Pričakovane in manj pričakovane ovire
"Če sem v nekem temnem prostoru in nekdo prižge luč, vem, da se je nekaj zgodilo. A, če sem še bolj natančen, lahko rečem, da skoraj eno tretjino dneva vidim toliko, kot vsi ostali, in to je ponoči, ko spim. V sanjah zelo dobro vidim. Sanjam ljudi, naravo, barve, podobe so še zelo žive."
Pravi, da se dnevno sooča z ovirami. Nekatere so pričakovane, druge malo manj. Tiste druge mu ponavadi nastavi sin: "Včasih sem igral nogomet, pa sem jih velikokrat dobil po golenici, nisem pa vedel, da jih lahko dobiš tudi brez da bi igral nogomet."
Na psihološkem nivoju najbolj pogreša samostojnost: "Ni vse odvisno od mene. Kdaj moram na kaj počakati, več je dogovarjanja, organizacije ... Moje življenje se v nekaterih pogledih predvsem odvija počasneje, kot se je prej. Bil sem zelo aktiven človek."
Slabovidni ljudje se oprejo na tisto malo vida, kar ga še imajo, a Alen zdaj ne vidi več, zato se mora zanesti na svoja preostala čutila in spomin. Marsikaj bi lahko počel sam, a vedno potrebuje spremstvo za premike. "V glavnem potrebujem nekoga za prevoz od točke A do točke B. Jaz lahko sam plavam v bazenu, ampak moram do njega priti. Če hočem plavati hitro, spet potrebujem trenerja, ki mi na koncu bazena s palico signalizira, da moram narediti obrat. V glavnem me omejuje premikanje v zunanjem svetu." Pred izgubo vida je bil družaben človek, ki pa je znal ceniti tudi samoto. Še vedno je tako. Kljub temu, da ima pogosto nekoga ob sebi, ima še vedno rad čas zase.
Zakaj bi bili prikrajšani za gibanje?
Kmalu po izgubi vida je ustanovil Center Vidim cilj, ki združuje mlade z vsemi vrstami ovir in jim omogoča športno udejstvovanje. "Šport je od nekdaj velik del mojega življenja in nisem se mu želel odreči. Zakaj bi bil zaradi izgube vida prikrajšan za gibanje, ki je zame tako pomembno?" Kot diplomiran "DIFovec" in učitelj športne vzgoje, je to ljubezen do športa želel prenesti tudi na mlade. Omogočiti jim je želel športno udejstvovanje, treninge in udeležbo na tekmovanjih. Predvsem pa to, da se kljub svojim oviram vsaj na tem področju ne bi počutili izključeni iz družbe in se bili primorani odreči eni od osnovnih človeških potreb – gibanju.
Kljub poslanstvu, ki ga je našel v športu in mladih, pa je Alen tudi uspešen podjetnik. Njegovi veganski sladoledi so velik hit tako pri nas, kot tudi pri naših južnih sosedih. In kako se znajde v poslovnem svetu? "Pogosto naletim na kakšne slikovne materiale, ki mi jih mora vedno nekdo interpretirati. Naj gre za slike, grafe, tukaj dejansko potrebujem pomoč." Na sestankih se nikoli ne napoveduje kot nekdo, ki ne vidi, saj z vsemi normalno komunicira. So pa kdaj presenečeni, ko ugotovijo kakšna je njegova zgodba. "Ponavadi jo sprejmejo kot nekaj pozitivnega."
V svoji najnovejši vlogi mladega očeta se počuti odlično in s sinom imata čudovit odnos. Sina opisuje kot nasmejanega, brihtnega in navihanega. "Veliko je objemanja in dotikanja." Dve leti star sin je njegov največji učitelj: "Ne poskušam mu razlagati, kako ne vidim, ampak obratno. Zvečer recimo opazujeva kakšne njegove igračke, jih tipava, opisujeva. Potem pa ugasneva luč in storiva enako. Na ta način ga želim opolnomočiti z razvijanjem vseh čutil."
Sponzorirana objava
