Marsikomu se zgodi, kar se je vam – zaželi si babičinih dobrot, pa jih ne zna pripraviti. Zato ste šli v akcijo zbiranja starih receptov. Kako uspešni ste bili doslej? Koliko receptov vam je uspelo zbrati?

Ko sem letos bolj zavzeto začela zbirati stare recepte, si nisem predstavljala, da se bodo ljudje tako dobro odzvali. Veliko jih je imelo doma stare zvezke z recepti mam, babic in tet, pa niso vedeli, kaj naj z njimi. Škoda jih je bilo zavreči, ker so čutili, da je to dediščina, ki mora ostati za prihodnje generacije, hkrati pa ni nihče pokazal pravega zanimanja zanje. Ljudje so bili veseli, ko so izvedeli, da želim zbrati čim več kulinarične dediščine naših babic, ker so začutili, da bodo v moji kuhinji recepti prišli v prave roke. Do sedaj mi je uspelo zbrati več kot tisoč različnih receptov.

Zakaj je tako pomembno, da se v času, ko se trgovinske police šibijo od predpripravljene hrane, morda tu in tam vrnemo k tradicionalni kuhinji?

Tradicionalna kuhinja nam v današnjem velikokrat podivjanem tempu omogoča, da se ustavimo, mirno vdihnemo in z veseljem skuhamo nekaj enostavnega in hranljivega. Če nas čas preganja, si ta luksuz priprave hrane v domači kuhinji pustimo za konec tedna, ko si lažje vzamemo ta čas. Zelo kmalu ugotovimo, da kuhanje doma ni tako zamudno in težko, samo malo drugačno organizacijo potrebujemo. V pripravo hrane vključimo tudi otroke, ki bi se zagotovo raje zabavali s telefonom ali tablico, vendar se nam bo tukaj vztrajnost obrestovala, saj bomo kosilo pripravili hitreje, če bomo imeli pomoč, in na ta način bomo svoje kuharsko znanje prenašali na naslednje generacije.

Sami zagovarjate princip "z vrta na krožnik". Zakaj? Kaj ste ugotovili med zbiranjem receptov naših babic, kako se je njihov način priprave hrane razlikoval od današnjega?

Princip "z vrta na krožnik" zagovarjam, ker živilo pri takem načinu priprave ne izgubi dragocenih hranil. Avtomatsko odpade predčasno obiranje sadja in zelenjave na neki lokaciji, ki je od nas oddaljena nekaj sto ali nekaj tisoč kilometrov. Zelenjava in sadje do konca dozorita na soncu, in če zrasteta na našem vrtu, točno vemo, kako smo ju negovali in s kakšnimi preparati smo se obranili škodljivcev. Če nimamo svojega vrta in kupujemo lokalno pridelano hrano, pa s tem podpiramo družine v svoji okolici in jim pomagamo preživeti.

Način priprave hrane naših babic je bil od našega drugačen v tem, da so si vse skupaj zelo poenostavile, saj niso imele časa, da bi ves dan stale v kuhinji, ampak so morale poskrbeti za celotno družino in dom, v katerem običajno ni bilo vseh pripomočkov, ki jih premore današnje gospodinjstvo. 

 Naše babice so bile dobre v tem, da so obroke pripravljale iz tega, kar so pač imele – iz osnovnih sestavin. Danes pa velikokrat stečemo v trgovino, preden kaj skuhamo. Kaj se lahko naučimo od njih? Kaj potrebujemo za pripravo dobrega obroka, brez katerih sestavin ne gre? 

Najprej je zelo pomembno, da smo pozorni na organizacijo časa, ki je zlata vredna dobrina. Dobro je, da nakupujemo enkrat tedensko. S seznamom gremo na tržnico in kupujemo sezonsko in lokalno. Tudi na tržnici smo pozorni, od koga kupujemo, se pozanimamo, kje pridelujejo sadje in zelenjavo, ter ali je vse, kar prodajajo, iz njihove lastne pridelave. Naše babice so točno vedele, pri kateri branjevki kupijo fižol, pri kateri mlečne izdelke in kdo ima najboljšo solato – in tudi mi si najdimo "najljubše branjevke" na tržnici. Če bomo kupovali enkrat tedensko in se bomo uprli potrebi, da skočimo med tednom v trgovino po neke malenkosti, bomo prihranili veliko časa, ki ga lahko porabimo za kuhanje.

Naše babice so imele doma vedno moko, krompir in jajca, iz tega pa so pričarale prave pojedine. Iz teh treh sestavin lahko naredimo domače testenine, njoke, sladke in slane zavitke, različne juhe (krompirjeva juha, prežganka) in priloge (pečen krompir, ocvrt krompir, pire krompir, polpete). In če imamo zelenjavo z domačega vrta, lahko v trenutku dodamo še omako iz bučk, pastinakovo juho, svežo solato, jabolčno čežano ... Možnosti so res neomejene, in to za zelo malo denarja.

V koronskem času so ljudje odkrili peko kruha, a ko se je stanje spremenilo, je večina to opustila. Kakšne so prednosti peke domačega kruha in koliko receptov za kruh ste zbrali? Ali lahko kruh naših babic pripravimo tudi brez krušne peči?

