''Še ob koncu 19. stoletja se je zdelo, da je morje neizčrpen vir rib in naravnih resursov, ki jih ljudje nikoli ne bomo mogli izčrpati. Samo dobrih sto let kasneje je večina ribjih staležev pred kolapsom, tudi v Sredozemlju in Jadranskem morju,''  opozarjajo v WWF Adria.

Nezakonit in nereguliran ribolov bi lahko kmalu dosegel 26 milijonov ton ali približno 30 odstotkov vsega globalnega letnega ulova. Glede na trende zmanjševanja ribjih staležev bi lahko do leta 2048 v naših morjih in oceanih povsem zmanjkalo rib. Zato je izjemno pomembno ozavestiti in spodbujati potrošnike, da spremenijo svoje nakupe. Ravno države Evropske unije so največje uvoznice ribiških proizvodov na svetu, skoraj 50 odstotkov tega uvoza pa prihaja iz držav v razvoju, pravijo v WWF Adria. 

'Ribje vrste ne izginejo čez noč'

"Kar zadeva izginotje nekaterih vrst rib na Jadranu, doslej le tri vrste veljalo za regionalne izumrle, pet je kritično ogroženih in osem ogroženih, 11 vrst občutljivih in 29 skoraj ogroženih. Tako je skupno 56 vrst na hrvaškem Jadranu v slabem biološkem stanju. Pomembno je omeniti, da je večina teh vrst pomembna za ribištvo in so cenjene za prehrano ljudi. Čeprav je stanje alarmantno, ribje vrste ne izginejo čez noč, če pa se odnos ljudi do življenja v morju ne bo spremenil, bi nekatere občutljive vrste lahko za vedno izginile," pojasnjuje Danijel Kanski, vodja morskega programa pri WWF Adria. 

S politiko nabave lahko vplivamo na globalno ribištvo

''Prekomeren ribolov je za podnebnimi spremembami druga največja nevarnost za naša morja in oceane. Če je le možno, ne jejmo mladic, preverimo izvor ribiških proizvodov in uživajmo bolj raznovrstne ribiške izdelke. V Evropi se za certificiranje proizvodov iz trajnostnega ribolova že dlje časa uporablja certifikat MSC (Marine Stewardship Council). WWF želi spodbuditi postopek certificiranja tudi v Sredozemlju, vključno z Jadranskim morjem, kjer so ribji staleži tudi v zelo slabem stanju,'' pojasnjuje Kanski. 

Prekomerni ribolov je izraz, ki označuje, da se nekatere vrste rib ali drugih morskih organizmov lovijo preko biološkega optimuma. Na ta način ne dovolimo obnavljanja vrst in jih je v morju vse manj in manj. Prekomerni ribolov ne škoduje samo posamezni vrsti, ampak uničuje celotne splete morskih organizmov in s tem poškoduje morske ekosisteme kot celoto.

Slovenija večino ribiških proizvodov uvozi. Tudi države, ki imajo največje ribiške flote v Sredozemlju, kot sta Italija in Španija, so odvisne od uvoza ribiških izdelkov. Le s svojimi odločitvami in nakupom ustreznih rib lahko pripomoremo k obnovi ribjih staležev in podpremo ribiče in njihove družine po vsem svetu.  

Tržna cena glavni motiv, da ribiči še vedno lovijo ogrožene vrste

''Okrog 800 milijonov ljudi je odvisnih od ribištva. Evropa je največji uvoznik ribiških proizvodov na svetu, večina jih prihaja iz držav v razvoju. S politiko nabave lahko vplivamo na globalno ribištvo,'' izpostavlja Danijel Kanski. Slovenci pojemo nekoliko manj kot 11 kilogramov rib na prebivalca na letni ravni. ''Morje se je še pred leti smatralo kot neskončen vir rib in druge morske hrane. Danes je večina vrst prelovljenih oz. izlov dosega maksimalne vzdržne vrednosti. Morje ni kot gozd, rib ne vidimo in ne vem, koliko jih je, ne moremo jih prešteti kot drevesa v gozdu,''  je na prekomerni ribolov opozoril Kanski. 

Kot izpostavlja Kanski, je glavni dejavnik ribolova trg: "Ribiči lovijo morske organizme, ki nato končajo na trgu za končne uporabnike, kar smo tudi kupci. Po tej logiki lahko naša izbira motivira ali demotivira nekatere ribiške aktivnosti na morju. Čeprav so nekatere vrste v Jadranu opredeljene kot ogrožene, je njihova visoka tržna cena glavni motiv, da jih ribiči še naprej lovijo. V urejenih državah zahodne Evrope se državljani (kupci) zavedajo težav v morju in se sami izogibajo uživanju vrst, ki niso v dobrem biološkem stanju. Naš apetit mora biti usklajen z zmogljivostmi, ki nam jih nudi naš planet. Naša dolžnost je, da razmišljamo o tem, kaj kupujemo."

