Zgornje besedilo bi lahko zapisali pred skoraj vsakim podnebnim vrhom. Tako malo so predvsem države razvitejšega dela Zemlje doslej storile v boju s klimatskimi spremembami. Zadnji močan ali izstopajoč signal so Združeni narodi poslali po pariški podnebni konferenci leta 2015 z zavezo, da bodo globalno segrevanje ohranili pod dvema stopinjama Celzija. Kljub "naporom" je svet sedem let po sklenitvi pariškega dogovora na poti, da se ozračje segreje na vrtoglave 2,7 stopinje v primerjavi s predindustrijsko dobo, izpusti toplogrednih plinov pa vztrajno podirajo rekorde.

Kako to vpliva na planet, je bolj ali manj danes jasno vsakomur. Posledice 1,1 stopinje Celzija nad temperaturami pred industrijsko dobo, beremo, vidimo, slišimo in občutimo tudi pri nas. Alpski ledeniki se talijo rekordno hitro, iz izsušene reke Pad so pokukale potopljene bojne ladje z druge svetovne vojne, Slovenijo je prizadela ena najhujših suš v zgodovini in špansko ozemlje so uničili požari, trikrat silovitejši od vsakoletnega povprečja.

Vseobsežno in takojšnje ukrepanje je urgentno, "Trendi iz preteklih podnebnih konferenc nas ne navdajajo z upanjem. Fosilna industrija je imela na podnebni konferenci v Glasgowu več predstavnikov kot največja delegacija posamezne države. Interesi kapitala in ohranjanja profitov tako ostajajo pred potrebami ljudi in planeta," opozarjajo pri Društvu za sonaraven razvoj Focus. Čemu torej služijo podnebne konference? Klimatolog in okoljski ekonomist Aljoša Slameršak pravi, da podnebnih konferenc ne jemlje ali ne spremlja tako resno, saj so po njegovem prepričanju prej politični performans, predstave, medtem ko se v resničnem svetu spremembe dogajajo na ravni držav. Takšna zasedanja nimajo neposrednih učinkov, le zaveze. Zadnjih 30 let imamo veliko obljub, ki se potem ne uresničijo.

COP 27 v Egiptu bo sponzorirala Coca-cola

Ko so naznanili sponzorja konference, so okoljski aktivisti obnemeli. Ameriški proizvajalec sladkih pijač je namreč največji proizvajalec plastike na svetu! Pridela 300 milijonov ton ali 12 milijard plastike letno. 99 odstotkov plastike je fosilnega izvora, glavni dobavitelji surovin pa so največje naftne družbe ExxonMobil, Shell, Chevron Phillips, Ineos in Dow.

Milo rečeno, nenavadna je odločitev o sponzorstvu, ali natančneje: ironična. V resnici se sklada s tem, na kar okoljski aktivisti opozarjajo že 30 let. Egiptovska vlada je sicer brez pomisleka podpisala dokumente, a morda do sponzorskega dogovora vendarle ne bo prišlo, saj medtem aktivisti že zbirajo podpise peticije, s katero bi prepovedali takšna sponzorstva. "Ker nič ne kaže, da bodo odločevalci ukrepali sami, si moramo prizadevati za kolektivno izvajanje pritiska. Pozitivno je, da je v času konference v Egiptu že napovedanih kar nekaj protestov in aktivističnih manifestacij," dodajajo pri Focusu.

Pri proizvajalcu pijač medtem mirijo strasti in trdijo, da si delijo cilje zmanjševanja porabe plastike in obljubljajo ogljično nevtralnost do leta 2040, do leta 2030 pa bodo vsako plastenko in pločevinko, ki jo prodajo, reciklirali. "S partnerstvom COP27 želi Coca-Cola podpreti skupne ukrepe proti podnebnim spremembam." Glede na okoljska poročila se trenutno reciklira manj kot 10 odstotkov embalaže, povezane s pijačami. 

Pravična delitev bogastva

Tudi tokrat bodo visoko na seznamu tem zniževanje izpustov toplogrednih plinov, prilagajanje življenj in gospodarstev na nepovratne posledice in škodo zaradi podnebnih sprememb, veliko pozornosti pa bo namenjene za zdaj nepravični delitvi bogastva med globalnim severom in jugom, torej med manj razvitim delom sveta. Države so se leta 2017 zavezale, da bodo ustanovile podnebni sklad, s katerim bodo financirale države v razvoju s 100 milijardami dolarjev letno.