Korona je v ljudeh vzbudila tudi zanimanje za davno pozabljeno znanje peke domačega kruha, in ko je v trgovinah zmanjkalo kvasa, so se bili ljudje prisiljeni naučiti pripravljati kruh z domačim kvasom ali drožmi. Peka kruha z drožmi ima več prednosti: tak kruh je lažje prebavljiv, ima nižji glikemični indeks, pripravimo ga samo iz moke, vode in soli (droži so mešanica moke in vode), dlje časa je obstojen (do enega tedna, ne da bi postal plesniv) in je tudi veliko bolj polnega okusa. Kruh naših babic lahko pripravimo tudi brez krušne peči. To najlažje naredimo s šamotno ploščo, ki jo segrejemo v pečici in na njej pečemo kruh. Če si želimo zadeve še bolj poenostaviti, damo kruh z drožmi peči na peki papir v navaden pekač in bomo prav tako spekli kruh, ki bo dišal po domu in nas spominjal na babico. 

Nekaj receptov za kruh sem dobila, vendar ne prav veliko, kar me je malo presenetilo. Kruh je bil nekaj tako vsakdanjega, da mu niso namenjali toliko pozornosti kot danes. 

Kateri pridobljeni recept je za vas največji zaklad in ali ga morda lahko delite z našimi bralci?

Tako kot se mama težko odloči, katerega od svojih otrok ima najraje, je meni vsakič težko, ko bi morala izbrati favorita med pridobljenimi recepti. Rada imam enostavne recepte, ki nam ne vzamejo veliko časa, nam pa prinesejo veliko veselje, ko jed postavimo na mizo.

Zelo simpatičen mi je naslednji recept iz leta 1931:

Kolački iz špinače

Sestavine:

–10 velikih špinačnih listov

– testo za palačinke

– sončnično olje

Postopek:

Špinačo dobro operemo in osušimo na krpi ali papirnati brisački. Segrejemo olje, nato pa primemo špinačni list za pecelj, ga pomočimo v testo in takoj ocvremo. Ponovimo z vsemi ostalimi listi.

Tako, pa imamo na mizi novo jed, katere priprava nam je vzela zelo malo časa in nam dala voljo, da kmalu poskusimo skuhati še kaj iz babičine zakladnice.

Kaj pa kakšen recept za posebne priložnosti, na katerega smo morda že pozabili?

Najprej mi pade na pamet recept za sladke kuhane ajdove štruklje, polnjene z mletimi orehi.

Potrebujemo naslednje sestavine:

Testo:

– 1/2 kg ajdove moke

– 1/2 l slane vrele vode

Nadev:

– 2 jedilni žlici kisle smetane

– jajce

– ščepec cimeta

– 100 g mletih orehov

– 3 jedilne žlice drobtin

Preliv:

– 3 jedilne žlice masla

– 3 jedilne žlice drobtin

– jedilna žlica sladkorja

Postopek:

Ajdovo moko in vrelo vodo v stekleni, keramični ali kovinski skledi dobro premešamo. Pustimo, da se ohladi, nato pa testo na pomokani deski razvaljamo na približno pol centimetra in namažemo z nadevom iz preostalih sestavin (razen drobtin). Na koncu posujemo z drobtinami, zvijemo v velik zavitek in tesno zavijemo v kuhinjsko krpo, ki smo jo prej zmočili in dobro oželi. Nato pa vse skupaj dobro prevežemo z vrvico. Kuhamo pol ure na srednji vročini.

Ko je kuhano, odvijemo, narežemo na 1,5 cm debele rezine ter posujemo z drobtinami, ki smo jih prepražili na maslu in sladkorju.

Sicer so nekateri recepti naših babic kalorično verjetno precej bogati – povprečen dan takrat se je razlikoval od naših vsakdanjikov, ko večina prebivalstva večino dneva presedi. Ste poskusili tradicionalne recepte tudi prilagoditi ali se tako čar izgubi?

Kljub temu da se je vsakdan naših babic razlikoval od našega, ko smo manj fizično aktivni, je bila njihova prehrana bolj zdrava, saj so zaužili veliko manj sladkorja, kot ga zaužijemo danes, in jedi so bile pripravljene z maščobami, ki niso bile rafinirane.

Receptov ne prilagajam preveč, saj bi s tem izgubili svoje bistvo. Vsakdanja jed, kot je zabeljen fižol s kislim zeljem, denimo vsebuje več maščob, ker je zabela iz razpuščene zaseke. Lahko jo pripravimo tako, kot so jo naše babice, in je pojemo manj, ker naše telo danes ne potrebuje toliko kalorij, lahko pa zaseko enostavno izpustimo in hkrati ohranimo avtentične okuse.

Kaj ste se sami naučili med raziskovanjem kuharske dediščine naših babic?

Naučila sem se, da babice niso gledale, koliko vitaminov in mineralov vsebuje neka hrana. Niso se ukvarjale s tem, ali je nekaj superživilo ali ne, ali jim bo pomagalo pri boljšem počutju. Ni jih zanimalo, ali imajo otroci radi to, kar bodo dale na mizo za kosilo. Vzele so to, kar so imele v svoji okolici. Vzele so to, kar so lahko, in iz tega čarale okusne jedi za svoje družine. Naučila sem se, da je za človeka najboljše, da jé to, kar zraste v njegovi okolici, in da je pomembno, da se v kuhinji sprostimo – potem nam bo vse uspelo.