Za koga naravna gradnja zagotovo ni priporočljiva?

Naravna gradnja ni primerna za ljudi, ki jim to področje ne predstavlja vrednote ali dodane vrednosti pri stavbi, v kateri bodo živeli. Mnogokrat pa prevlada pri odločitvi praktičnost, saj se potencialni investitorji ne odločijo za takšno stavbo zaradi omejitev in neznank pri ceni in razpoložljivih izvajalcih in načrtovalcih ter zaradi neznank pri kakovosti končnega izdelka, ki izvirajo iz specifičnosti načina gradnje. Lahko bi tudi rekli, da takšna gradnja ni za tiste, ki želijo stavbo »na ključ« in relativno hitro. 

 Ko se enkrat odločimo za naravno gradnjo, se marsikdo znajde na polju neznanega. Kaj bi svetovali, kateri so prvi koraki, ko razmišljamo o tem, da bi začeli graditi svoj naravni dom? 

Predvsem morajo investitorji najprej pri sebi razčistiti, kaj zanje je in kaj ni naravna gradnja. Meja namreč ni ostra, kar pomeni, da si lahko nekdo pod naravno gradnjo predstavlja način gradnje, ki je dokaj ustaljena praksa v gradbeništvu. Vsekakor pa se je treba najprej dobro informirati o prednostih in slabostih naravne gradnje ter se nato odločiti, ali je to nekaj, v kar se je investitor pripravljen spustiti.  

Katere so največje razlike med naravno in konvencionalno gradnjo? Katere so najpogostejše pomanjkljivosti takšne gradnje v primerjavi z običajno gradnjo?

Največja pomanjkljivost je verjetno pomanjkanje znanja med načrtovalci in izvajalci ter uporaba tehnik in materialov, ki mnogokrat ne izpolnjujejo minimalnih zahtev, ki jih pričakujemo od sodobnih gradbenih materialov. Ker se pri takšni gradnji uporablja veliko ročnega dela, tako pri izgradnji kot pri pripravi materialov, sočasno pa so izvajalci pogosto nestrokovnjaki (zelo pogosta je gradnja s pomočjo prostovoljcev), je lahko zagotavljanje konsistentne kakovosti pri izvedbi in materialih velika težava. Gledano izključno z gledišča zagotavljanja primernega delovanja stavbe, so največje pomanjkljivosti oziroma neznanke predvsem pri primernem zagotavljanju potresne odpornosti ter izvajanju zaščite pred vdorom vlage in vode. Saj ne, da se ne bi dalo doseči odpornosti, primerljive s konvencionalno zgrajenimi stavbami, a vseeno to večinoma pomeni uporabo materialov in tehnik, ki nekako ne izvirajo s področja naravne gradnje. 

Kako finančno dostopna je naravna gradnja? 

Tako kot pri vseh stavbah je lahko razpon stroškov tudi pri gradnji naravnih stavb izjemno velik. Stroški so torej lahko precej majhni, če se gradnje lotimo bolj kot ne v lastni režiji in z materiali, ki so nam na voljo (npr. če imamo lasten gozd, uporabljamo bale slame za omete in na kraju gradnje izvedene glinene omete), lahko pa gre za izjemno drago gradnjo, ki jo za nas izvedejo strokovnjaki. Predvsem za slednjo bi lahko trdili, da bo v primerjavi s primerljivo konvencionalno zgrajeno stavbo naravna neizbežno dražja. Glavni razlog je v tem, da so gradbeni materiali in tehnike gradnje po principu naravne gradnje v sodobnem času preprosto dražji od večine industrijsko proizvedenih.

Katerim materialom se pri naravni gradnji preprosto ne moremo izogniti? 

To so definitivno beton za temelje in hidroizolacijske membrane za zaščito pred vdorom talne vode in talne vlage. Tem bi se še mogoče lahko izognili z izvedbo tal nad terenom, brez betona pri temeljih pa zagotovo ne bo šlo. Težko se bomo izognili tudi raznim plastičnim materialom pri instalacijah (vodovod, kanalizacija, elektrika) ter mnogim industrijskim in sintetičnim materialom pri izdelkih, kot so okna, vrata itd. 

Kaj bi izpostavili kot največje pasti naravne gradnje? 

Mogoče predvsem to, da na tem področju ni dovolj strokovnjakov, je pa veliko »gurujev«, ki niso dovolj strokovno podkovani v gradbeni stroki. 

Je lahko naravna hiša energetsko varčna? Kateri materiali se najpogosteje uporabljajo za izolacijo in kako učinkoviti so v primerjavi s konvencionalnimi?

Seveda je lahko, naravna gradnja in energijska učinkovitost se ne izključujeta. Najpogosteje se pri naravni gradnji uporablja toplotna izolacija iz lesnih ali konopljinih vlaken. Oba materiala sta po toplotni prevodnosti primerljiva z materiali, kot je ekspandiran polistiren ali steklena in mineralna volna. Res pa je, da takšni toplotni izolatorji vsebujejo lepila in skoraj vedno zaviralce gorenja. Če bi se želeli izogniti takšnim toplotnoizolacijskim materialom, pa se naš nabor možnih alternativ močno zoži. Tako bi recimo lahko uporabili slamo v obliki slamnatih bal ali pa ovčjo volno. V obeh primerih je toplotna prevodnost večja in za enak učinek bo morala biti izolacija debelejša.