Doslej se je zapletalo z implementacijo, razvite države niso ponudile denarja, ki so ga obljubile, zato sklad še vedno ne deluje. Pomembno pri tem je dejstvo, da se zahodne, razvite ekonomije, med katere se uvršča tudi slovenska, veliko težje prilagajajo na novo realnost kot nerazvite dežele. "Infrastruktura temelji na fosilnih virih, to zdaj moramo zamenjati. Medtem ko denimo v Gvineji Bissau, ki nima ne cest ne električnega omrežja, ne bo tako težko in cenovno zahtevno postaviti infrastrukture, ki bo bolje prilagojena podnebju. Takšne države potrebujejo vložek, ki ni toliko finančne narave, kot je tehnološki z raznimi patenti, in energetski kapital. Lažje se bodo razvile v smeri nizkoogljične družbe." 

Nerazvitim in državam v razvoju je, kot pravi Slameršak, vseeno, ali dobijo elektriko iz plina, nafte ali sonca, želijo si le izhoda iz energetske revščine. Indija je pri tem dober primer, saj je najhitreje rastoča država na področju solarizacije. "Ugotovili so, da lahko podeželje najhitreje elektrificirajo s postavitvijo solarnih elektrarn, pomembno pri tem pa je, da ZDA, Kitajska in Nemčija ponudijo svoje patente in tehnologijo, da lahko takšne države tudi same proizvajajo sončne celice."

Ukrajinska vojna in energetska kriza

Znanstveniki, klimatologi in meteorologi, pravzaprav vsi strokovnjaki, ki raziskujejo podnebje, vreme in posledice sprememb, soglasno opozarjajo in protestirajo, da svet zamuja, da je bil čas za ukrepanje že včeraj. Ukrajinska vojna je vse postavila na glavo. Evropske države namesto, da bi napore pospešeno vlagale v zniževanje izpustov toplogrednih plinov in blaženje posledic globalnega segrevanja, se zdaj mrzlično trudijo, da bi ublažile posledice energetske krize in inflacije.

"Ruska moč izvira iz njenih naravnih bogastev, predvsem fosilnih. Energetski tokovi kljub vsem političnim javnim nastopom za zdaj ostajajo, ne glede na to, da Rusija zapira nekatere plinovode. Čeprav je plina manj, so cene tako visoke, da ima Rusija še naprej pozitivno bilanco, mi pa s tem še naprej finančno podpiramo vojno, tudi z vidika proračuna," pravi Slameršak. "Kljub deklaracijam in boju proti podnebnim spremembam je Evropa v zadnjih letih v resnici povečevala uvoz fosilnih goriv, predvsem ruskega plina. To je zgrešena politična odločitev, na katero smo klimatologi in okoljevarstveniki opozarjali, še preden se je zgodila ukrajinska kriza. Rešitev, ki se ponuja, je, da se pospeši prehod k obnovljivim virom energije, sočasno z zmanjševanjem porabe energije. A to ne bo šlo čez noč." 

Po njegovem so alternative, ki jih trenutno v obliki utekočinjenega plina išče Evropska unija, drage in neučinkovite. Lomljenje skrilavcev, pa dolgi prevozi z ladjami še poganjajo ceno plina. "To je premostitveni ukrep, pri katerem je veliko izgub, najbolj pa me skrbi, da bodo tako zgrešili investicijski cikel, saj bodo sredstva namenili iskanju novih fosilnih virov, medtem ko bi lahko razvijali druge, cenovno ugodnejše tehnologije, denimo sončne elektrarne in gradnjo hranilnikov energije."

Izzivi so čedalje večji in težji. Bodo svetovni voditelji, 90 jih je že potrdilo prihod v Sharm El-Sheikh, tokrat zmogli kaj več od nezavezujočih obljub? Britanski kralj Karel III., ki bi moral 6. novembra nagovoriti zbrane voditelje, je na predlog premierke Lizz Truss zavrnil sodelovanje na podnebnem vrhu.