Močvirska sklednica je edina avtohtona vrsta sladkovodne želve v Sloveniji in velja za enega najbolj ogroženih vretenčarjev v Evropi. Živijo lahko tudi do 120 let, kar se odraža tudi v njihovem zelo počasnem razmnoževanju. Močvirske sklednice lahko izležejo od 4 do 20 jajc, mladiči pa se izvalijo konec poletja ali v začetku jeseni. Gnezdo lahko zapustijo jeseni ali pa naslednjo pomlad, odvisno od podnebja na posamezni lokaciji. Podobno kot pri drevesu, kjer lahko starost določimo s pomočjo letnic, lahko to storimo tudi pri želvah. To pa storimo tako, da preštejemo črte na eni izmed lusk oklepa, pripoveduje Ana Skledar iz Herpetološkega društva.

V Sloveniji varovanje močvirske sklednice ureja Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah, ki dodatno varuje tako populacije, posameznike vrste kot tudi njihove habitate. Nenazadnje pa je ta vrsta v okviru Rdečega seznama plazilcev Slovenije uvrščena med prizadete vrste, kar pomeni, da je na robu izumrtja. "To pomeni, da bo vrsta izumrla, če se bo nadaljevalo uničevanje zanjo primernih habitatov," opozarja Skledarjeva. 

Hišnih ljubljenčkov ne izpuščajte v naravo 

Vrsta je najbolj ogrožena prav zaradi človeške dejavnosti med katero spadajo uničevanja življenjskih prostorov, vnosa tujerodnih živali, pojasnjuje Skledarjeva. Močvirsko sklednico ogroža izginjanje primernih življenjskih prostorov in fragmentacija bivališč zaradi vse obsežnejše urbanizacije in prometa, melioracije mokrišč ter čiščenje in poglabljanje drenažnih jarkov ob neprimernem času. Pomembni faktorji so tudi onesnaževanje okolja (predvsem intenzivno kmetijstvo v bližini vodnih habitatov, kjer živi), kar poteka tako na tem območju, kot na preostalih območjih močvirske sklednice po Sloveniji.

Ogroža pa jo tudi izpuščanje tujerodnih vrst želv v naravo. Med njimi je najpogostejša rdečevratka (Trachemys scripta elegans), ki jo največkrat najdemo v življenjskih prostorih močvirske sklednice. Ta predstavlja njenega največjega tekmeca, saj z njo tekmuje za isti prostor in prehranske vire. Tuje raziskave so pokazale, da med vrstama obstaja tekmovanje za mesta za sončenje, hrano in mesta za gnezdenje. Prav tako pa so nedavno odkrili, da so tujerodne želve lahko prenašalke patogenih bakterij in krvnih zajedavcev, ki bi lahko povzročile smrtnost močvirskih sklednic. 

Najdene rdečevratke v naravnem okolju na območju MOL-a so pravzaprav izpuščeni oziroma pobegli domači hišni ljubljenčki, ki jih v naravo izpustijo neodgovorni lastniki: "V splošni javnosti je potrebno širše ozaveščati o problematiki tujerodnih želv in resnosti groženj, ki jih te predstavljajo za našo edino domorodno vrsto sladkovodne želve. Zaskrbljujoče je, da je bilo v zadnjih letih s pomočjo genetskih analiz potrjeno uspešno razmnoževanje rdečevratke na več lokacijah v Sloveniji, tudi na območju MOL. Rešitev problematike tujerodnih želv je kompleksna, poleg izobraževanja je eden od pomembnejših ukrepov odstranjevanje prisotnih tujerodnih želv iz okolja,"  izpostavlja Skledarjeva. 

Varstvo mladičev se začne z zaščito gnezd

Primerna gnezditvena območja so eden izmed ključnih dejavnikov za uspešno razmnoževanje in ohranitev močvirske sklednice, poudarja Skledarjeva. V društvu so letos pet samic opremili z oddajniki in spremljali njihovo gibanje. Štiri samice so jajca izlegle, ena celo dvakrat, zato so skupno zabeležili pet gnezd, ki so jih zavarovali. S tem zabeležijo tudi mesta odlaganja jajc. Ugotovili so denimo, da koruzne njive niso najboljše, ker so gnezda preveč zasenčena in vlažna. Prav zato tam propade največ jajc.

Varovanje gnezdišč namreč temelji na spremljanju samic, ki so jih opremili z oddajniki in kasnejšemu iskanju gnezd s pomočjo radijske telemetrije, opisuje. Ker večina močvirskih sklednic leže jajca v večernem času, so na terene odhajali malo pred sončnim zahodom. Želvam so med obdobjem gnezdenja sledili vsak večer. Tistim želvam, ki so jih našli na kopnem, so sledili več časa, saj je to večinoma znak, da bodo izkopale luknjo (gnezdo) in v njo izlegle jajca, opisuje Skledarjeva. 

Še preden se mladiči prilezejo iz jajc, so gnezda močvirske sklednice izpostavljena številnim pritiskom iz okolja. Prav zato se varstvo mladičev začne z zaščito gnezd. Mreže namestijo takoj po koncu odlaganja jajc, ko samica sama zapusti gnezdo, oziroma najkasneje naslednje jutro. Tako nameščena mreža ne ovira žetve in/ali košnje trave, gnezdo pa uspešno varuje pred plenilci, ki bi gnezdo lahko razkopali in uplenili jajca (npr. lisice, jazbeci ...). Se pa vsako leto izkaže, da se nekaj gnezd zaradi oranja njiv popolnoma uniči, ugotavljajo. 

Kje jih lahko opazite? 

Za svoj življenjski prostor najraje izbirajo stoječe do rahlo tekoče vode z veliko vodnega rastlinja: jarke, ribnike, plitva jezera in močvirja. Gnezdišče na Ljubljanskem barju je pomembno zaradi ohranjanja ene izmed večjih populacij močvirskih sklednic v Sloveniji. Njihovo varstvo je kar oteženo, saj je to območje precej degradirano in želve težko najdejo primerno mesto za gnezdenje, pojasnjuje Skledarjeva. 

Močvirska sklednica je kvalifikacijska vrsta za območje Natura 2000 Ljubljansko barje. Na območju Mestne občine Ljubljana je največ podatkov o močvirski sklednici znanih iz območja Ljubljanskega barja, kjer se sklednice pojavlja v vseh primernih vodotokih, v večjem številu pa se pojavljajo v ribnikih v Dragi pri Igu in v sistemu kanala Curnovec pri Gmajnicah.

V letih 2015, 2016, 2017, 2019 in 2020, in pa letos, so na območju Ljubljanskega barja izvajali projekte, ki jih sofinancira Mestna občina Ljubljana. Tako so s telemetrijo spremljali samice ter na barju potrdili odlaganje jajc, se je tekom raziskave izkazalo, da je uspešnost izleganja iz jajc in preživetje mladičev zelo nizko. 

Ocenjuje se, da so osebki na barju precej stari, kar kaže na to, da se slabo razmnožujejo. Ponekod je na območju prisoten le še en osebek, ki je najbrž ostanek stare populacije.

Močvirske sklednice najdemo skoraj po vsej Sloveniji z izjemo visokogorja. Večje populacije, pri katerih je potrjeno razmnoževanje, so prisotne v Vipavski dolini, na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline, v Beli krajini, v Škocjanskem zatoku, Fiesi in Ljubljanskem barju, mrtvicah Save in Mure, vendar lahko pričakujemo, da se vrsta razmnožuje tudi drugje, pove Skledarjeva.