V laboratoriju na univerzi v Zürich je ekipa raziskovalcev pod vodstvom profesorice Regine Eibl, ustvarila prvo laboratorijsko čokolado na svetu, ki ima dejanski okus po čokoladi. Ta je rezultat skupnega dela biotehnologov in živilskih tehnologov z inštituta Wädenswil, je poročal Swissinfo.

Kakšen je okus takšne čokolade? 

Čokolada iz laboratorija je uspešno prestala tudi test okusa. Kot zatrjujejo tisti, ki so jo že poskusili, ima okus precej podoben tradicionalni čokoladi, le da je ta malenkost bolj saden. Okusi v tradicionalni čokoladi pa se razvijajo dlje časa, še opisujejo razliko med tradicionalno in laboratorijsko gojeno čokolado iz Švice. Okus po čokoladi je bolj intenziven pri čokoladi iz laboratorija kot pri tradicionalni čokoladi, še opisujejo, kaj se dogaja v brbončicah, ko poskusijo laboratorijsko sladico.

Na vprašanje, zakaj sploh ustvariti čokolado iz laboratorija in zakaj bi potrošniki priljubljeno sladico zamenjali za laboratorijsko različico, je vodja projekta Eiblova odgovorila, da je namen projekta, da bi ustvarili pogoje, pod katerimi bi priljubljena sladica imela čim manjši okoljski in (ne)etični odtis.

Grenka zgodba o čokoladi

Svetovno povpraševanje po čokoladi narašča, saj je iz luksuzne dobrine ta postala priljubljen izdelek, ki je v košarici običajnega potrošnika večkrat na teden. To pa ima posledice za celo dobavno verigo od proizvodnje virov, produkcije in za prodajo. Kot vemo, je proizvodnja čokolade lahko tudi neetična, večkrat se z njo povezuje nelegalno otroško delo in slabi delovni pogoji. S popularizacijo laboratorijsko narejene čokolado pa bi se lahko temu izognili, je prepričana dr. Eibl.

Čokolada je ena najbolj priljubljenih sladic na svetu, zato je postala izdelek množične potrošnje: povprečen Evropejec in prebivalec ZDA na leto poje več kot 5,2 kilograma čokolade. Globalno gledano se v Evropi proda 47 %, v ZDA pa 20 % čokolade. Avstrijci in Nemci pojedo povprečno devet kg čokolade na leto, kar jih uvršča med vodilne v Evropi.  V povprečju Slovenec zaužije 5,8 kg čokolade na leto, so zapisali v društvu za sonaraven razvoj Focus v povzetku poročila z naslovom Grenko-sladka čokolada.

Večina kakava se porabi na severni polobli, gojijo pa ga v tropskih predelih. Kakav namreč za rast potrebuje posebne pogoje, ki jih najdemo le ob ekvatorju. Letno je proizvedenih okrog 4,2 milijona ton kakava. 70 % kakavovih zrn prihaja iz štirih zahodnoafriških držav – Slonokoščene obale, Gane, Nigerije in Kameruna. Slonokoščena obala je daleč največja proizvajalka kakava in zagotavlja kar tretjino vsega kakava na svetovnem trgu. Gana kot druga največja proizvajalka kakava proizvede 21 % svetovnih zalog kakava.

Vrednostna veriga čokolade je zelo zapletena in nepregledna, zanjo pa so značilna velika tržna neravnovesja na račun manjših kmetov. Glavne značilnosti sodobne industrije čokolade so siromašenje pridelovalcev kakava, izkoriščanje delavcev, otroško delo in negativni vplivi na okolje, naštevajo v društvu Focus.

"Na eni strani zaradi nizkih in nestabilnih cen kakava kmetje težko zagotavljajo dostojno plačilo najetim delavcem, ki pogosto ne dosega niti zakonsko določene minimalne plače in jim težko omogočajo ustrezno namestitev in oskrbo. Tako so delavci pogosto prisiljeni v opravljanje neplačanih nadur in izpostavljeni nevarnostim, predvsem pri uporabi različnih kemikalij in nevarnega orodja. Po drugi strani pa se kmetje pritožujejo nad pomanjkanjem delavcev in nad visokimi stroški zaposlovanja. To je eden glavnih razlogov za upravičevanje otroškega dela na kmetijah, ki se ukvarjajo s pridelavo kakava. Trenutno samo v Gani in Slonokoščeni obali na plantažah kakava dela do 2 milijona otrok, od katerih jih 500.000 opravlja nevarno delo, ki resno ogroža njihovo fizično in mentalno zdravje, kratena pa je tudi njihova pravica do izobraževanja."

