"Decembrski večer. Povsem sam si, zakopan v blatu, 30 metrov pod vodo. Tako temno je, da ne vidiš konic svojih prstov, in tako mrzlo, da ne čutiš obraza. Svoje življenje tvegaš, ko na morskem dnu čakaš na morskega psa. Ne zato, da bi občudoval to veličastno žival, ampak zato, da bi ji pomagal," opisuje Andrej Gajić.

Andrej Gajić je profesor biologije, sodelavec National Geographica, direktor ustanove Sharklab ADRIA, nagrajeni podvodni fotograf, znanstveno preučuje mehanizme razvoja bolezni pri morskih psih, skatih in ražah in možnosti zaščite te živali, poleg tega pa negativne vplive onesnaževanja na morske ekosisteme.

Leta 2050 v morju več plastike kot rib

Plastika, ta 'čudoviti' material, ki ga je ustvaril človek, je že zašla v najgloblje dele oceanov, delci mikroplastike so tudi v ledu, ki so tja zašli z vetrom in morskimi tokovi, zaradi podnebnih sprememb pa se ta pospešeno tali, zato strokovnjaki pričakujejo, da se bo v oceane sprostila še večja količina mikroplastike, ki pa je iz oceanov še ne znamo očistiti.

Čeprav je za morske živali najbolj pogosto smrtonosna zamenjava plastike s plenom, pa mikroplastika predstavlja tudi nevidno grožnjo morskemu ekosistemu. Posledice, ki jih ima mikroplastika na zdravje živali in tudi ljudi, ki naj bi na teden pojedli približno pet gramov plastike, še niso podrobno raziskane, čeprav na tem področju potekajo intenzivne preiskave.

Leta 2050 naj bi bilo po predvidevanjih nekaterih strokovnjakih v morju več plastike kot rib. Zato, kot poudarja Gajić, ne moremo več ignorirati vprašanja, kako vsa ta plastika in onesnaževala, ki se vežejo nanjo ter kopičijo v živalih, vplivajo na njihovo zdravje.

Na svetu namreč še ni skoraj nobene raziskave o vplivu mikroplastike in vezanih onesnaževal na morske živali. Gajić s svojo ekipo zato orje ledino na tem področju, in čeprav, kot pravi, je težko povezovati določene spremembe z mikroplastiko, je dejstvo, da ta ne more pomeniti nič dobrega v ekosistemu, vseeno zelo očitno.

V Jadranskem morju zabeleženih 30 vrst morskih psov

Kot pojasnjuje Gajić, je bilo doslej v vodah Jadranskega morja zabeleženih več kot 30 vrst morskih psov, vendar je dejansko število trajnih vrst seveda manjše od tega. Nekatere vrste so precej razširjene, nekatere pa so zelo redke, vendar še vedno prisotne. Le nekaj jih lahko predstavlja nevarnost za ljudi – a pri tem ni nobene potrebe za paniko, opozarja: "Imamo tudi velike morske pse, kot je morski pes orjak, ki je celo zaščiten v slovenskih vodah. Ker je to druga največja riba, lahko odrasli primerki dosežejo več kot 10 metrov. Opazimo jih lahko spomladi in poleti, ponavadi pa se pozimi preselijo v globoke vode in tako verjetno zapustijo jadransko obalo. So morski psi, ki se hranijo s planktonom in so popolnoma neškodljivi."

Prof. Gajić najprej pod vodo zbira in opazuje interakcije morskih psov, skatov in raž. Delo pod vodo vsebuje tudi hranjenje, vzorčenje tkiv živali in usedlin z morskega dna. Vse vzorce odvzamejo iz živali, ki so že poginile, zato nikoli ne poškodujejo ali ubijejo živali. Potem jih čaka še zapletena laboratorijska analiza vzorcev, s katero detektirajo in opišejo določene bolezni oziroma patološke spremembe pri živalih: "Moje delo je sestavljeno iz terenskih študij in laboratorijskih analiz po Evropi, Aziji in Afriki. Moja ekipa je pogosto pod vodo v tesnih interakcijah z različnimi vrstami morskih psov, skatov in ražev. Prizadevamo si razumeti negativne učinke onesnaževanja in izgube habitata na zdravje in razvoj bolezni pri morskih organizmih in razviti dolgoročne ukrepe za ohranjanje vrst," pojasnjuje.

