"Vse se začne s pravimi semeni, ki so bogastvo naroda, dežele, človeštva. Ali se tega zavedamo tudi v Sloveniji," se sprašujejo v Eko civilni iniciativi Slovenije (Ekoci). Kot opozarjajo, je bilo določene sorte avtohtonih semen, npr. ajde, letos že težje dobiti, opozarja Irena Rotar iz Ekoci. 

Upanje za ohranitev vrst Semenarski center Ptuj, ki ga državi ne uspe odkupiti 

"Seme je živ material in če ga ne ohranimo, ga čez nekaj časa, kot marsičesa, kar je nekdaj bilo, ni več, ker ni nihče polagal pozornosti za njegovo ohranjanje. Seveda govorimo o naravni in kulturni dediščini. Avtohtone in udomačene sorte na njivah in vrtovih so pomemben ukrep (priložnost) pri načrtovanju prehranske varnosti in suverenosti države, večja samooskrba s hrano pomeni tudi večjo možnost preživetja v negotovih kriznih razmerah, a se moramo zavedati, da ta semena niso rešitev, ki bi pomenila, da bomo od njih vsi siti, če se bo na svetu dogajalo kaj hujšega, je pa ena od možnosti. Te vire, ki jih je veliko v rastlinskih genskih bankah in hranilnicah semen, lahko uporabimo," pojasnjuje dr. Darja Kocjan Ačko z ljubljanske Biotehniške fakultete. 

Pri Ekoci opozarjajo, da smo izgubili že 80 odstotkov slovenskih semen in da je edino upanje za ohranitev preostalih slovenskih vrst semen Semenarski center Ptuj, kjer ohranjajo 84 sort, od tega je več kot 70 sort avtohtonih slovenskih. A država ga več kot leto dni po prodaji Semenarne tujim lastnikom, podjetju Villager d. o. o., še ni uspela odkupiti. 

Kot poudarja Rotarjeva, se moramo zavedati, da "so za to delo potrebna primerna polja, prostori, oprema in znanje, ki je omejeno na zelo majhno število ljudi v Sloveniji. Ekipa ljudi na Ptuju obvlada svoje delo in brez njih je semenska pridelava teh sort nemogoča. To so več kot 30-letne izkušnje, ki niso nikjer napisane. Z morebitnim zapiranjem centra ali morebitno preusmeritvijo dejavnosti se razbija ekipa ljudi in potem je vprašanje, kdaj in kdo bo to delo nadaljeval."

Dodaja, da delo SPC Ptuj ni samo ohranjanje obstoječih sort, ampak tudi delo na novih sortah, ki bazirajo na domačih lokalnih genskih virih. Od leta 2010 je SPC Ptuj pod okriljem Semenarne na sortno listo vpisal 20 novih sort vrtnin in poljščin: "Kot je nam znano, pa ima tuji lastnik tendenco marketinškega pristopa in trženja, manj pa je zainteresiran za žlahtnjenje in ohranjanje sort, kar lahko na daljši rok pomeni še manjšo dostopnost do slovenskih semen in povečevanje semen, ki so v genski banki – njihovo propadanje, saj če ne rastejo in sproti ne pridobivajo lastnosti okolja, v katerem so pridelana, niso prilagojena na podnebne spremembe, kaljivost semen pa se z leti slabša." 

Semena sort, ki jih je ohranjal SPC Ptuj, je mogoče kupiti v maloprodaji, kjer semena prodajajo. Kako bo naprej, če to postane last tujcev, je vprašanje, je zaskrbljena Rotarjeva: "Težje pa je priti do semena iz genske banke ali iz izmenjave domačih semen ali semen, ki se krožijo v ozkih krogih in lokacijah – večina v sklopu izmenjevalnic semen ipd. Postopki pri nas so zelo zapleteni."

Z vprašanjem o strateški usmeritvi, kakšni so nadaljnji načrti glede Semenarskega centra Ptuj in v kolikšni meri nameravajo še naprej žlahniti in gojiti slovenska avtohtona semena, smo se zato obrnili tudi na Semenarno Ljubljana. Odgovorili so nam: "Ker so v tem trenutku vsi postopki še intenzivno v teku, vezano na sam prenos SPC Ptuj v državno last oz. od države izbranemu kupcu, iz odgovornosti do postopka in do zaključka slednjega izjave v povezavi s tem in o strateških načrtih žal ne moremo podati."

