Hrana se je v Sloveniji med začetkom marca 2017 in koncem letošnjega februarja podražila za 13,9 odstotka. Najbolj se je podražilo sadje, za 46,8 odstotka, pocenila pa zelenjava, za 6,1 odstotka. Gospodinjstva v Sloveniji so po navedbah urada leta 2020 za hrano porabila 14,3 odstotka vseh svojih izdatkov, v EU pa v povprečju 13,5 odstotka. Ta delež je bil najmanjši v Luksemburgu, kjer je znašal 8,2 odstotka, največji pa v Romuniji, kjer je dosegel 25,1 odstotka. Dodaten pritisk na cene hrane je sprožila tudi vojna v Ukrajini, ko se trg sooča s strahom pred pomanjkanjem nekaterih osnovnih živil.

Kot pojasnjuje dr. Ana Vovk Korže z Inštituta za promocijo varstva okolja, nam beseda samooskrba pove, da sami poskrbimo zase, za svojo družino, za širšo skupnost, da torej nismo odvisni od globalnih trgov, od drugih. V preteklosti je bila namreč Slovenija veliko bolj samooskrbna kot danes, spomni Vovkova: "Do leta 1975 smo imeli veliko podjetij, ki so izdelovala kakovostne izdelke, pa veliko zemlje smo obdelali. Prihod globalizacije je pripeljal do podpore velikih konvencionalnih kmetij, ki v bistvu niso več kmetije, ampak strojni uničevalci okolja in živali,"  je kritična do stanja, v katerem smo se znašli danes. Kot opozarja, hrana, pridelana s kemijo, z veliko nafte in brez prisotnosti človeške roke, pravzaprav ni hrana za človeško telo. 

Kako samooskrbni smo Slovenci in kaj uvažamo? 

Stopnja slovenske samooskrbe z zelenjavo se je med letoma 2001 in 2020 zvišala z 39 na 48 odstotkov. Pri mesu se je znižala s 100 na 84 odstotkov, pri krompirju z 79 na 60 odstotkov, pri medu s 105 na 67 odstotkov in pri jajcih s 98 na 95 odstotkov. V letih vmes je povsod precej nihala. 

Država je leta 2021 uvozila za 2,3 milijona ton hrane in pijače, kar je bilo skoraj trikrat toliko kot leta 2000 in hkrati za 16 odstotkov manj kot leta 2008, ko je Slovenija uvozila največje količine hrane in pijače. Lani je delež uvožene predelane hrane znašal 72,3 odstotka, primarne hrane pa 27,7 odstotka, je statistične podatke nanizala STA. 

 Slovenija je lani uvozila skoraj 118.000 ton pšenice in soržice, od tega nekaj več kot polovico iz Madžarske in slabo tretjino iz Hrvaške. Koruze je uvozila skoraj 224.000 ton, večino prav tako iz teh dveh držav.

Največ od 3205 ton uvoženega semena oljne repice, ogrščice in drugih semen je prispelo iz Avstrije, največ od 74.413 ton uvoženega olja pa iz Srbije in Madžarske. Uvoz skoraj 114.000 ton sladkorja je v 70 odstotkih izviral iz Avstrije, Nemčije in Srbije.

Več kot polovica od 37.324 ton uvoženega krompirja je prispela iz Egipta, največ od 10.798 ton uvoženega paradižnika ter od 9310 ton zelja, cvetače, kolerabice in ohrovta iz Italije in Hrvaške, večina od 10.220 ton solate iz Italije ter največ od 14.196 ton uvožene čebule iz Avstrije in Nizozemske.

Od 26.161 ton leta 2021 uvoženih jabolk je bila tretjina iz Hrvaške, četrtina od skupaj 59.060 ton uvoženih agrumov je bila iz Egipta. Banane v skupnem uvozu 114.659 ton so bile v polovici primerov iz Ekvadorja, je nanizal statistični urad.

Po četrtino uvoza mleka in mlečnih izdelkov v višini 66.832 ton so pripeljali iz Avstrije in Madžarske. Država je lani uvozila tudi 77.788 ton mesa, nekaj več kot polovica je bilo svinjine, približno četrtina perutnine in 11 odstotkov govejega mesa. Največ ali po slabo petino ga je prispelo iz Italije in Avstrije.

Naravno kmetovanje brez klasičnega oranja, gnojenja in škropljenja 

Razmišljanje, da je samooskrba možna samo z velikimi sistemi, je zgrešeno, je prepričana dr. Vovkova: "V preteklosti smo imeli male kmetije in to je temelj samooskrbe – uporabiti male sisteme z zdravimi načini pridelave. Taki sistemi nam lahko omogočijo dovolj hrane, kajti naravne hrane, ki ima energijo, ni treba veliko pojesti," razmišlja. "Zato bi morali najprej spremeniti način razmišljanja: da vire povežemo med seboj, da potrebujemo vodo, da prst vzdržujemo živo, da se povežemo z naravo in izkoristimo njeno divjo hrano, ki je pomembnejša kot gojena, in da preidemo na rastlinsko hrano. S tem se bomo uspešno odzvali na podnebne spremembe," meni Vovkova. Kot alternativo sedanjemu sistemu tako vidi naravno kmetovanje, ki slabe razmere spreminja v ugodne. Kot pojasnjuje, imamo v Sloveniji dovolj kapacitet, saj lahko pri naravnem kmetovanju, ki ne vključuje klasičnega oranja, gnojenja in škropljenja – ampak samo nalaganje biomase, ki ščiti zgornji sloj prsti – vključimo tudi manj rodovitna območja. 

Koliko časa moramo nameniti za samooskrbno življenje? 

Samooskrbno življenje ni tako zelo zahtevno, kot si mnogi predstavljajo, poudarja Vovkova.  Sama opravlja dve službi in še dodatne stvari, pa sama prideluje hrano in skrbi za 1,5 ha veliko posestvo. Opravi vse, od košnje do pobiranja plodov in predelave pridelkov: "In to je čista strast, ko se povežeš z naravo in to sodelovanje poteka vzajemno, zato je tak pristop veliko prijaznejši do ljudi in časovno manj zahteven. Zahteva pa razumevanje delovanja narave, njenih procesov in sestavin." 

 Seveda se samo nič ne naredi, priznava, toda po sistemu naravnega kmetovanja ne obračamo zemlje, ne zalivamo, ne prekopavamo in ne odstranjujemo plevela, našteva. Zato v resnici odpade večina del, ki vzamejo veliko časa in predstavljajo upor proti naravi, izpostavlja: "Če narava pošlje travo na zorano njivo ali prekopan vrt, je to prav, saj vemo, da je narava stara štiri milijarde let in zagotovo ve, kaj dela, saj je preživela to obdobje in se zna vedno znova sama obnoviti. Zato je smiselno slediti procesom narave, ki ne bo nikoli dopustila, da bi bila neka površina gola in da bi direktno na prst sijalo sonce. Kaj nam sporoča? Da moramo tudi mi vedno pokriti prst, da jo moramo čuvati pred izsuševanjem, to pa naredimo tako, da uporabimo zastirko. Pa še veliko je takih sporočil. Če sodelujemo z naravo, odpade večina klasičnih del in uporabimo kombinacije narave, tako da naredimo kompost, da pridelujemo vertikalno in da uporabljamo mešane posevke. Na tak način imamo vse leto vsega dovolj, poleg tega si čez leto predelamo živila."