Če ne ukrepamo, sčasoma več morskih psov z boleznimi, kot je rak

"Bojim se, da bomo, če ne storimo ničesar, imeli sčasoma vedno več morskih psov in ostalih morskih živali z boleznimi, kot je rak. Onesnaženje morja je zaskrbljujoče in medtem ko berete ta prispevek, bo vsako minuto v ocean vstopilo za cel tovornjak plastike. Oceani niso luknje brez dna, zato se ta nekje naloži in tako ima ekstremno negativen vpliv na ekosistem," opozarja.

"Plastika je definitivno eden najcenejših in najbolj razširjenih materialov, ki jih uporabljamo danes. Če izdelek ni narejen iz plastike, je verjetno v njo zavit. Uporabimo več kot pet trilijonov vrečk na leto, recikliramo pa le 1–3 odstotke plastike. Zamislite si količino vse te plastike, ki jo vsako leto zavržemo! To je zastrašujoče. Ko govorimo o mikroplastiki, je stvar še hujša, saj je ne moremo videti in ne poznamo načina, kako bi jo očistili. Pogosto se veže na zelo strupene in rakotvorne obstojne organske onesnaževalce, ki lahko prodrejo v kri in se razširijo in akumulirajo v različnih tkivih, kar pogosto povzroča bolezni. Več kot 80 % svetovne populacije se prehranjuje z morskimi organizmi, situacija pa se vsak dan poslabšuje. Zdaj je čas za ukrepe, čeprav za najmanjše," je prepričan.

Delci mikroplastike torej lahko potujejo po živali in se lahko kopičijo v katerem koli organu. Kot opozarja Gajić, je število delcev mikroplastike v vzorcih zaskrbljujoče, le na 20 centimetrih prebavne cevi so našli približno 100 delcev mikroplastike. Mikroplastika je definirana kot širok spekter sintetične in polsintetične plastike z velikostjo delcev, ki niso večji od petih milimetrov.

Ti delci vstopajo v vodo neposredno v obliki zrnc, ki se uporabljajo pri proizvodnji plastičnih peletov in številnih drugih izdelkov, in posredno s procesom razpadanja velikih plastičnih predmetov. Vodni organizmi lahko mikroplastiko zaužijejo pasivno med običajnim procesom hranjenja ali z zamenjavo plastike za naravni plen, predvsem zaradi podobnosti v barvi in obliki.

Pri morskih psih so opazili hude patološke spremembe predvsem v jetrih, možganskih ovojnicah in ledvicah. Doslej so patološke spremembe zabeležili sicer pri sedmih različnih organih analiziranih morskih živali. Kot opozarja Gajić, so pri več kot 90 odstotkih vzorcev zabeležili spremembe v jetrih, možganih in ledvicah. Znake bolezni so opazili tudi na žolčniku, trebušni slinavki, žlezah. To pa ne pomeni le več raka med morskimi psi in ostalimi morskimi živali, ampak tudi bolezni, kot je meningitis, pojasnjuje Gajić: "Na tej točki je sicer še težko podati splošne zaključke, vendar so študije vzorcev (predvsem morskih psov, ki se večinoma zadržujejo pri morskem dnu) pokazale znake hudih bolezni, kot so oblike hepatitisa, holangitisa, meningitisa itd. Čeprav je ta pionirska študija prinesla zelo negativna odkritja, še vedno upam, da so razmere na različnih področjih in vrstah drugačne. Prizadevamo si razširiti študije po celotnem Jadranu, da bi ugotovili stanje in tudi razvili dolgoročne ukrepe za ohranjanje vrst."

Mikroplastika usodna za prvorojene mladiče delfinov

Mikroplastika pa je tako lahko usodna tudi za morske sesalce, ki živijo tudi v našem morju, delfine. Slovenske vode bolj ali manj redno uporablja 70–100 delfinov, med njimi tudi samice z mladički. Nekateri delfini se tukaj zadržujejo občasno, drugi redno. Nekaj je takih, ki so tu prisotni vsako leto, že 10 let zapored. Seveda pa se delfini, ki jih najdemo v slovenskem morju, gibljejo tudi v sosednjih hrvaških in italijanskih vodah, saj državne meje za delfine ne obstajajo. Kot pojasnjujejo v slovenskem društvu za morske sesalce Morigenos: "Danes nekatere delfine že dobro poznamo, saj jih spremljamo že 15 let. Tako na mnoge gledamo kot na stare prijatelje, ki nam počasi razkrivajo skrivnosti njihovih življenj. Nekatere mladiče smo imeli priložnost opazovati med njihovim odraščanjem, vedno pa se razveselimo tudi novih mladičkov znanih samic."