Zakaj država torej še ni uspela odkupiti Selekcijsko-poskusnega centra Ptuj? 

Na vprašanje, zakaj država več kot leto ne uspe odkupiti Selekcijsko-poskusnega centra Semenarne Ljubljana na Ptuju, kot opozarjajo številni nevladniki, in kje se zapleta, na kmetijskem ministrstvu (MKGP) odgovarjajo, da ima podrobnejše informacije le SDH, ki mu je vlada naložila prenos SPC Ptuj v slovensko last. Na SDH pa žogico vračajo resornemu ministrstvu in odgovarjajo, da "v zvezi s sklepom Vlade RS iz leta 2020 SDH v okviru svojih pristojnosti vodi aktivnosti v zvezi s prenosom Selekcijsko-poskusnega centra na Ptuju na državo oziroma državno entiteto. V tej zadevi je SDH s pomočjo finančnega svetovalca preučeval možnost ustanovitve gospodarske družbe, ki bi od Semenarne Ljubljana, d. o. o. odkupila obrat SPC Ptuj in ki bi v nadaljevanju opravljala semenarsko dejavnost kot gospodarsko dejavnost (kot dejavnost, ki se na trgu opravlja zaradi ustvarjanja dobička). 

 A, kot pojasnjujejo na SDH, v okviru obrata SPC Ptuj te dejavnosti ni mogoče opravljati z namenom ustvarjanja dobička, saj prihodki ne bi pokrivali stroškov. SDH zato ni sprejel odločitve o ustanovitvi gospodarske družbe (ter s tem o odkupu obrata SPC Ptuj) in o tem v aprilu 2021 obvestil MKGP in MF: "Glede na to, da je po oceni SDH edina možnost, da se semenarska dejavnost v okviru SPC Ptuj dolgoročno opravlja kot javna služba, trenutno pa ni postavljen ustrezen pravni okvir za opravljanje te dejavnosti kot javne službe, je stvar odločitve resornega ministrstva, ali bo vzpostavilo tak pravni okvir, ki bo omogočal dolgoročno rešitev za obrat SPC Ptuj." Kot so dodali, SDH nadaljuje sodelovanje z resornimi ministrstvi, ki jim bo nudil vso potrebno podporo za čimprejšnjo realizacijo prenosa Selekcijsko-poskusnega centra na Ptuju skladno s svojimi pristojnostmi. Zaradi interesov uspešne izvedbe transakcije dodatnih podrobnosti do zaključka le-te še ne more razkrivati."

Na dodatno vprašanje, ali bo ministrstvo za kmetijstvo to uredilo, so z MKGP odgovorili, da "ministrstvo pripravlja možnosti za izvajanje javne službe, v okviru katere bomo razširili naloge javne službe z vsebinami, ki so ključne za zagotavljanje varstva genskih virov in vzdrževanja znanja s področje žlahtnjenja rastlin. MKGP si prizadeva, da se okrepi javni službi v poljedelstvu in vrtnarstvu v povezavi s semenarstvom in javno službo nalog rastlinske genske banke s 1. 1. 2022."

Na kmetijskem ministrstvu sicer dodajajo, da si prizadevajo, da se znanje ohrani in da ga povežejo z izvajanjem javnih služb na področju poljedelstva, vrtnarstva in na področju ohranjanja avtohtonega genskega materiala, semenarstva in preizkušanja tehnologij, zagotavljajo na ministrstvu: "Na univerzah in na Kmetijskem inštitutu Slovenije je to znanje že prisotno in ne bo izgubljeno." 

