Ko sem bila mlajša, sem naravnost oboževala božič in ves predpraznični čas. To je bilo obdobje druženja z družino in prijatelji, obiskovanja lepo okrašenih trgovin, mestnih trgov in seveda daril. Vendar z leti, ko sem postajala starejša, se je blišč kar izgubil in sem se ga začela bati. Takoj ko sem v trgovini zagledala prve razstavljene božične okraske, je v meni začel naraščati pritisk, nemir in nelagodje.
Že sama misel na obiskovanje prenapolnjenih mestnih središč mi je povzročalo veliko skrbi, prav tako vsi zaključki in udeležba na božični zabavi v službi – se pretvarjati, da sem v veselem in prešernem počutju je bilo naravnost grozno. Tudi obiski raznih kosil bodisi doma ali v restavracijah, ki sem se jih iz vljudnosti udeležila, so bili naravnost grozni. Moja misel je bila čimprejšnji pobeg iz nabito polnega lokala ali restavracije. Redno sem se potila in škripala z zobmi ter komaj čakala, da odidem.
Za lanski božič sem doživela svoj tretji duševni zlom, zaradi katerega sem se ponovno srečala s svojim psihiatrom, ki mi je spet predpisal zdravila in dodatne terapije. Ob tem verjetno ni potrebno omenjati, da je dostop do strokovne pomoči v Sloveniji zelo okrnjen. Čakanje pa zelo mučno, še posebej če si v akutni fazi depresije. To se ni zgodilo samo zaradi božiča, vendar je bil to eden od dejavnikov. Svojo vlogo so odigrali tudi večinoma temni dnevi in pritisk, ki sem si ga sama naložila.
Potem je tu še veselje ob silvestrovanju. Moja anksioznost, strah pred prihodnostjo sta skoraj nevzdržna. Misli mi tavajo okoli tega, da v preteklem letu ali nasploh v svojem življenju nisem dosegla nič. Moja depresija in anksioznost se jemljeta kot neka "izbira". Stavki, ki sem jih pogosto deležna so "moraš si samo želeti, da si okej in potem resnično boš", "veš tudi jaz sem imel težje obdobje pa zato nisem rabil zdravnika", "glej pozornost lahko dobiš še na kakšen drug način". Najhuje je pa seveda takrat, ko se ti nič takega ne zgodi, kar bi 'opravičilo' tvoje občutenje.
Če pomislim nazaj me depresija spremlja že iz poznega otroštva ali zgodnjih najstniških let. Vendar takrat še o tem ni bilo toliko govora. Tudi danes je še pogosto pogled družbe, da je le 'modna muha'. Sedaj pri 34. letih bi si želela več razumevanja od okolice, predvsem, pa da to več ne bi bil tak tabu, saj se dotika veliko več ljudi, kot si mogoče lahko predstavljamo. Le, da trpijo v samoti. Ta bolezen lahko doleti praktično vsakega, v vseh življenjskih obdobjih. Tudi zelo uspešne in znane ljudi, za katere si nebi nikoli mislili, da jih mučijo mentalne težave.
Zato morda ravno v decembrskem času svoje bližnje povprašamo, kako se zares počutijo, kakšni so njihovi strahovi ipd. Ali pa vsaj ne obsojamo. Pa če tudi neznanca na ulici, ki morda ne prekipeva od adventnega vzdušja.
Nuša, 34 let
Naročnik oglasa je Mastercard