A črna stran mikroplastike se pokaže ravno tukaj. Kot pojasnjuje Tilen Genov, morski biolog, ki se ukvarja z raziskovanjem in varstvom morskih sesalcev in morskih želv, je težava povezana s plastiko, še posebej z mikroplastiko, organska onesnaževala, kot so spojine ddt in ppcji, ki se ne le vežejo na te delce plastike, ampak se potem tudi akumulirajo v velikih morskih živalih, kot so delfini.

Kot so ugotovili, so zabeležili izredno visoke koncentracije teh spojin pri samicah in samcih v tej populaciji in večina presega znane prage toksičnosti, pri katerih pride do zdravstvenih težav pri morskih sesalcih. Pri tem imajo samci bistveno večje koncentracije teh spojin kot samice, to pa zato, ker samice preko mleka dobesedno odplaknejo velik del tovrstnega bremena na mladiče. Zato tudi prvorojeni mladič pogosto pogine, saj prejme smrtonosno dozo onesnaževal. To je potrjeno tudi s tem, da so imele samice, ki še niso imele mladičev, bistveno večjo vrednost teh spojin od tistih, ki so že imele mladiče. Težava teh snovi pa je, da so kancerogene, hormonski motilci, onesposobijo zmožnost razmnoževanja in onesposobijo imunski sistem, kar pomeni, da žival postane bolj dovzetna za razvoj bolezni.

Kot pojasnjuje Genov, se informacija o vplivu visoke doze onesnaževal na smrtnost pri prvorojenih mladičih nanaša na različne raziskave po svetu: "Pri nas, v naših raziskavah pa smo zabeležili zelo visoke koncentracije spojin PCB, kar pomeni, da so takšni scenariji zelo verjetni. Tudi pri nas smo zabeležili nekaj primerov smrti prvorojenih mladičev, vendar v teh primerih ne moremo tega nujno povezati z onesnaževali, saj je lahko vzrokov več. Toda dejstvo je, da imajo pri nas delfini visoke koncentracije, ki so bile v preteklih raziskavah po svetu povezane z omenjeno smrtnostjo mladičev."

Kot dodaja, na našem območju vidimo veliko prizorov, ko delfini za seboj vlečejo ali nosijo različne kose plastike. Ti niso vedno škodljivi za žival, težava nastane, kadar so kosi plastike veliki ali kadar jih živali zaužijejo. A iz posameznih primerov težko prevedemo vpliv plastike na celotne populacijo, zato je to še vedno predmet aktivnih preiskav, pojasnjuje.

Izberimo planet, ne plastike

Nujno je nadaljevati študije na regionalni in mednarodni ravni ter vključiti čim več novih vrst. Rezultati bodo pomagali pri pripravi načrtov in dolgoročnih strategij ohranjanja za vse ogrožene vrste in habitate, poudarja Gajić.

A najbolj pomembno je, da se ozremo okoli sebe in si priznamo, da smo zato odgovorni mi. Zdaj je čas, da sprejmemo odgovornost in naredimo spremembe. Da nismo več del problema, ampak postanemo del rešitve, poudarja: "Naredimo lahko veliko. Resnično, vsak posameznik lahko pripomore k rešitvi. Doma začnimo reciklirati, prenehajmo uporabljati plastiko za enkratno uporabo. Če že kupite plastično vrečko, je ne zavrzite ob prvi priložnosti. Berite sestavine na vaših ličilih, zobni pasti itd. S seboj nosite steklenko, namesto da vsak dan kupite svojo plastenko. Ne želim videti plastičnega planeta in prepričan sem, da tudi vi ne, zato izberimo planet, ne plastike. Gre za našo prihodnost in prihodnost naših otrok."