V Sloveniji je okoli 60.000 prevozno revnih prebivalcev, ugotavljajo na Geografskem inštitutu Antona Melika. Večinoma prebivalci na območjih, kjer ni urejenega dostopnega javnega prevoza, postanejo prisilni lastniki avtomobila, za katerega porabijo velik del prihodka. Prevozna revščina v Sloveniji je kompleksen pojav, ki je močno prepleten s prostorskimi, finančnimi in socialno-ekonomskimi razsežnostmi. Nova ekonomska študija o prevozni revščini v Sloveniji, ki so jo pripravili v okoljski organizaciji Focus v sodelovanju s strokovnjaki ekonomisti, razkriva pomembne socialno-ekonomske razlike v povezavi z dostopnostjo prevoznih storitev in dohodkom. Medtem ko je dostop do javnega prevoza v večjih mestih primerljiv z evropskim povprečjem, so prebivalci podeželja pogosto prisiljeni v lastništvo osebnih avtomobilov, ki pa jim predstavlja veliko finančno breme, ugotavljajo. 

"Študija ekonomskih in političnih vplivov na trenutno in prihodnje stanje prevozne revščine osvetljuje pomembne razlike v prevozni revščini med dohodkovnimi skupinami. Ugotovitve študije kažejo, da gospodinjstva z nižjimi dohodki namenjajo bistveno večji delež svojih dohodkov za stroške prevoza kot gospodinjstva z višjimi dohodki, pri čemer izdatki pogosto predstavljajo več kot četrtino njihovega proračuna. Posledično jih dvig cen goriv tudi bolj prizadene. Simulacijska analiza v študiji pokaže, da bi se lahko v določenih primerih izdatki za prevoz pri najranljivejših skupinah prebivalstva povečali tudi za več kot polovico, kar bi dodatno poglobilo socialne neenakosti," razlagajo v Focusu. 

V vzhodni kohezijski regiji problematika prevozne revščine bolj izrazita 

Prav tako študija kaže razlike med kohezijskima regijama. V vzhodni kohezijski regiji je problematika prevozne revščine bolj izrazita, k čemur v veliki meri prispeva slabša dostopnost javnega prevoza in drugih alternativ, izpostavljajo. 

Prevozna revščina je v Sloveniji tesno povezana s prostorsko razpršenostjo poselitve, omejeno dostopnostjo javnega prevoza in visokimi stroški mobilnosti, kar najbolj prizadene ranljive skupine. Naraščajoče cene goriv dodatno povečujejo finančno breme gospodinjstev, zato so nujni celostni ukrepi, kot so širitev javnega prevoza, razvoj alternativnih prevoznih možnosti in spodbujanje lokalnega zaposlovanja. Pomembno vlogo ima tudi stanovanjska politika, ki mora omogočiti dostopna bivališča na prometno ugodnih lokacijah, pojasnjujejo. 

Avtomobil kot nujen strošek, ne razkošje 

Kot poudarjajo v Focusu, lastništvo osebnega avtomobila stane preveč. Kot pojasnjuje Marjeta Benčina, je Slovenija v vrhu EU po deležu, ki ga gospodinjstva namenjajo za mobilnost, in sicer skoraj 16,9 %. Od tega za nakup namenimo 5,9 %, za uporabo in gorivo 10,4 % in za storitve: 0,6 %. Ker je prevoz včasih nujno zlo, moramo posledično omejevati proračun gospodinjstva na drugih področjih: "Ob trenutnih trendih rasti cen goriv pa se zna zgoditi, da bodo lastništvo, vzdrževanje in poraba jeklenih konjičkov postali tako dragi, da se bo mobilnost najbolj ranljivih skupin poslabšala. Ob slabi ponudbi in dostopnosti javnega potniškega prometa to pomeni, da bo vse več prebivalcev mobilnostno revnih." 

Soavtorica študije Marjeta Benčina iz okoljske organizacije Focus komentira: "Le 1,8 % prebivalcev Slovenije trdi, da si ne morejo privoščiti avtomobila, kar nas uvršča med države z najboljšo dostopnostjo osebnih vozil v Evropski uniji. A visoki izdatki za gorivo, vzdrževanje in nakup novih vozil razkrivajo drugo plat zgodbe. Avtomobil je v Sloveniji v mnogih primerih nuja ali dobrina, ki ji gospodinjstva dajejo prednost pred drugimi izdatki. Razpršena poselitev in omejena mreža javnega prevoza prebivalce silita v odvisnost od osebnih vozil, ki so veliko finančno breme za gospodinjstva. Posledice pa niso le finančne – visoke emisije, prostorsko potratna cestna infrastruktura, prometne nesreče in zastoji pomenijo, da je brez trajnostnih rešitev težava dolgoročno nevzdržna. "

V prvem dohodkovnem kvintilu (tj. 20 % gospodinjstev z najnižjimi dohodki) skoraj 40 % gospodinjstev nima na voljo osebnega avtomobila. Dostop do osebnega avtomobila torej v Sloveniji ni univerzalen, temveč je močno odvisen od dohodka gospodinjstva. Pri tem odsotnost avtomobila v najnižjih kvintilih razkriva pomemben vidik socialne neenakosti, ki vpliva na mobilnost in širše življenjske možnosti teh gospodinjstev, opozarjajo. 

Benčina dodaja: "Vsako povečanje cen goriv znatno poveča delež gospodinjstev, ki za goriva namenijo več kot 6 % svojih izdatkov za življenjske potrebščine, pri čemer so gospodinjstva z nižjimi dohodki najranljivejša. To kaže na potrebo po ukrepih za omilitev bremena naraščajočih cen energentov." 

Na podlagi ugotovitev iz študije v Focusu poudarjajo nujnost sistemskih rešitev, kot so izboljšanje dostopnosti javnega prevoza, subvencioniranje trajnostnih prevoznih možnosti in boljša integracija prometnih politik s socialnimi ukrepi. Le z usklajenimi ukrepi lahko zmanjšamo prevozno revščino in zagotovimo enakopravno mobilnost za vse prebivalce Slovenije, so prepričani. 

Kaj je prevozna revščina? 

Prevozna revščina (ang. transport poverty) je kompleksen in večplasten pojav, ki je v zadnjih letih postal pomemben predmet raziskovanja zaradi svoje povezanosti s socialno-ekonomskimi razmerami, okoljskimi politikami in trajnostnim razvojem. V splošnem gre za stanje, ko posameznikom ali gospodinjstvom ni omogočen dostop do ustreznih prevoznih storitev zaradi finančnih, prostorskih, infrastrukturnih ali socialnih omejitev. Prevozna revščina, ki je še posebej izrazita med ranljivimi skupinami prebivalstva, kot so osebe z nizkimi dohodki, starejši, invalidi, ženske, v kolikor imajo znotraj gospodinjstva podrejen položaj, begunci in migranti ter prebivalci odročnih podeželskih območij, ima lahko resne posledice na njihovo socialno vključevanje, dostop do osnovnih storitev, zaposlitvenih možnosti in splošno kakovost življenja, razlagajo v poročilu o študiji.