Setveni platoji iz gobjih micelijev ter konstrukcijski elementi in bioizolacija iz materiala, najdenega na kraju izvedbe poletne šole. Ekološke stenske tapete s teksturo stisnjenih in sušenih rastlin. Tropine, ki jih slovenski vinogradniki zavržejo med pridelavo vina, postajajo polnilo za ekološki papir. Iz rakovih oklepov, odpadka restavracij z morsko hrano, pa se razvija biomaterial hitosan in iz njega se gradijo različne trdne strukture … Vse to se rojeva v gradbeni jami za Bežigradom, ki je te dni postala laboratorij za trajnostno oblikovanje.

Društvo Trajna, oblikovalec Rok Oblak in Center za kreativnost gostijo oblikovalce, ki se ukvarjajo z razvojem materialov iz lokalnih bioloških odpadkov. Kot je poudaril Oblak, trendi v tujini, pa tudi pri nas nakazujejo, da bo potrošnik, če bo imel na voljo trajnostni in netrajnostni izdelek, ki bosta primerljiva, izbral trajnostnega, četudi bo zanj moral odšteti več. Zato raziskovanje takšnih materialov pomeni korak v pravo smer. 

"Živimo v družbi, v kateri imamo obilje materialov, ki so izredno netrajnostni že ob sami pridelavi, po koncu življenjske dobe pa predstavljajo okoljski problem in posledično seveda tudi problem za ljudi,"  izpostavlja Primož Turnšek, ki se ukvarja s preizkušanjem in razvojem materialov iz micelija gliv. 

Naravni materiali, ki bi lahko nekoč nadomestili celo plastiko 

Seveda spremljamo prakse tudi drugod po svetu, a ključno je, da imajo udeleženci tu prostor, kjer lahko delajo napake in postavljajo vprašanja, ki odpirajo nova področja: "To, da je mogoče iz micelija narediti biokompozitne materiale, ni nekaj novega. So se pa udeleženci poletne šole recimo domislili, da bi micelij lahko uporabili za omet. Mogoče na koncu ne bo nastalo nič uporabnega, mogoče pa bo to porodilo kakšne nove ideje in izboljšave začetnega koraka." Kot pojasni, bi lahko takšen, sicer še bolj izpopolnjen material nekoč zamenjal stiropor, a s pomembno razliko: ta material je popolnoma naraven in zato takrat, ko ga je treba odložiti, ne predstavlja okoljskega problema. 

"Zanimivo se nam je zdelo, da lahko materiali, ki nastanejo s pomočjo gliv, nadomeščajo plastiko, stiropor in les ter nudijo okolju prijaznejšo alternativo," izpostavi idejna vodja Poletne šole Krater, Gaja Mežnarič Osole. "Ideja za ta projekt je izhajala iz naše prakse, saj se že vrsto let zanimamo za raziskovanje, kako lahko o invazivnih rastlinah, ki jih doživljamo kot tujek, kot nekaj, kar moramo izkoreniniti, razmišljamo tudi kot o uporabnem materialu," dodaja. Namen poletne šole je po njenih besedah "eksperimentiranje z lokalnimi surovinami, ki prinaša priložnosti za nove krožne ekonomije, hkrati pa nas povabi k spoznavanju okolja, v katerem živimo in od katerega smo soodvisni". 

Kot poudarja, se zavedajo, da živijo v mestu, v katerem nastajajo ogromne količine odpadkov: "V tem času smo postavili ustvarjalni laboratorij Krater, ki je omogočil nove produkcijske enote, te pa lahko uporabimo za eksperimentiranje z odpadki, ki nam jih ponuja mesto. Zato je bil naslednji logični korak ta, da svoj program razširimo na surovine in ostalim oblikovalcem omogočimo, da se ukvarjajo s podobnimi stvarmi."

Ena izmed oblikovalk tako raziskuje, kako lahko nove materiale oblikujemo iz grozdnih tropin, drug oblikovalec, kako lahko iz ostankov oklepov škampov pridobivamo hitin, ki lahko prav tako predstavlja alternativni naravni material, našteva. Pokaže tudi kozarec s poskusno ’morsko svilo’, na poseben način očiščenimi nitkami klapavic, iz katerih bi lahko nekoč nastal 'tekstil' za izdelavo oblačil. 

"Širimo torej možnosti, saj se nam zdi, da nas ravno raznolikost uporabe različnih materialov pripelje do bolj trajnostne družbe, zato da ni ves pritisk na enem samem materialu, recimo na lesni biomasi ali plastiki,"  izpostavlja Mežnarič Osoletova.