Kot poudarja dr. Darja Kocjan Ačko z ljubljanske Biotehniške fakultete, je eno znanje, drugo pa so ljudje, ki so namenjeni temu, da spremljajo vse te sorte: "Odkup Semenarskega centra Ptuj je pomemben predvsem z vidika, da se zadeva nadaljuje in da obstoječa ekipa, ki je to sposobna delati in ima dolgoročne izkušnje, to počne še naprej, poudarja. V sedanjem času preskrbljenosti s semeni in drugim rastlinskim razmnoževalnim materialom si res težko predstavljam, da bi ostali brez domačih semen ali da bi bili odvisni od samo tujih semenarskih ponudnikov. Bojazen obstaja, vedno, saj živimo v svetu hlastanja po dobičku. Da bodo lokalno uveljavljene sorte obstale v pridelavi in se jim pridružile nove, imajo pomemben vpliv politične odločitve, zdrava pamet in modrost slovenskih in evropskih politikov. Upam, da se nanje lahko zanesemo." 

Kot sicer  pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, "je strateški cilj Republike Slovenije, da ima pod nadzorom lastne genske vire oziroma da ostajajo slovenske lokalne sorte kmetijskih rastlin v slovenski lasti. Gre za javni interes, da bi dolgoročno ohranili lokalne sorte ter zagotovili njihovo vzdrževanje v Sloveniji, pa tudi okrepili slovensko semenarsko pridelavo." Kot še pravijo, se zavedajo "velikega pomena dejavnosti za ohranjanje avtohtonega genskega materiala in slovenskih sort kmetijskih rastlin. Vzdrževanje sort je zelo vezano na interes žlahtniteljev in semenarskih hiš. Enako pridelava in trženje semena lokalnih sort, saj je interes semenarjev odvisen od povpraševanja kmetovalcev po lokalnem semenu, ki precej niha. Interes je potreben na obeh straneh, delovati mora veriga od žlahtnitelja do uporabnika semena na kmetiji, deloma pa na to lahko vplivajo tudi podpore v okviru SKP." 

Koliko je sploh avtohtonih vrst semen in koliko se jih je ohranilo do danes? 

Avtohtone sorte so pomembne, ker so vzgojene v našem okolju in podnebju, poudarja Rotarjeva: "Prilagojene so našim razmeram in primerne so predvsem za vzgojo na vrtovih in domačih poljih. Namenjene so za vzgojo na prostem in manj v pokritih prostorih. Avtohtone sorte ne odlikujejo veliki pridelki, odlikujeta jih kakovost in prehranska vrednost. Plodovi teh sort imajo več hranilnih snovi kot visoko rodne hibridne sorte. Uspevajo tudi v slabših pogojih in kljub temu dajejo solidne, predvsem pa okusne pridelke. Z avtohtonimi sortami sta povezani naša kulinarika in kultura." 

Premalokrat se zavedamo pomena ohranjanja slovenskih avtohtonih sort, ki so naša kulturna in naravna dediščina, prispevajo k biotski pestrosti in prehranski varnosti, so prilagojene našim pridelovalnim razmeram, so bolj odporne. Primerne so za sonaravno pridelavo. Pomembne so tudi zaradi značilnega vonja in okusa ter vitalnih lastnosti in dozorelosti plodov. Tradicionalna, udomačena semena, ki so lahko sicer tujega porekla, vendar se že več desetletij pridelujejo tudi v Sloveniji, in so že prilagojene našemu okolju. Avtohtone in tradicionalne, udomačene sorte zelenjave radi gojimo tudi zato, ker so 'hvaležne', so manj občutljive, primerne tudi za vrtičkarje začetnike in nepogrešljive v ekološkem, biodinamičnem in permakulturnem načinu pridelave hrane. 

Najbolj poznane slovenske sorte so čebula Ptujska rdeča, česen Ptujski jesenski in Ptujski spomladanski, solata Ljubljanska ledenka, Leda, Bistra, Majska kraljica, fižoli Češnjevec, Jeruzalemski, Ptujski maslenec, Zorin, Barianec, Klemen, Cipro, Nežika, Justi, motovilec Ljubljanski, Zlicar, oljna buča Slovenska golica, ajda Darja, repa Krajnska okrogla in Kranjska podolgovata, zelje Ljubljansko, pira Murska dolgolasa, Murska bela, proso Drava, Mura, našteva Rotarjeva. 

