Naravna gradnja nima uradne definicije, zato je to, kaj naj bi bila naravna gradnja, bolj kot ne prepuščeno neki individualni presoji načrtovalcev in investitorjev: "Ravno zaradi odsotnosti, recimo temu 'uradne' definicije naravne gradnje, si jo različni deležniki predstavljajo zelo različno, kar lahko pripelje do medsebojnega nerazumevanja in posledično tudi do konfliktov pri pripravi projektov," je uvodoma pojasnil doc. dr. Mitja Košir s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. 

"Če bi želeli vsaj v grobem orisati, kaj naravna gradnja predstavlja v današnjem času, si moramo najprej postaviti meje, kaj je za nas naravno. To se sliši sicer kot trivialno vprašanje, vendar ni, saj so gradbeni materiali in elementi, ki jih uporabljamo pri gradnji stavb, vedno podvrženi neki spremembi oziroma predelavi," opozarja Košir. 

Ali gradnja iz lesa vedno spada v področje naravne gradnje? 

Kot zgornjo trditev ponazori s primerom gradnje iz lesa: "Večina se bi v splošnem strinjala, da gradnja iz lesa spada v področje naravne gradnje, vendar so leseni gradbeni produkti, ki jih uporabljamo pri gradnji sodobnih lesenih stavb, skoraj vedno obdelani in predelani."

Tako so elementi za nosilno konstrukcijo velikokrat zaščiteni s fungicidi in pesticidi, zaradi boljše nosilnosti uporabljamo lepljene elemente (npr. križno lepljene plošče). Toplotne izolacije na osnovi lesnih vlaken seveda vsebujejo lepila in mnogokrat tudi zaviralce gorenja, v nekaterih primerih pa so impregnirane zaradi zagotavljanja vodoodbojnosti. Pri gradnji z lesom se množično uporabljajo OSB-plošče, ki so sestavljene iz lesenih iveri, ki so medsebojno zlepljene. Tudi pri finalnih oblogah, kot je recimo parket, les lepimo ter zaščitimo z raznimi sintetičnimi premazi, našteva dr. Košir. 

Pri gradnji se je nemogoče izogniti uporabi betona vsaj pri temeljenju, sintetičnim toplotnim izolatorjem v delih stavbe pod terenom ter raznim membranam za sekundarne hidroizolacije, parne ovire itd., ki so izdelane večinoma iz umetnih materialov: "Skratka opisan način gradnje je res osnovan na naravnem materialu (lesu), vendar je ta večinoma močno obdelan z različnimi umetnimi spojinami in industrijskimi procesi. Mnogokrat tako močno, da je njegova reciklaža ali ponovna uporaba nemogoča in je ob koncu življenjske dobe stavbe edina realistična opcija pretvorba v energijo s sežigom, pa še to v primernih napravah zaradi potencialnega sproščanja nevarnih snovi ob izgorevanju raznih lepil, premazov in zaščitnih sredstev."

Glede na navedeno, opisanega primera gradnje sam ne bi označil kot naravno gradnjo, čeprav ga nekateri tako dojemajo, saj je to v današnjem času dokaj konvencionalen pristop h gradnji lesenih montažnih stavb, ocenjuje dr. Košir. Za naravno gradnjo bi tako morali poseči po pristopih in gradbenih izdelkih, pri katerih se bi poskušali v čim večji meri izogniti predelavi in obdelavi izvornega naravnega materiala, je prepričan. 

In kaj konkretno to pomeni?

Kot pojasnjuje dr. Košir, to torej pomeni vračanje k tehnikam gradnje, ki jih poznamo iz preteklosti, kot recimo butana ilovica, ki je bila tradicionalno uporabljana v SV delu Slovenije (Prekmurje), ali pa gradnja iz slamnatih bal, ki se je v sodobnem času razširila v Evropo iz ZDA, vendar je bila ta tehnika uporabljena v Evropi tudi že v preteklosti (npr. pred okoli 400 leti na območju Nemčije). Pri gradnji z lesom pa predvsem uporaba čim manj obdelanega lesa, torej le žagan ali tesan masiven les, ter po možnosti brez umetnih zaščitnih sredstev. 

Kot izpostavlja, je glavna težava pri omenjenem pristopu predvsem v tem, da ti načini gradnje potrebujejo veliko ročnega dela, uporabljeni materiali niso standardizirani, s čimer je veliko težje zagotavljati konsistentno kakovost ter posledično primerno delovanje stavbe s stališča zagotavljanja varnega in zdravega bivalnega okolja. Vendar pa tudi pri takšni gradnji v današnjem času ne gre brez materialov, ki jih večinoma ne štejemo med naravne. Tako brez betona za temelje danes ne gre, pri zaščiti pred talno vlago pa je nujna uporaba membranskih hidroizolacij, kot so recimo bitumenski trakovi, nekaj primerov našteva dr. Košir. 

