Več kot milijarda ljudi po vsem svetu je dnevno odvisna od mokrišč za pridobivanje hrane, vode, za prevoz, pa tudi rekreacijo. Mokrišča na svetovni ravni zagotavljajo ekosistemske storitve (prehrana, pitna voda, blaženje vremenskih ekstremov ...) v vrednosti 41,5 bilijona evrov letno. Samo tri odstotke celotne zemeljske površine predstavljajo močvirja, vendar ti trije majhni odstotki absorbirajo toliko ogljikovega dioksida kot vsi gozdovi na planetu skupaj, izpostavljajo v svetovni organizaciji za varstvo narave. 

Ko mokrišča preoblikujemo v urejene peščene ali asfaltne površine, kar se je množično in se še vedno pogosto dogaja v urbanih okoljih, tvegamo, da bo to področje prizadeto v obdobju poplav: "Edinstveno sposobnost zadrževanja vode odstranimo in jo preusmerimo na površine, kjer poplavnih viškov prej ni bilo ali pa voda steče v reko in še hitreje steče stran. S tem vplivamo na uravnavanje mikroklime, saj onemogočimo počasno izhlapevanje in hlajenje okolice v času (poletnih) pripek in suš. Žal se tukaj kaskada dogodkov, ki imajo negativen vpliv na kakovost našega življenja, še ne ustavi." Tako opozarjajo v Inštitutu Revivo, kjer se ukvarjajo z raziskovanjem in ohranjanjem ekosistemov tekočih in stoječih celinskih voda, kamor uvrščamo tudi mokrišča.

Slovenska mokrišča: pozitivni primeri ohranjanja  

Naša največja mokrišča so Ljubljansko barje, Cerkniško jezero, Sečoveljske soline, Zelenci, barja na Pohorju in Pokljuki, mrtvice in logi ob Muri (in ostalih rekah), Krakovski gozd, Dobrava in tudi Škocjanske jame. Tri od teh so tudi zaščitena z Ramsarsko pogodbo. Kot poudarjajo v Inštitutu Revivo, pa se tudi nekatere slovenske občine k sreči zavedajo pomena teh biserov narave. Tako so izpostavili nekaj pozitivnih primerov, ki kažejo, da je mokrišča možno zaščititi.   

Kako so v Zatonu rešili prihodnost plavčka 

Prvi pozitivni primer prihaja iz občine Tišina, kjer so ponosni na mokrišče, ki ga domačini imenujejo Zaton. Kot pripoveduje župan občine Franc Horvat, v Zatonu živi barska žaba plavček, v času parjenja pa moški osebki pomodrijo. 

Zaradi sušnih let in zniževanja podtalnice se je število plavčkov iz leta v leto zmanjševalo. Pred dobrim desetletjem je bila podana pobuda o obnovitvi jarka, ki teče preko Zatona, in tako so pristopili k projektu Obnova rečnih in obrečnih habitatov reke Mure. V Zatonu so obnovili in poglobil jarek ter uredili pot za interpretacijo narave, našemu primeru barske žabe plavček, opisuje. S poglobljenim in očiščenim jarkom so dosegli, da se je dvignil nivo vode, ki je ključnega pomena za preživetje plavčka: "Prepričani smo, da bo izvedeni projekt zelo ugodno vplival na obstoj in nadaljnji razvoj ne samo plavčka, ampak tudi vseh ostalih, če se lahko tako izrazim, prebivalcev Zatona in prebivalcev občine Tišina."

V občini Trzin ohranjajo močvirne travnike

Župan občine Trzin Peter Ložar pa opisuje, da se je novoustanovljena občina Trzin po intenzivni urbanizaciji na koncu prejšnjega stoletja zavezala, da bo storila vse, kar je možno, da se naravni habitati na tem območju ohranijo. Prioriteto so dobili močvirni travniki, ki so se začeli zaraščati, s tem pa izgubljati edinstveno floro in favno, prilagojeno na občasno ali stalno poplavljenost. Projekt MARJA - mala in prehodna barja so izvedli v sodelovanju z Zavodom za varstvo narave RS. "S tem smo vrnili prvotno funkcijo barju ob robu naselja Trzin Mlake. Da je sonaravno bivanje koristno tako za vegetacijo, živalstvo in ljudi, so pokazale spremembe podnebja v zadnjih letih, ko ob res intenzivnih padavinah ti travniki postanejo naravni zadrževalniki voda in zmanjšajo poplavno nevarnost. Klimatske spremembe so naša realnost, zato pristopamo k novim, podobnim projektom. Verjamem, da se da bivati sonaravno in se ob tem dviguje tudi kvaliteta bivanja v občini Trzin," je optimističen. 

Izgubili že 85 odstotkov mokrišč 

"Dejstvi, da smo na svetu izgubili že 85 % mokrišč in da moramo imeti tudi v Sloveniji kar tri mokrišča zaščitena z Ramsarsko pogodbo, kažeta na to, da čuvamo le turistične bisere in pozabljamo na zaščito okolja pred sušami in poplavami. Degradacija mokrišč je ena najbolj zanemarjenih okoljskih težav, saj so mokrišča veljala za poceni zemljišča, a njihova dragocenost je življenjskega pomena," svarijo v Inštitutu Revivo.  Kot pojasnjujejo, ohranjena in funkcionalna mokrišča vplivajo na kvaliteto tekočih voda, površinskih in podzemnih. Ohranjanje mokrišč je ključno tudi za zaščito biotske raznovrstnosti, zagotavljanje pitne vode, poplavno varnost in blaženje suš, vplivov podnebnih sprememb, ponor ogljika, koriščenje rekreativnih in turistično zanimivih površin ipd. Mokrišča so življenjski prostor številnih ogroženih vrst iz skupin mehkužcev, rib, dvoživk in vodnih ptic. Predstavljajo dom kar 40 % vseh živih organizmov in mnogi od teh, še posebej sladkovodni, so glede na zadnje objave Svetovne zveze za varstvo narave IUCN na seznamu ogroženih vrst. 

Zakaj jih imenujemo ledvice sveta? 

Mokrišča podpirajo proces kroženja vode in snovi – njihova čistilna funkcija pa je podobna funkciji ledvic v našem telesu. Ta področja imajo sposobnost zadrževanja vode, ki nato počasi ponika in izhlapeva, od tu pa se potem napajajo podtalnica, vodonosniki, pa tudi reke in jezera ter okoliški travniki ali gozd, pojasnjujejo na inštitutu Revivo. Mokrišča prav tako predstavljajo vroče točke biodiverzitete.