Potrošniki radi kupujemo t.i. superživila, ki praviloma prihajajo iz oddaljenih delov sveta. Izraz superživila je bil izumljen v komercialne namene, nanaša pa se na nekatera živila, ki imajo visoko vsebnost posameznih bioaktivnih komponent, pojasnjujeta prof. dr. Mojca Korošec in prof. dr. Rajko Vidrih iz Oddelka za živilstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Ključ do zdravega načina življenja je v resnici uravnotežena prehrana, tako imenovana 'superživila' pa ne morejo predstavljati visokega deleža v vsakodnevni prehrani, poudarjata. Vsi nas opozarjajo, da je za naše zdravje najbolje izbirati lokalno pridelano hrano. Ali obstajajo tudi znanstveni dokazi o tem, da ima lokalno pridelana hrana več hranil kot hrana, ki je pripotovala z drugega konca sveta?

Svežina, kot jo senzorično zaznamo z našimi čuti, je eden najpomembnejših prametrov kakovosti in je tudi v tesni povezavi z vsebnostjo bioaktivnih komponent. Po obiranju sadja in zelenjave pa se prične vsebnost bioaktivnih komponent zmanjševati, najhitreje vitamina C, razložita sogovornika in dodata, da se v veliko primerih v primeru daljšega transporta kmetijski pridelki obirajo bolj zgodaj, da bi do potrošnika prišli v stopnji optimalne zrelosti, vendar na račun slabše senzorične in prehranske kakovosti. Lokalno pridelano sadje in zelenjava sta kasneje obrana, kar pomeni optimalnejšo zrelost in s tem večjo vsebnost bioaktivnih komponent in boljšo senzorično kakovost.

Superživila z naših dreves in polj

Zato so 'superživila' tudi lokalno pridelana sadje in zelenjava, ki imajo že dolgo tradicijo, izpostavljata sogovornika. Med njimi naštejeta ričkovo olje, oljčno olje, laneno olje, zelje, ohrovt, ajdo, matični mleček itd. Tudi z okoljskega vidika je bolje, da izberemo slovensko jabolko namesto manga, ki je pripotoval iz drugega konca sveta." Če upoštevamo, da vsaka sadna vrsta potrebuje določen ogljični odtis za uspešno pridelavo, je razlika med mangom in jabolkom predvsem v prevozu iz oddaljenih krajev, odtisu na račun skladiščenja v nadzorovanih pogojih, uporabljeni vrsti in količini embalaže," ponazorita sogovornika.

Pri lokalnih izdelkih ne gre za navijanje cene

Ugotovitve kažejo, da Slovencem pri izbiri hrane še vedno največ pomeni cena. Potrošniki se velikokrat soočamo z navidez nelogično situacijo, da so lokalni izdelki, ki so zrasli bližje, dražji kot prehranski izdelki, ki so prepotovali na tisoče kilometrov. Zakaj? To je na prvi pogled sicer nelogično, saj transport stane, doma pridelani kmetijski pridelki pa so velikokrat res dražji. A kot poudarjata, največkrat pri izdelkih 'Proizvedeno v Sloveniji' ne gre za navijanje cene, ampak je treba razloge iskati v stroških delovne sile, ki je v Sloveniji dražja kot na primer v Mehiki. Nadalje pa v razdrobljenosti kmetijskih področij in pa slabe organiziranosti in razdrobljenosti ponudbe. Kot pojasnjujeta, bi v skupinah ali zadrugah lažje konkurenčno nastopali na trgu, nižji bi bili stroški transporta, stroški predelave, na koncu tudi stroški delovne sile.

Kako bi večje povpraševanje po lokalni hrani vplivalo na pridelovalce hrane? Poudarita, da Slovenci zavržemo približno 30 odstotkov hrane. Kot izpostavita, so glede na raziskave potrošniki sicer pripravljeni plačati nekoliko višjo ceno za 'boljše, doma proizvedeno živilo'. Večje povpraševanje po lokalni hrani ob omejeni ponudbi zelo verjetno vodi v višanje cen, ocenjujeta, rešitev pa vidita v predstavitvi doma pridelanih živil s stališča vsebnosti prehransko pomembnih sestavin in tudi obstojnosti ter s tem manjšo količino zavržene hrane.