Gal Jakič je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. "S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet. Prišel sem domov in utrujen zaspal. Naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom," opisuje takratno dogajanje. Pravi, da je zaradi izkušnje hitreje odrastel, čeprav tega od njega nihče ni pričakoval. "Enostavno zgodilo se je. Se je pa okolica, zelo hitro odzvala in mi dala vedeti, da tudi v novi situaciji ni nič drugače. Bratranec in sestrična sta v bolnišnico prihajala vsak dan po srednji šoli in pogovarjali smo se večinoma o občiajnih stvareh. To mi je dalo prostor, da sem lahko začel razmišljati o prihodnosti, namesto, da bi se pretirano ukvarjal s preteklostjo."
'Sam temu ne bi rekel spopadanje'
Čeprav se mu je to kot najstniku zgodilo v najbolj občutljivem obdobju življenja, Gal pravi, da je imel ravno zato srečo: "Pri 13 letih še nimaš izdelane tako široke slike, da bi se zavedal, kaj vse bo zaradi invalidskega vozička drugače in to je po svoje srečna okoliščina. Tako težave sprejemaš in se z njimi spopadaš posamično, v določenem trenutku se osredotočiš na tisto, ki te najbolj žuli. Na začetku so bile te težave bolj vezane na novo odvisnost od okolice – iz relativne samostojnosti sem prešel nazaj v stanje mlajšega otroka, ki ga starši kopajo, morajo povsod prevažati, ima plenico. To so prve težave, ki so me nekako najbolj motile in uspelo mi je, da sem si to neodvisnost priboril nazaj."
Po prvih, bolj tehničnih ovirah, se je soočil z novimi. Kako ga bo sprejela okolica, kaj bodo rekli sošolci? "V neki točki sem ugotovil, da je iskrenost pri teh temah najboljša, da se ob odprti komunikaciji nič ne spremeni, da ni negativne reakcije okolice in da je strah večji kot realnost."
Svoje spopadanje z gibalno oviranostjo vidi drugače, kot bi bilo pričakovati. "Sam temu ne bi rekel spopadanje, gre za podobno situacijo kot je npr. družina, ki potrebuje večje vozilo. Njih ne vprašamo, kako se spopadajo z večjim avtom. To je realnost in če jo sprejmeš, se tej realnosti lahko prilagodiš in si sedanjost in prihodnost še vedno narediš lepo. So seveda izjeme, ni vse čudovito. Sprejeti moraš, da moraš biti na nek način ves čas vpet v dodatno načrtovanje – ko greš npr. na družabni dogodek, moraš vedeti, kje je, koliko časa potrebuješ do tja, kako je z dostopnostjo stranišč, kje so najbližja parkirna mesta ..." Pravi, da je invalidnost postala del njegove identitete: "Je del mene. S kolegi iz paraolimpijskih krogov smo se včasih pogovarjali, kaj bi počeli, če bi nas nekdo naenkrat čudežno 'ozdravil' invalidnosti. Sliši se smešno, ampak večina bi se nas najbrž brez invalidnosti počutila v določeni meri izgubljene, ker naenkrat to ne bi bil več del naše osebnosti in tega kar smo."
Fraza 'to ni izvedljivo' je zame fraza 'to danes ni izvedljivo'
"Dokler obstaja jutri, se stvari vedno lahko spremenijo v smer, ki si jo želiš." Od nekdaj je bil ljubitelj športa. Najprej je treniral tenis in v otroštvu zamenjal cel kup športov. Nazadnje je treniral atletiko: "Želel sem si nastopiti v finalu olimpijskih iger, v atletski disciplini tek na 110 m z ovirami. To je zame še vedno ena bolj zahtevnih in lepih športnih disciplin." Kot prvi invalid na vozičku je postal redni študent na fakulteti za šport. Izbrani študij ga je pripeljal vse do paraolimpijskih iger v Sočiju leta 2014, kjer nas je, kot edini predstavnik Slovenije zastopal v slalomu in veleslalomu. Vendar šport ni njegova edina strast. Po končani športni karieri se je lahko več časa posvetil še svoji drugi strasti – fotografiranju. O njem pa so posneli tudi z igrano-dokumentarni film Up, ki predstavlja življenjsko zgodbo športnika invalida. "Mislim, da je pomembno, da spremenimo pogled na športnike invalide. Zame je športnik invalid v prvi vrsti športnik, šele nato invalid. Tako je treba moj nastop v Sočiju pogledati najprej po športni plati. In po športni plati je nastop športnika, ki se uvrsti na paralimpijske igre in tam dvakrat odstopi, slab."
Gal je tudi očka, sin Leo je plod ljubezni med njim in njegovo Nino, ki je pred leti pogumno preživela prometno nesrečo: "Leo drugačnega sveta ne pozna, saj ima oba starša, ki sta uporabnika invalidskega vozička. Ko je shodil, smo se hecali, da je prvi v družini, ki hodi. Vozičke jemlje precej samoumevno, kot neke vrste prevozno sredstvo. Zna se poganjati na invalidskem vozičku in ko pridejo sošolci, se občasno z vozički tudi igrajo in dirkajo po stanovanju. Zdi se mi, da je tako prav in da bo s tem znanjem, ki ga bo prinesel iz družine na nek način zaznamovan, ne pa samo v negativnem smislu. Opazi npr. kam bi z Nino lahko prišla, ali pa ne, ko je na izletu s šolo, starimi starši ali vrstniki. Skratka, to zavedanje, da v družbi obstajajo različni posamezniki, mu je jasno."
In ravno to je tisto, kar je cilj Mize za vsakogar. K njej bodo lahko prisedli prav vsi. Z nekaterimi od njih bo znana slovenska voditeljica podcastov odpirala teme, za katere morda mislimo, da se nas ne tičejo. A živimo v svetu, kjer smo povezani vsi, zato ste tudi vi vabljeni, da se nam pridružite v pogovoru, ki se bo 2. decembra odvil v Mastercard praznični vasici, na Trgu francoske revolucije.
Sponzorirana objava
