Lokalno pridelana hrana je običajno bolj sveža in ima pogosto tudi višjo hranilno vrednost od hrane, pridelane drugod, saj je obrana, ko je zrelejša, pred prodajo pa ni podvržena dolgotrajnim procesom pakiranja, transporta in distribucije, ki znižujejo njeno kakovost. Nenazadnje pa z nakupom lokalno pridelane ekološke hrane podpiramo pridelovalce v naši okolici, krepimo lokalno gospodarstvo in prispevamo k trajnostnemu razvoju podeželja. 

Zakaj je hrana iz drugega dela sveta tako poceni? 

Izbiranje lokalno pridelane hrane je eno od načel trajnostne oskrbe s hrano, ki pa polne koristi za zdravje, okolje in lokalno skupnost doseže šele, če je hrana ekološka in nabavljena čim bolj neposredno od kmetov, opozarja Renata Karba iz Umanotere: "Takšna hrana ima nižji ogljični odtis od hrane, pridelane na drugem koncu sveta. Od pridelovalca do končnega potrošnika prepotuje manj kilometrov, s čimer se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov zaradi transporta. Ekološka hrana je poleg tega pridelana brez uporabe sintetičnih gnojil in sredstev za varstvo rastlin, zato ne vsebuje ostankov škodljivih kemikalij in prispeva k varovanju biotske raznovrstnosti ter kakovosti tal in vode." 

Podatki kažejo, da je potrošnikom med pomembnejšimi dejavniki pri izbiranju hrane cena. Zveza potrošnikov Slovenije je tako izvedla raziskavo, v kateri so ugotovili, da sicer kar več kot 70 odstotkov anketirancev namenja pri izbiri hrane vsaj nekaj ali veliko pozornosti vplivu na okolje. A na vprašanje, katere so ovire, da se Slovenci ne prehranjujemo bolj trajnostno, je več kot 60 odstotkov vprašanih kot glavni razlog navedlo velike stroške takšnega načina prehranjevanja. A kako je možno, da je hrana iz drugega dela sveta praviloma cenejša, kot hrana, ki je pridelana bistveno bližje nam?

Kot je na Statističnem dnevu 2022 poudaril dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, smo v Sloveniji fenomen in smo zelo navdušeni kupci tako imenovane 'pofl' hrane. Kot pojasnjuje, je to hrana, ki je narejena samo zato, da je najcenejša, gre za hiperprocesirana živila, ko je glavna intenca deležnikov v verigi, da je hrana na polici najcenejša. Pri tem pa se kršijo številna etična in okoljska pravila, pri tem niso upoštevani eksterni stroški takšne hrane, tudi na nas same. Tretjina takšnih neplačanih stroškov je namreč povezana z negativnim vplivom takšne hrane na naše zdravje. Pri Združenih narodih so tako objavili oceno, da plačamo samo tretjino stroška celotne prehranske verige. Druga tretjina odpade na družbene stroške kot denimo zdravljenje zaradi bolezni, povezanih z nezdravim prehranjevanjem, tretja tretjina pa je povezana z uničevanjem okolja.

"Razumljivo je, da je pri nakupovanje hrane cena pomembna, še posebej v luči trenutne hitre rasti življenjskih stroškov. K poseganju po cenejših prehranskih izdelkih nas spodbuja tudi agresivno oglaševanje akcijskih ponudb trgovcev. Vendar pa hrana, ki je kakovostna, pridelana na trajnosten način in prihaja iz transparentne oskrbovalne verige, v kateri so bili ljudje za svoje delo pravično plačani, preprosto ne more biti poceni," pa izpostavlja tudi Karba. Kot pojasnjuje, poceni hrana prihaja iz intenzivne industrijske kmetijske proizvodnje, ki uporablja velike količine kemikalij za pridelavo ogromnih količin monokulturno pridelane hrane za izvoz. 

Hrana iz drugega konca sveta pogostokrat povezana s suženjskim delom in kršitvami delavskih in človekovih pravic 

Da je hrana iz drugega dela sveta tako poceni, je razlog tudi izkoriščanje delovne sile in okolja daleč stran od oči evropskega potrošnika. Kot pove Karba, takšna hrana pogosto prihaja iz delov sveta, kjer se delavcem v kmetijstvu sistematično odrekajo pravice do poštenega plačila ter do dostojnih delovnih in življenjskih razmer. Nizka cena hrane iz drugih delov sveta je znak, da nekaj ni bilo pošteno plačano, svari. Ali ni bilo poskrbljeno za varstvo okolja, ali niso bili dostojno plačani ljudje, največkrat pa oboje, pravi.  Kot kažejo ugotovitve organizacije Reporter Brazil, je primer je izvoz surovin iz plantaž v deževnem gozdu v Evropo. Ste vedeli, da je vsako drugo govedo v Braziliji povezano z izsekavanjem gozda in da obstaja velika verjetnost, da je vaš jutranji kozarec pomarančnega soka povezan s suženjskim delom? 

Na področju trgovine s kmetijskimi pridelki in izdelki imata Brazilija in Evropa že dolgo in trdno trgovinsko zgodovino. Izvoz v Evropo je leta 2020 predstavljal kar 17 odstotkov celotnega brazilskega izvoza. Kot kažejo podatki organizacij, ki raziskujejo to področje, najhujše posledice pušča ravno "področje" vzreje govedine, predvsem zaradi deforestacije in kraje zemlje, saj 65 odstotkov izsekanih gozdov pokrivajo pašniki. 