Najbolj ogrožene vrste na Jadranu so razdeljene v dve skupini. Prve so hrustančnice. To so morski psi in raži, ribe, ki živijo dolgo, pozno spolno dozorijo in imajo malo potomcev. V drugi kategoriji so ribe, ki imajo visoko tržno ceno. Te vrste se intenzivno lovijo in čeprav je vse manj ribičev, se specializirajo za njih, saj dosegajo ceno več kot 30 evrov za kilogram. In na koncu je situacija podobna ameriškemu vesternu -  ribo hočejo mrtvo ali živo, opozarja Kanski.

V Mediteranu nimamo certifikatov, zato ne kupujmo mladic in berimo deklaracijo

Da je riba bila ulovljena oziroma vzgojena na trajnostni način, zagotavljata certifikata MSC in ASC, ki pa ne obstajata na območju Mediterana. Primeri certificirane ribe so vzgoja ASC vitkega soma v Vietnamu, ASC vzgoja lososa na Norveškem in v Čilu, MSC bakalar v Atlantiku.

Moramo pa pozornost namenjati tudi izdelkom iz Mediterana in Jadrana, saj smo na ta prostor najbolj navezani. Kot pojasnjuje Kanski, je v Mediteranu in Jadranu stanje ribjih zalog zelo slabo. Za več kot 90 odstotkov ribjih zalog je stanje kritično. Kot glavna sporočila za izbiranje trajnostne ribe pri WWF Adria izpostavljajo: ne kupuj neodrasle (majhne ribe), izbiraj več vrst rib, beri deklaracijo (od kod riba prihaja in na kakšen način je bila ulovljena).

Povprečno vsak Evropejec na letni ravni zaužije 22,7 kg rib. Največ rib na prebivalca pojedo na Portugalskem (55,3 kg), v Španiji (46,2 kg), Litvi (44,7 kg), v Franciji (24,4 kg) in na Švedskem(33,2 kg). Slovenec povprečno poje 10,8 kg rib na leto, tudi Hrvati pojedo manj rib, kot je povprečje EU (18,4 kg). Nižja potrošnja pomeni tudi lažje zagotavljanje potreb iz domačih virov, zato so Hrvaška, Nizozemska, Estonija in Irska edine države, ki imajo dovolj ''lastnih'' rib oz. lahko zadovoljijo lastno potrošnjo in se smatrajo za avtonomne.

Večina evropskih držav je, da bi zadostila svojim potrebam, odvisna od uvoza rib. V državah z večjo odvisnostjo od uvoza, dan odvisnosti od rib pride hitreje. Med tovrstne države sodi tudi Slovenija, ki je svoje ribe ''pojedla'' že 15. februarja. Dan odvisnosti od rib je prva obeležila Avstrija, in sicer 17. januarja, sledijo Slovaška (18. februarja), Romunija (29. februarja), Belgija (22. februarja), Italija (6. aprila), Portugalska (5. maja), Nemčija (4. maja), Španija (26. maja).

Letošnji dan odvisnosti od rib je, v primerjavi z letom 2000, nastopil julija, skoraj en mesec prej. Če to primerjamo s stanjem pred 30 leti, je situacija zaskrbljujoča, ker je imela Evropa dovolj lastnih rib do septembra ali oktobra.

Čeprav so se nekatere ribje zaloge stabilizirale, zahvaljujoč ukrepom v kontekstu skupne ribiške politike, samozadostnost Evrope še naprej ostaja premajhna in prekomerni izlov prevelik.

''Ne glede na to, ali kupujete domače ali uvožene ribiške proizvode, zmeraj izberite trajnostne ribiške proizvode. Na ta način boste pomagali morjem in oceanom ter omogočili obnovo ribjih staležev. Prav tako boste olajšali življenje ljudem po svetu, ki so odvisni od rib kot vira hrane in dohodka,'' pravi Kanski. Kot dodaja, ne promovirajo nižje potrošnje rib, saj so te zdrave, ampak želijo ozavestiti potrošnike, da z nakupom podprejo trajnostne ribiške prakse.

KUPUJTE CERTIFICIRANE RIBIŠKE PROIZVODE

Poiščite oznako MSC, ASC ali oznako o organskem poreklu, ki zagotavljajo, da je poreklo ribiškega proizvoda trajnostno ribištvo ali odgovorna akvakultura.

NE JEJTE MLADIC

Riba, ki je manjša od določene velikosti, še ni dosegla odraslosti in se ni imela časa razmnoževati. Prosite svojega prodajalca rib, da preveri, če kupujete odraslo ribo. Na ta način boste pomagali znova obnoviti ribje staleže v naših morjih.

POSKUSITE RAZNOLIKOST

Raznolikost v uživanju ribiških proizvodov zagotavlja uravnotežen pritisk na morske vire. Biotska raznovrstnost krepi ekosisteme. Raznovrstna prehrana pomaga varovati morja in oceane.

PREVERITE OZNAKE

V EU imamo pravico vedeti polni naziv proizvoda, ki ga kupujemo, od kod prihaja, ali je bil vzgojen ali ulovljen, ter ali je svež ali odmrznjen. Če oznake ni, vprašajte. Če ne dobimo odgovora, ne kupujmo.