogoje in lahko pridelamo skoraj vse. Malo je odvisno od lokalnih razmer, če bi radi sami imeli svoje črno vino, take vinske trte na mnogih območjih ne bomo mogli vzgajati, ker prst nima pravih sestavin. Tudi voda je omejitev, rastline, ki rabijo veliko vode, so zelenolistna zelenjava, paprika in paradižnik, za take moramo prilagoditi pogoje, da zemlja sama zadržuje vlago. Z naravnim kmetovanjem lahko veliko sami pridelamo." 

Sama stročnice odkupuje, sezonske zelenjave pa ima dovolj. Kot opisuje, večino tudi predela v t. i. kozarčna kosila, kot so paradižnikove omake, vloženine ali sadje. Dela pa brez belega sladkorja in z malo soli: "Rada kuham in si pogosto izmislim čisto nove recepte, rastlinska hrana, pridelana zase, daje veliko energije in je ni potrebno veliko pojesti. Uporabljam tudi stare tehnike fermentacije zelenjave, dokupim tudi začimbe, ki pri nas ne rastejo, kot so cimet, poper in podobno."

Kako se lotiti takšnega projekta? 

Imamo dve poti, pravi Vovkova: "Če gremo po konvencionalni, torej prekopavanje vrta, gojenje v ravnih črtah, gnojenje, potem bomo imeli veliko dela in pridelek bo odvisen od našega zalivanja in prekapanja. Če pa gremo po poti naravnega kmetovanja, bomo že, preden bomo kar koli naredili, jedli." Tako bomo, kot pripoveduje, pobrali regrat za solato, bršljansko grenkuljico za juho in robide ob robu gozda za poobedek. Torej naravni način pridelave temelji na tem, da se vgradimo v naravo in dodatno sadimo, kar rabimo, v resnici pa narava že deluje, pojasnjuje. Tak način ne potrebuje veliko, res pa je, da moramo poznati lastnosti prsti, vrsto vegetacije, smer toka vode po površju, da vse to lahko vključimo v pridelavo, pove: "Za naravno kmetovanje ne rabimo veliko, eno lopato in motiko na začetku, rabimo tudi kompost, humificirano organsko snov iz narave, kaj bomo posadili, pa je odvisno od tega, kaj radi jemo. Če imamo radi krompir, si ga bomo spomladi posadili in ga obilno pokrili z zastirko, mu dali kompost in ga avgusta ali septembra pobrali, vmes ne bomo imeli dela z njim." 

Kakšen kos zemlje je sploh primeren?

Kot pojasnjuje dr. Vovkova, ni treba, da sami obdelamo vse, ampak se moramo vgraditi v naravni ritem narave in načeloma, če se prehranjujemo z divjo hrano, ne rabimo grede. Kot poudarja, v resnici vse raste okoli nas in zmotno je mišljenje, da moramo vse pridelati, če pa narava to že ima. 

Kako pa se zaščititi pred muhastim vremenom, ali moramo o tem razmišljati že pri sami zasnovi oziroma načrtovanju? Kot pravi dr. Vovkova, se je vreme skozi celotno zemeljsko zgodovino spreminjalo in je bilo včasih ugodno, včasih neugodno in tako bo tudi ostalo. Seveda so lokalne specifike lahko zelo različne, ampak naš cilj mora biti, da se vremenu prilagodimo, ker vreme se nam ne bo, izpostavlja. Zato je uporaba naravnega pridelovanja zelo priporočljiva, ker je zelo malo odvisna od vremena, saj temelji na ritmu narave. Prilagodimo se tako, da uporabimo vertikalne sisteme, kot so gomile, visoke grede, podpobočne grede, da uporabimo travne mulde za zadrževanje vode in podobno, torej da vse naravne vire obdržimo na parceli in jih med sabo povežemo, temu pravimo, da krožno gospodarimo, svetuje. 

"Sama nisem naklonjena pretiranemu načrtovanju, ker že jutri je lahko vse drugače, pomembno je, da imamo pravo smer, da vemo, kaj želimo, ostalo pa je stvar kreativnega povezovanja," razmišlja. "Pri vsem tem je pomembno, da imamo naravo radi, da ji zaupamo, da smo del nje, kajti če tega ne čutimo, ne bomo mogli sodelovati z njo, kaj šele če želimo z njo tekmovati ali jo uničevati, potem pa v nobenem primeru ne bomo uspešni. Danes je veliko znanja o tem in ga ni težko dobiti, tudi prakse se dajo priučiti, zato je vse odvisno samo od nas in zgolj od našega načina razmišljanja," sklene dr. Vovkova.