Zakaj sta prostor, ki je nastal v zapuščeni gradbeni jami, in skupnost, ki nastaja okoli njega, tako pomembna?

 "Ni dovolj prostorov, kjer lahko oblikovalci, ustvarjalci ali ekologi, delamo napake, postavljamo vprašanja in raziskujemo. Takšni prostori nam seveda ne zagotavljajo, da bomo na koncu prišli do popolnega rezultata, nam pa zagotovo dajejo neke nove vpoglede in razmisleke, ki jih do zdaj najbrž še ni bilo, ker za to nismo imeli priložnosti. Ravno to, da ne vemo, kaj točno bo nastalo, in da si lahko privoščimo postavljati vprašanja, ki jih ni zastavil še nihče, se nam zdi zelo pomembno pri oblikovanju trajnostne družbe v prihodnosti. Ne vemo namreč, kam točno gremo, si pa želimo slediti nekim smernicam. Poti do tja je veliko in jih je treba še utreti," pojasnjuje Mežnarič Osoletova.

Kot poudarja Turnšek, pri Kraterju niso le trajnostni, ampak poskušajo promovirati tudi regenerativne okoljske prakse: "Zaradi stanja, v kakršnem je okolje, ni dovolj, da le iščemo trajnostne načine bivanja, ampak je treba razmišljati tudi, kako lahko s svojim delovanjem pomagamo okolju, da bo torej to, kar delamo, hkrati tudi koristno za okolje. Kajti danes smo na točki, ko je že prepozno, da bi se govorilo le o trajnostnih pristopih."

Kot primer Mežnarič Osoletova omeni specifičen način razumevanja invazivnih rastlin, ki se večinoma pojavljajo na degradiranih območjih, kjer pa opravljajo obnovitvene funkcije, ustvarjajo nov humus in privabljajo opraševalce: "Opravljajo torej številne ekosistemske funkcije, ki so v tej fazi degradiranosti za okolje pravzaprav koristne. Podpremo okolje, saj tako podpremo naša lastna življenja."

Gradbeno jamo, ki je šla lokalni skupnosti precej na živce, ker je bila ograjena in nedostopna, so zdaj spremenili v skupnostni prostor, izpostavlja Turnšek. Biokompozitni materiali so v Sloveniji še relativno novi, ljudi šele učijo, a veliko zanimanja so vzbudili prav pri oblikovalcih in ljudeh, ki se ukvarjajo z materiali ali jih načrtujejo: "Mislim, da se bodo kakšne stvari razvile tudi v resnejše poslovne zgodbe, kar je konec koncev tudi naš cilj. Eden izmed ciljev projekta je tudi vzpostavljanje novih povezav s številnimi deležniki in institucijami, kar gradi skupnost ustvarjalcev, ki lahko podprejo drug drugega in neke izzive naslavljajo interdisciplinarno."

 In kaj so največji izzivi in hkrati tudi lekcije razvijanja novih, neznanih materialov? 

Kot pravi Osoletova, morajo razmišljati o naravnih ciljih, da razumejo, kdaj in kako uporabljati te materiale: "V nekem obdobju je na primer neka invazivna rastlina uporabna za hrano, v drugem pa za papir. To mogoče manj velja za industrijske materiale, a to, da uporabljaš material iz narave, te nauči nanjo gledati drugače. Kar naenkrat si odvisen od vremena – če pade toča, pač izgubiš material. Vzpostavlja se nov odnos do okolja, povezava z naravo. V družbi, v kateri smo navajeni vse doživljati preko računalnikov, tak način produkcije predstavlja izziv in nekaj, kar se moramo naučiti na novo." 

 Pomembno pa je tudi grajenje skupnostnih prostorov, denimo kreacije in grajenja zelenih površin, še dodajata s Turnškom: "Takšen prostor nam daje svobodo, da mesto doživljamo z drugačnimi načini delovanja. Takšen prostor se loči od javnega in zasebnega prostora. Je prostor nekje vmes, kjer se je treba dogovarjati, kaj bomo postavljali in kako bomo delovali. Tu vidimo veliko vrednost in vizijo, ki kaže na to, kako bi lahko v prihodnosti oblikovali mesto."  Človek, ki sooblikuje takšen prostor, je del te zgodbe, in ko vidiš rezultate svojega dela, te to lahko opolnomoči, je sklenil Turnšek: "Izjemno pomembno je, da je človek del skupnosti in ima vpliv na okolico, prostor, kjer se lahko vključuje in uresničuje."