Kot so denimo ugotovili v organizaciji Reporter Brasil, je skoraj polovica mesa, ki iz Brazilije pristane v Evropi, povezana s posredno ali neposredno škodo in kršenjem pravic, vsako drugo govedo je povezano z nelegalno deforestacijo. Na svetovni ravni so kar trije kozarci pomarančnega soka od petih iz Brazilije. Izdelava pomarančnega soka je problematična predvsem zaradi izkoriščanjem sezonskih delavcev, inšpekcijske službe so razkrile tudi suženjsko delo. 

Eksotično sadje, ki prispe na naše police, je tako praviloma pridelano na intenziven način, na velikih monokulturnih plantažah, kjer pridelava poteka ob veliki porabi sintetičnih gnojil in sredstev za zaščito rastlin, kar je v nasprotju z načeli trajnostne pridelave. Zato je eksotično sadje priporočljivo v največji možni meri nadomestiti z lokalnim sadjem. Pri nakupu živil, ki jih pri nas ni mogoče pridelati, vseeno pa se jim težko odpovemo (npr. kava in čaj), pa je priporočljivo izbirati ekološke izdelke iz sistema pravične trgovine (Fair Trade), ki ponuja boljše pogoje prodaje in zagotavlja pravice marginaliziranih proizvajalcev in delavcev, predvsem iz ekonomsko manj razvitih dežel, svetuje. 

Kako samooskrbni smo Slovenci? 

V 2020 je bila Slovenija 88-odstotno samooskrbna z žiti, 84-odstotno z mesom, 48-odstotno z zelenjavo, kažejo podatki statističnega urada. Stopnje samooskrbe so bile v letu 2021 zaradi slabih vremenskih razmer nižje kakor v 2020 pri vseh rastlinskih bilancah, pri živalskih bilancah pa višje, razen pri medu. Pri rastlinskih bilancah se je stopnja samooskrbe s sadjem tako znižala za 22 odstotnih točk (na 14 %), s krompirjem za 16 odstotnih točk (44 %), z zelenjavo za 4 odstotne točke (44 %) in z žiti za 3 odstotne točke (85 %). Pri živalskih bilancah se je stopnja samooskrbe povečala pri jajcih za 2 odstotni točki (97 %) in mesu za 1 odstotno točko (85 %), pri medu pa se je zmanjšala, in sicer za 52 odstotnih točk (na 15 %). Stopnje samooskrbe pri medu, sadju in krompirju so tako najnižje od leta 2000. 

Slovenija ima pri pridelavi hrane nekaj pomembnih omejitev. Predvsem imamo zelo malo kmetijskih površin. Po površini njiv in vrtov na prebivalca smo na repu evropskih držav. Poleg tega leži velik del naših kmetijskih zemljišč na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, npr. v hribovitem svetu ter na vodovarstvenih in zavarovanih območjih, pove Karba, ki opozarja, da bi zato morali kmetijska zemljišča varovati kot punčico svojega očesa. Hkrati pa pridelavo hrane na površinah, ki jih imamo, dobro uskladiti s prehranskimi potrebami prebivalcev Slovenije: "Na obeh področjih imamo še velike rezerve. Potrebno je učinkoviteje zaščititi kmetijska zemljišča pred spreminjanjem namembnosti, poleg tega pa poljedelstvo na kakovostnih ravninskih kmetijskih zemljiščih usmeriti v pridelavo rastlinske hrane (zelenjave in sadja) za ljudi, živinorejo pa usmeriti v pašno rejo na področja, ki so za poljedelstvo manj primerna, to je v hribovit svet. Tam je pomembna njena funkcija za preprečevanje zaraščanja ter ohranjanje biotske pestrosti in krajinske raznolikosti. Bolj kot vpliv povečanega povpraševanja po slovenskih izdelkih na naravne površine bi nas torej moralo skrbeti uničevanje obstoječih kmetijskih zemljišč, pri čemer za gradnjo industrijskih con in nakupovalnih središč praviloma žrtvujemo najboljša ravninska kmetijska zemljišča in jih s pozidavo trajno uničimo." 

Nenazadnje pa bi k lažjemu zadovoljevanju povpraševanja po slovenskih hrani prispevalo tudi zmanjšanje količine hrane, ki jo zmečemo stran, še dodaja in spomni, da je prebivalec Slovenije v letu 2021 zavrgel povprečno 68 kg hrane, od tega je bilo 38 % užitne. S tem pa so bili zavrženi tudi vsi viri, ki so bili porabljeni za njeno pridelavo.

A kot Karba poudarja za konec, ni vsaka lokalno pridelana hrana že tudi trajnostna in da slovenskega kmetijstva ne gre kar povprek romantizirati: "Imamo majhen delež ekološke pridelave, ki se zelo počasi povečuje. Pri tem pa je v Evropskem zelenem dogovoru zapisan cilj, da bo do leta 2030 v EU v ekološki obdelavi vsaj 25 % kmetijskih zemljišč. V Sloveniji imamo tudi veliko živinoreje, ki je glavni vir emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu, je odgovorna za slabšanje kakovosti voda in tal ter ima tudi ključno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti. Pridelava krme zaseda dragocena kmetijska zemljišča, ki bi jih lahko uporabili za pridelavo rastlinske hrane za ljudi. Poleg tega velik del živinske krme uvažamo iz držav, kjer zaradi njene pridelave izsekavajo tropske gozdove, ki so najpomembnejši ponor CO2. V Sloveniji tudi pojemo veliko več mesa in mesnih proizvodov, kot bi bilo dobro za naše zdravje."