V časih ko se trgovinske police še kar šibijo od hrane, uvožene od vsepovsod, se premalokrat zavedamo, da je osnova hrane seme, iz katerega prihajajo pridelki in potem nastanejo izdelki, razmišlja. K sreči je čedalje več ozaveščenih ljudi, ki vedo, da hrana ni le kemična sestava določenih hranil, ampak je veliko več. Lokalno pridelana hrana je najboljša takrat, ko vsebuje vitalno energijo, ki nas ohranja, nas navdihuje in daje slast tudi s tistim domačim vonjem, ki smo ga vajeni, saj raste v našem okolju, na katerega smo prilagojeni tudi mi, razmišljajo v Ekoci, kjer poudarjajo, da za prihodnost potrebujemo zdravo hrano, ki nastane v zdravi zemlji, ki je pridelana na naravi prijazen način iz semen, ki nam že sama pokažejo, ali so zdrava, kar pa lahko ugotovimo na preprost način. 

Če zraste rastlina iz semena, ki je sposobno samo reproducirati novo seme, ki ga lahko naslednje leto znova posejemo in bo zrasla rastlina enakih lastnosti, je to lep pokazatelj, da ima takšna rastlina najboljše reproduktivne lastnosti. Sklepati je, da ima zmožnost obnavljanje celic tudi hrana, ki zraste iz teh semen in jo potrebujemo naše za obnovo naših celic. Ker pa je človek celostno bitje, je pravi holistični pristop v prehrani povezan z sonaravno, lokalno pridelano, okusno in dišečo hrano z vitalnimi lastnostmi, povezano z običaji in tradicijo, ki je ohranjala naš rod na tem ozemlju že stoletja, je prepričana Rotarjeva in zato so semena, kot pravi, temelj vsake hrane in zelo je pomembno, kako jih izberemo: "Večino semen je najbolje pobrati in shraniti takrat, ko rastlina naravno odvrže semena. Že naše babice so večino semen za pridelavo na svojih njivah ali vrtovih pridelale same. Seme so žlahtnile z izmenjavanjem in ga ohranjale iz roda v rod. Odbrana najboljša semena pa so se znašla tudi v nevestini bali. Vedno pa je veljajo tudi, da je treba semena shraniti za vsaj dve leti sejanja, saj se nikoli ne ve, kakšna bo prihodnja letina in če se bo iz semen sploh dalo kaj pridelati."

"Do semena je dolga pot! Naši kmečki predniki so seme varovali tudi v časih velike lakote, vedeli so, kolikšen del semena morajo zadržati za seme, saj če bi tisti del porabili za hrano, ne bi imeli česa posejati in zaužiti naslednje leto. Če tega ne bi vedeli, bi se sorte že takrat zmanjševale, kot to ugotavljamo danes, koliko je pravzaprav že vzela erozija genov,"  pa sklene Kocjan Ačkova. 

Ali smo Slovenci sploh dovolj ozaveščeni o tem in katera semena danes najpogosteje sadimo na svojih vrtičkih?

Kot opaža Rotarjeva, si nekateri vrtičkarji želijo pridelovati zdravo hrano in vse bolj iščejo tudi prava semena, nekatere pa žal še vedno premamijo lepe vrečice diskontih trgovin ali s spleta: "S tem pa se vnašajo v naš prostor tudi včasih tujerodne rastline, hibridne sorte vprašljivega porekla ipd. Napredni in ozaveščeni vrtičkarji pa že dajejo prednosti domačim sortam, posebno pa iščejo doma pridelana semena, ki pa jih je žal zelo malo. Pridelavo povežejo s sonaravnimi načini pridelave, kot je ekološko biodnamično, permakulturno ipd."

Zelo dober primer uspešne promocije in prodaje je pridelava Ptujske čebule na ptujskem polju, kjer je skupina pridelovalcev zaščitila pridelavo Ptujskega luka z geografskim poreklom. Gre za avtohtono sorto čebule, ki se pridela po točno določeni tehnologiji: določene sorte na določenem območju. Čebule se pridela v omejenih količinah in dosega estra kakovost po vsebnosti suhe snovi, aromatičnosti in drugi kakovosti, kot primer ponazori Rotarjeva. 