Kot opozarja poročilo Mednarodnega foruma za delavske pravice, otroci na kakavovih plantažah opravljajo različna opravila, je pojasnjeno v povzetku poročila Grenko-sladka čokolada: "Za odstranjevanje kakavovih strokov z drevesa in njihovo odpiranje pogosto uporabljajo mačete in druga nevarna orodja, nosijo težka bremena kakavovih zrn iz plantaž na stojala za sušenje in so izpostavljeni nevarnim kemikalijam, kot so pesticidi in gnojila. To vodi do pogostih poškodb in bolezni. Skoraj vse dejavnosti pri pridelavi kakava sta vladi Gane in Slonokoščene obale opredelili kot 'najhujše oblike otroškega dela', kar pomeni, da tega dela ne bi smel opravljati nihče, ki je mlajši od 18 let, pa čeprav gre za družinsko kmetijo. Obstajajo tudi dokazi, da so bili otroci podvrženi trgovini z ljudmi in prisilnemu delu, še posebej v Slonokoščeni obali. Žrtve pogosto prihajajo iz Burkina Fasa in Malija, pogosto trpijo zlorabe s strani lastnikov plantaž in so le redko plačani za svoje delo. Po besedah prve dame Burkina Fasa se je uradno število otroških žrtev trgovine z ljudmi potrojilo s 588 v letu 2010 na 1.895 v letu 2012.  Takšne prakse predstavljajo resne kršitve mednarodnih standardov človekovih pravic in so na podlagi mednarodnega delovnega prava strogo prepovedane."

Slabo upravljanje plantaž kakava lahko povzroči degradacijo tal, nižjo kakovost zemlje in posledično nižjo produktivnost. Zaradi tega dejstva, in ker je zaradi značilnosti tropske zemlje pogosto lažje ustvariti novo plantažo kot ponovno zasaditi staro, kmetje izsekavajo gozdove za nove plantaže. Obseg tega problema se razlikuje med državami glede na dostopnost drugih obdelovalnih površin ter glede na to, kako se izvršujejo predpisi o zemljiških pravicah in varstvu narave. Grožnja gozdovom je tudi uporaba lesa za peči za sušenje kakavovih zrn. Medtem ko v nekaterih državah, kot je Gana, zrna sušijo na soncu, jih na območjih z več padavinami sušijo v sušilnicah, kjer se uporabljajo peči na drva. Kot pojasnjujejo v poročilu, "poceni in trajnostno alternativo na takih območjih predstavljajo tako imenovane sončne peči – enostavne naprave, podobne toplim gredam. Pridelava kakava je oblika kmetijstva, ki ima razmeroma nizek vpliv na okolje, če se izvaja v trajnostnih kmetijsko gozdnih sistemih z nizko porabo kemičnih sredstev. Zato izguba plantaž kakava na račun bolj intenzivnih oblik rabe zemlje predstavlja grožnjo biotski raznolikosti ter vzdržnim in prožnim kmetijsko-okoljskim sistemom. Kakavove plantaže lahko zamenjajo plantaže za pridobivanje palmovega olja ali, še huje, rudarske dejavnosti. To se vse pogosteje dogaja v Gani, kjer se pojavljajo manjši rudniki za izkop zlata. Take aktivnosti povzročajo tudi velika onesnaženja vodnih virov. Zaradi težkih ekonomskih pogojev so lahko pridelovalci kakava žrtve izkoriščanja s strani rudarskih podjetij in kmetijskih multinacionalk, ki obljubljajo hitre ekonomske koristi ter prikrivajo dejstvo, da bo zemlja po tem, ko jo bodo izrabili za svoje namene, za kmetijstvo neuporabna."

Tudi podnebne spremembe resno ogrožajo pridelavo kakava, je še poudarjeno v poročilu. "Kakavovec je občutljiv na spremembe v padavinah, poleg tega pa je rastlina, v katero je potrebno dolgotrajno vlagati in se je na kratek rok ne da zlahka spremeniti. Čeprav mnogi poskušajo razviti tako imenovano podnebju prijazno kmetijstvo, bi morali posebno pozornost nameniti temu, da se prilagajanje na podnebne spremembe ne osredotoča zgolj na tehnične rešitve, ki ne upoštevajo lokalnih družbeno-gospodarskih okoliščin. Sistemi, ki na primer zahtevajo visoke vložke, ne bodo pomagali kmetom, ki si jih ne morejo redno privoščiti. Ti programi bi morali na dolgi rok zagotavljati resnično korist kmetom in okolju, ne pa kmetijsko-tehnološki industriji. Pogosto so najbolj učinkovite nizko-tehnološke rešitve, ki temeljijo na izmenjavi znanj in upoštevajo najboljše prakse, ki so trenutno v uporabi. To vodi v večji pridelek in veča odpornost brez uvajanja novih vrst skupaj z novimi kemikalijami in gnojili," so zapisali v društvu Focus.

Čokolada iz laboratorija neprimerljivo dražja, zaenkrat masovne proizvodnje ne načrtujejo

A laboratorijska čokolada, kot ena izmed rešitev za bolj etično sladkanje, še ne bo kmalu nadomestila vaše najljubše znamke čokolade. Trenutno je čokolada iz laboratorija namreč veliko dražja  od obstoječe ponudbe. Sto gramov tradicionalne čokolade v Švici stane približno 2,7 evra, medtem ko laboratorijska čokolada v tej količini stane približno 18,48 evra. Zaenkrat tako v švicarskem laboratoriju, kjer so jo ustvarili, še ne načrtujejo masovne proizvodnje, bodo pa raziskovalce še  vsekakor nadaljevali s testiranjem tega sladkega produkta, še poroča Swissinfo.