Najnovejša raziskava skupine znanstvenikov, ki spremlja izpuste v ozračju, je potrdila, da okoli 40–60 odstotkov povečanja izpustov prepovedanega plina CFC-11, ki ga zaznavajo od leta 2012, nedvomno prihaja iz provinc na vzhodu Kitajske. Raziskovalci so to potrdili s pomočjo postaj za monitoring ozračja, ki so nameščene v Južni Koreji in na Japonskem. 

Izračunali so, da se je količina izpustov CFC-11 med leti 2014 in 2017 iz tega dela Kitajske povečala za 110 odstotkov v primerjavi z obdobjem med 2008 in 2012. "Ta nova raziskava temelji na odstopanjih v podatkih ozračja, ki prihajajo iz Kitajske," je za BBC Inside Science povedal vodja raziskave Matt Rigby z Univerze v Bristolu. 

Z računalniškimi simulacijami gibanja tega toplogrednega plina po ozračju znanstveniki lahko ugotovijo, koliko izpustov prihaja z določenega območja. Na tak način so izračunali, da je v zadnjih letih iz Kitajske v ozračje prišlo dodatnih 7000 ton plina CFC-11 v primerjavi s količino pred letom 2012. "Toda iz teh podatkov lahko vidimo le končne izpuste v ozračje, nimamo pa podatkov o tem, kako se je ta CFC-11 uporabljal ali kje je bil proizveden. Možno je tudi, da so ga izdelali v kakšni drugi regiji, kakšnem drugem delu Kitajske ali celo kakšni drugi državi in so ga nato prepeljali na to območje, kjer izdelujejo izolacijske pene, pri čemer bi lahko prišlo do izpusta v ozračje," je pojasnil Rigby.  

Potrdili so se lanski sumi

Triklorofluoroogljikovodik (CFC-11) je drugi najpogostjši tip CFC plinov oziroma freonov, ki je od leta 2010 povsem prepovedan. Njegova koncentracija v ozračju je od takrat začela upadati. Lani pa je ekipa znanstvenikov, ki izvaja monitoring atmosfere, ugotovila, da se je koncentracija prepovedanega plina po letu 2012 znova začela poviševati. Zaključili so, da je izvor novih koncentracij plina nekje v vzhodni Aziji. Avtorji raziskave so takrat opozorili, da če ne bomo odkrili in zaprli virov, iz katerih se v ozračje spušča plin, bi to lahko precej upočasnilo proces zapiranja ozonske luknje.

Po teh ugotovitvah so se preiskovalci Okoljske preiskovalne agencije (EIA) odpravili na teren na Kitajsko, za katero so sumili, da je izvor novih izpustov tega prepovedanega plina. Njihove domneve so se potrdile, saj so na terenu ugotovili, da prepovedan plin še vedno uporabljajo pri izdelavi poliuretanskih pen za izolacijo. Eden od prodajalcev, ki so jih kontaktirali, je ocenil, da kar 70 odstotkov tovrstne izolacije, ki jo prodajo na Kitajskem, vsebuje plin CFC-11. Razlog pa tiči v tem, da je ta plin boljše kakovosti in precej cenejši od alternativ. 

Tona CFC-11 primerljiva s 5000 tonami C02

Avtorji raziskave, ki so jo objavili v reviji Nature, so opozorili, da gre za resen problem, saj so plini iz skupine CFC zelo škodljivi za ozon. Ena tona CFC-11 je enakovredna okoli 5000 tonam C02. "Če pogledamo te nove emisije, ki smo jih odkrili na vzhodu Kitajske, jih lahko primerjamo z okoli 35 milijoni ton C02, ki ga letno izpustimo v ozračje," je dejal Rigby. 

Novi izsledki so znova poudarili, kako pomembno je, da ustavimo proizvodnjo tega plina, je dejala Clare Perry iz EIA. "Ta študija je pokazala, da je Kitajska nedvomno izvor teh nepričakovanih emisij in upamo, da bo Kitajska prevrnila vsak kamen, da bo našla proizvajalce CFC-11," je dejala Perryjeva. Dokler ne bomo povsem opustili proizvodnje tega plina, bo skoraj nemogoče preprečiti njegovo uporabo in izpuste. 

Kitajska vlada je že lani dejala, da bodo ustavili "lopovske proizvajalce" prepovedanega plina. Novembra so tako v provinci Henan prijeli nekaj osumljencev, pri katerih so zasegli 30 ton CFC-11. 

Skupina plinov CFC je bila v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ena najbolj uporabljanih snovi za hladilne tekočine in razpršilnike. Uporabljali so jih v hladilnikih in klimatskih napravah, vendar pa so jih s podpisom Montrealskega protokola leta 1987 prepovedali zaradi njihovega nespornega vpliva na tanjšanje ozonskega plašča, ki nas ščiti pred ultravijoličnimi žarki. A čeprav je večina plinov iz skupine CFC že dobrih 20 let prepovedana, bodo iz ozračja povsem izginili šele proti koncu tega stoletja, saj je njihova razpolovna doba od 65 do 130 let. Zaradi novih izpustov pa bi se to obdobje lahko še podaljšalo.