Naš trg je skoraj v celoti odvisen od uvoza, zdaj pa smo lansko spomlad ob izbruhu koronakrize občutili nenadno krizo, opažajo v Ekoci: "Police trgovin so bile naenkrat prazne, sosednje države so razmišljale o zaprtju meja."  Kot svarijo, lahko ob popolni odvisnosti od uvoza semena in ob morebitni novi krizi ostanemo brez vsega: "V Sloveniji smo tako kot v primeru semen kot hrane za ljudi in za živali odvisni od uvoza. Govoriti o 100-odstotni samooskrbi z mesom, medtem pa večino hrane za to živino uvažati, ni pošteno," poudarja Rotarjeva. 

Na Ministrstvu za kmetijstvo na vprašanje, ali je morda med ukrepi po koronski krizi predvidena ponovna uvrstitev slovenskih semen in semen, ki so prilagojena našemu okolju, v blagovne rezerve, odgovarjajo, da "v času epidemije ni bilo zaznanega pomanjkanja semenskega materiala, ki je na voljo na skupnem trgu EU in seme se ni uvrstilo na seznam blaga za zagotavljanje potreb osnovne preskrbe v blagovnih rezervah. Problematika obsega vzdrževanja, semenarjenja in trženja lokalnih sort pa je načelno po eni strani povezana s povpraševanjem kmetovalcev po lokalnem semenu, ki zelo niha in po drugi strani z interesom semenarjev za pridelavo lokalnih sort semena."

Kaj mora storiti kmet, ki želi sodelovati pri ohranjanju avtohtonih vrst semen, da dobi semena iz semenske banke in kakšne pogoje mora izpolnjevati? 

Kako lahko kmet pridobi pravice za ohranjevalca oziroma vzdrževalca sort, se med drugim sprašujejo v Ekoci. Kot odgovarjajo na ministrstvu za kmetijstvo, vzorčke semena posameznih akcesij iz genske banke lahko pridobijo raziskovalci in žlahtnitelji, pri čemer izpolnijo posebno dokumentacijo. Za kmetovalce to seme ni dostopno, saj ne gre za material registriranih sort, za katere je dovoljeno trženje. 

S projektom "Pregled, inventarizacija in monitoring rastlinskih genskih virov, ki so pomembni za prehrano in kmetijstvo in se ohranjajo in situ na kmetijskih gospodarstvih", ki se izvaja v okviru podukrepa M.10.1 Podpora za ohranjanje, trajnostno rabo in razvoj genskih virov v kmetijstvu iz PRP 2014–2020 bodo vzpostavili evidenco slovenskih območij in kmetij, ki še pridelujejo stare redke vrste oziroma opuščene lokalne sorte in lokalne populacije poljščin, krmnih rastlin, vrtnin, zdravilnih in aromatičnih rastlin, sadnih rastlin in vinske trte. Na osnovi izdelanih modelov monitoringa rastlinskih genskih virov na kmetijskih gospodarstvih v letu 2021 izvajajo monitoring sadnih rastlin na nivoju celotne države, monitoring za vse rastlinske genske vire pa bomo izvedli na treh izbranih območjih. 

Vsaka nova sorta mora biti vpisana v sortno listo v Republiki Sloveniji ali v drugi EU državi oziroma v skupni katalog sort EU. Prijavo za vpis sorte v sortno listo na UVHVVR lahko vloži prijavitelj, ki je žlahtnitelj ali vzdrževalec sorte oziroma druga fizična ali pravna oseba, ki razpolaga s semenskim materialom sorte. S pridelavo, pripravo za trg, uvozom oziroma trženjem semenskega materiala kmetijskih rastlin se smejo ukvarjati samo dobavitelji, ki so vpisani v register dobaviteljev semenskega materiala kmetijskih rastlin, pojasnjujejo na ministrstvu. 

Vzdrževalec sorte ima tudi obveznosti, in sicer mora:
- zagotavljati vzdrževanje sorte po predpisanih metodah ali po splošno uveljavljenih postopkih in metodah, da se ohrani izenačenost in nespremenljivost sorte;
- za sorto, vpisano v sortno listo, plačevati predpisano letno pristojbino;
- na zahtevo Uprave brezplačno in v roku, ki ga določi Uprava, priskrbeti vzorec semenskega materiala sorte za: preveritev, ali se sorta vzdržuje tako, da se ohranjata izenačenost in nespremenljivost sorte, hrambo standardnega vzorca ali za obnovo le-tega.