Prazniki so pogosto čas, ko obiskujemo razne prijatelje, družine in verjetno smo že vsi bili deležni tistega klasičnega strašnega vprašanja: "Ali imaš že punco?"

Tudi meni, gej moškemu, je bilo to vprašanje v najstniških letih in potem tudi kasneje, skrajno neprijetno in me je prisililo v laž, da bi se zaščitil pred zavrnitvijo ali konfliktom. Moja primarna družina sicer sedaj ve, da imam partnerja, vendar o tem vsi molčijo in o tem tudi odprto ne govorimo. Ne morem se rešiti občutka, da se me moja družina zaradi tega do neke mere sramuje.  

Pri vsem tem mi je zelo pomagal začetek študija. Takrat sem lahko zapustil svoje manjše naselje na vzhodnem koncu Slovenije in pristali v Ljubljani. Tukaj sem lahko v bistvu prvič nekoliko bolj svobodno živel in našel skupnost, ki se sooča s podobnimi težavami. Vendar tudi v naši prestolnici sem še vedno deležen očitajočih pogledov in šušljanja mimoidočih, ko se s svojim fantom drživa za roke in hodiva po ulici.  

Verjetno bi večina Slovencev sicer rekla, da je Slovenska družba dokaj vključujoča, spoštljiva in tolerantna. Vendar se to razumevanje pri homoseksualnih osebah pogosto konča. Zavedam se tudi, da v nekaterih barih, lokalih ali restavracijah s svojim partnerjem nisva dobrodošla.  

Čeprav je v zadnjem desetletju splošna javnost postala bolj sprejemljiva za identitete skupnosti LGBTQ, ali pa o temu vsaj javno bolj debatiramo, kljub temu še vedno obstajajo ljudje, ki imajo konservativna stališča, in na žalost so nekateri med njimi tudi družinski člani posameznikov skupnosti LGBTQ.

Zato so ravno prazniki, ko se večina ljudi odpravi na obisk k svoji družini ali se vrne v domače okolje lahko zelo težavne. Res upam, da če ste homoseksualna oseba, ki se med prazniki nerada sooča s homofobno družino ali okolico, da imate vsaj nekoga, ki se mu lahko zaupate in ste enostavno to, kar ste. Večina posameznikov LGBTQ skupnosti žal v Sloveniji še nima tega privilegija.

Marko, 38 let

Naročnik oglasa je Mastercard