Poudariti pa je treba, da pri sodobnih skoraj ničenergijskih stavbah (sNES), ki so zakonsko predpisane za novogradnje od začetka letošnjega leta dalje, le zagotavljanje primerne toplotne zaščite na nivoju stavbnega ovoja ni dovolj. Treba je zagotoviti tudi primerno zrakotesnost in v večini primerov tudi mehansko ali kombinirano (naravno in mehansko) prezračevanje stavbe z vračanjem odpadne toplote (rekuperacija). Oboje pa je nemogoče doseči le z naravnimi materiali. 

Če pogledamo še nekoliko naprej, v t. i. plusenergijske stavbe, pri katerih je pozitivna letna energijska bilanca za delovanje stavbe dosežena z izdatno rabo obnovljivih virov na lokaciji stavbe, opazimo, da tudi tega ni možno doseči z naravnimi materiali ali produkti. Potrebna je uporaba sončne elektrarne, toplotnih črpalk ali kakšnih drugi virov obnovljive energije, te sisteme pa težko prištevamo med naravne izdelke, ker to enostavno niso. 

Je naravna gradnja varna? Denimo pred potresi itd.? 

Pazljivost je potrebna predvsem pri nekritičnem prenosu vzorcev iz drugačnih okolij. Tako recimo gradnja iz slamnatih bal, ki opravljajo tudi funkcijo nosilne konstrukcije (t. i. »princip Nebraska« – bale so med seboj povezane z lesenimi klini, Nebraska v ZDA pa ni potresno območje) na potresnih območjih, kot je Slovenija, ne pride v poštev. Pri nas je treba pri gradnji iz slame zgraditi lesen skelet, ki opravlja funkcijo nosilca in prevzame potresno obtežbo, slamnate bale pa služijo le kot polnilo in toplotna izolacija. Torej gre bolj kot ne za leseno hišo s slamnato toplotno izolacijo. Ker sam na področju potresne odpornosti stavb nisem strokovnjak, več kot toliko težko rečem.

Ali lahko pri prenovi, če se že ne odločimo za povsem naraven dom, vnesemo vsaj nekatere naravne elemente in materiale? 

Seveda lahko, saj se principa naravne in konvencionalne gradnje med seboj ne izključujeta in meja med enim in drugim pristopom ni ostra, ampak počasi prehajata eden v drugega. Tako lahko tudi pri prenovah ali pa pri konvencionalno zgrajenih stavbah za določene dele uporabimo naravnejše alternative. Za notranje omete lahko recimo namesto cementnih ali apnenih ometov uporabimo glinene. Pri talnih oblogah se lahko odločimo za klasičen parket ali masiven ladijski pod in ga namesto z lakiranjem zaščitimo z oljenjem. Pri suhomontažnih predelnih stenah lahko mavčno-kartonske plošče zamenjamo z glinenimi ploščami in še bi lahko našteval.

Rad bi poudaril, da z gledišča sodobnih pristopov v gradbeništvu, ki so naravnani k trajnostni in krožni gradnji ter zagotavljanju zdravega in kvalitetnega bivalnega okolja v stavbah, naravni materiali in naravna gradnja niso nekaj, kar bi stroka izključevala. Ravno nasprotno,  uporaba teh materialov in tehnik se poskuša v čim večji meri smiselno prenesti v ustaljene splošne prakse. Spoznanja v zadnjih desetletjih o negativnih okoljskih vplivih grajenega okolja so pokazala, da se lahko veliko naučimo od naših prednikov in s poglobljenim znanjem o gradnji stavb te materiale in tehnike primerno uporabimo za zmanjševanje negativnih vplivov sodobnih stavb na okolje – seveda ob upoštevanju pravil stroke in zadnjih znanstvenih spoznanj. V končni fazi je takšna naravnanost v trajno gradnjo ter zdravo in varno grajeno okolje osrednja tema poslanstva Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, ki takšen pristop h gradnji prenaša na bodoče inženirje.   

Se lahko naravne gradnje lotimo tudi sami? 

Zelo pogost je pristop h gradnji, ko se stavba zgradi s skupinami prostovoljcev, ki niso strokovnjaki, ti pa delajo pod vodstvom usposobljenega strokovnjaka. Uporabljene tehnike gradnje so mnogokrat enostavne in se jih je mogoče hitro priučiti, zato lahko mnogo del na stavbi izvedemo sami. To v slovenskem okolju ni nič nenavadnega – tako je bila zgrajena večina enodružinskih hiš v času »slovenskega samograditeljstva«. Res pa je, da je ravno v tem pristopu tudi potencialna past naravne gradnje v lastni izvedbi, saj lahko delamo napake, ki se jih niti ne zavedamo, hkrati pa nimamo dovolj nadzora nad kvaliteto izvedbe. Neizbežno pa bo takšna gradnja tudi trajala veliko dlje. Sam menim, da je izvedbo in načrtovanje ključnih delov stavbe, kot sta nosilna konstrukcija in stavbni ovoj, nujno prepustiti usposobljenim inženirjem in izvajalcem, saj bosta le tako zagotovljena varnost in primerno delovanje stavbe v vsem njenem življenjskem ciklu.