S strokovnega stališča je naravna gradnja današnjega časa pač gradnja, pri kateri poskušamo zagotoviti vse zahteve po zdravem, kakovostnem in varnem bivalnem okolju z uporabo materialov, ki jih pridobimo v naravi ter uporabimo tako, da jih v čim manjši meri podvržemo predelavam, sklene dr. Košir: "Neizbežno to pomeni, da bomo uporabljali tudi sintetične materiale ter materiale, kot so recimo beton, vendar če jih uporabimo tako, da se držimo načel trajnostne gradnje (uporaba mono-materialov in ne kompozitov), bomo lahko s smiselnim načrtovanjem zgradili stavbo, kjer bo možno te materiale po koncu življenjske dobe ali ponovno uporabiti ali reciklirati. S takšnim pristopom bomo storili vsaj korak k trajnostni in krožno naravnani gradnji."

Kakšno je zanimanje za naravno gradnjo pri nas? 

Kot ocenjuje dr. Košir, je zavedanje investitorjev o okolijskem vplivu gradnje in gradbene industrije v zadnjih desetletjih vse večje. Prav tako se ljudje vse bolj zavedamo pomena stavb za zdravo bivanje ter dejstva, da moramo graditi tako, da med gradnjo, v času uporabe ter ob razgradnji stavbe ne povzročamo pretiranih okoljskih vplivov: "V tem kontekstu je zaznati tudi povečanje zanimanja za naravno gradnjo v smislu gradnje, kot sem ga opisal predhodno (gradnja iz naravnih neobdelanih materialov, pogosto z neindustrializiranimi ter ročno intenzivnimi tehnikami gradnje). Kljub vsemu pa je takšen način gradnje bolj kot ne nišno področje, rezervirano za entuziaste, ki so se pripravljeni spopasti z ovirami in omejitvami, s katerimi se bodo srečali pri takšni gradnji."

Katere so prednosti življenja v takšnem domu? 

Mišljenje, da je bivanje v t. i. naravno zgrajeni stavbi a priori boljše in bolj zdravo kot v konvencionalno zgrajeni stavbi, je zgrešeno, poudarja dr. Košir: "Kakovost notranjega okolja je v prvi vrsti pogojena s pravilnim načrtovanjem in izvedbo. Dejstvo, da lahko nekateri sodobni gradbeni materiali vsebujejo potencialno nevarne snovi, je prav tako neizpodbitno, še toliko bolj pa to velja za materiale, ki so se uporabljali v preteklosti (npr. proizvodi, ki so vsebovali azbest, DDT, policiklične aromatske ogljikovodike, formaldehid itd.). A podobno velja tudi za naravno gradnjo, ki ima manj težav s potencialno nevarnimi snovmi, a več z neprimerno izvedbo stavb, kjer se zaradi neprimerne ali slabe izvedbe (ta je mnogokrat posledica izogibanja uporabe sodobnih gradbenih materialov) pojavljajo težave z vlago v prostorih ter rasti zdravju škodljivih plesni."

Ne glede na to pa je zavedanje gradbene industrije v zadnjih desetletjih na področju pomena zdravega bivalnega okolja močno napredovalo, in sicer do te mere, da bi lahko trdili, da je zagotavljanje zdravega in udobnega bivalnega okolja bolj odvisno od zasnove stavbe kot pa od uporabljenih materialov, izpostavlja in dodaja: "Kljub temu pa vendar ne gre zanemarjati psihološkega vpliva bivanja v naravni stavbi, saj se lahko prebivalci stavbe, zgrajene po principu naravne gradnje, v njej počutijo bolje ravno zato, ker vejo, da bivajo v takšni stavbi. Ali gre tukaj za placebo efekt, pa bi lažje presodili psihologi."

Naravna gradnja ima manjši okoljski vtis 

Je pa prednost naravne gradnje zagotovo v tem, da je ta okolju bolj prijazna: "Z gotovostjo pa lahko pritrdimo dejstvu, da ima naravna gradnja v primerjavi s konvencionalno veliko manjši okoljski vpliv. Razlog za manjši negativen vpliv na okolje izvira predvsem v uporabljenih materialih, ki imajo že sami po sebi minimalen ali ničen okoljski vpliv (npr. slama je odpaden material kmetijstva). Poleg tega pa so uporabljene tehnologije pridobivanja in obdelave materialov ter gradnje same manj energijsko intenzivne," zaključuje dr. Košir.