Britanski časnik The Guardian je ta teden začel projekt, v katerem razkriva največje onesnaževalce s toplogrednimi plini na svetu in zakaj je pri zaviranju nadaljnjega onesnaževanja in podnebnih sprememb ključna politika. Med drugim so razkrili, katerih 20 podjetij je prispevalo k več kot tretjini izpustov CO2 in metana od leta 1965.

Ugotovili so, da so se podjetja s fosilnimi gorivi že od nekdaj zavedala vpliva, ki ga imajo na okolje, a so kljub temu več desetletij neusmiljeno izkoriščala svetovne zaloge nafte, plina in premoga ter kovala dobičke na račun okolja.

Top 20 največjih onesnaževalcev s toplogrednimi izpusti

Najnovejši podatki, ki so jih zbrali v ameriškem Inštitutu za podnebno odgovornost (Climate Accountability Insitute), razkrivajo podjetja, ki so v lasti držav ali zasebnih investitorjev in ki s svojim poslovanjem pospešujejo podnebne spremembe. V analizo so vključili količino izčrpanih fosilnih goriv od leta 1965 in ocenili, kakšne emisije so ta fosilna goriva povzročila. Leto 1965 so vzeli kot začetno točko analize, saj so se takrat tako gospodarstveniki kot politiki že dobro zavedali, kakšen vpliv ima raba fosilnih goriv na okolje.

Kot osnovo za analizo so znanstveniki vzeli letna poročila podjetij in izračunali, koliko nafte, plina in premoga so v vseh teh letih "pridelali" ter nato te količine fosilnih goriv pretvorili v količine izpustov CO2 in metana, od ekstrakcije do končnega uporabnika.

Med največjimi onesnaževalci s fosilnimi gorivi so tako podjetja v lasti države kot multinacionalke v zasebni lasti. Na vrhu seznama je savdski naftni gigant Aramco, ki je prispeval za kar 59,26 milijarde ton izpustov CO2. Takoj za njim so ameriška multinacionalka Chevron (43,35 milijarde ton izpustov CO2), ruski državni Gazprom (43,23 milijarde ton izpustov CO2) ter ameriška multinacionalka ExxonMobil (41,90). Sledijo iranski NIOC (35,66 milijarde ton izpustov), britanski BP (34,02 milijarde ton izpustov), britansko-nizozemski Royal Dutch Shell (31,95 milijarde ton izpustov), indijski državni Coal India (23,12 milijarde ton izpustov), mehiški državni Pemex (22,65 milijarde ton izpustov), venezuelski državni Petroleos de Venezuela (15,75 milijarde ton izpustov), kitajski državni PetroChina (15,63 milijarde ton izpustov), ameriška zasebna korporacija Peabody Energy (15,39 milijarde ton izpustov), ameriška multinacionalka ConocoPhillips (15,23 milijarde ton izpustov), emiratski državni Abu Dhabi National Oil Company (13,84 milijarde ton izpustov), državni kuvajtski Kuwait Petroleum Corp (13,48 milijarde ton izpustov), iraški državni Iraq National Oil Co (12,6 milijarde ton izpustov), francoska multinacionalka Total S.A. (12,35 milijarde ton izpustov), alžirski državni Sonatrach (12,3 milijarde ton izpustov), angleško-avstralska multinacionalka BHP Billiton (9,8 milijarde ton izpustov) in brazilska multinacionalka, ki je v delni državni lasti, Petrobras (8,68 milijarde ton izpustov).

Teh 20 podjetij na seznamu je prispevalo k okoli 35 odstotkov vseh izpustov CO2 in metana na svetu v zadnjih 50 letih. Od leta 1965 so namreč izčrpala takšno količino fosilnih goriv, ki so enakovredna 480 milijardam ton CO2. 

Več kot polovica (12) od teh 20 podjetij je v lasti držav in skupno so ta podjetja odgovorna za okoli 20 odstotkov vseh emisij CO2 od leta 1965. Od tega je samo savdsko naftno podjetje Aramco prispevalo za kar 4,38 odstotka globalnih izpustov CO2. A tudi zasebna podjetja so veliki onesnaževalci. Samo prva štiri podjetja na seznamu, ki so v zasebni lasti, so skupaj prispevala za več kot 10 odstotkov svetovnih izpustov CO2 od leta 1965.

Podjetja so se na te podatke odzvala zelo različno. Nekatera so zagotavljala, da niso neposredno odgovorna za to, kako končni uporabnik nafto, plin in premog, ki ga pridobivajo, izkorišča. Kar nekaj jih je zanikalo, da je okoljski vpliv fosilnih goriv znan že od konca 50. let, in zavračajo možnost, da je industrija kolektivno zavirala ukrepanje za zmanjšanje okoljskega vpliva. Prav vsi pa so izpostavili svoja prizadevanja za zmanjšanje ogljičnega odtisa in investicije v obnovljive ali nizkoogljične energetske vire.

Znanstveniki že konec 50. let opozarjali na nevarnosti fosilnih goriv

Fizik Edward Teller je leta 1959 Ameriški inštitut Petroleum (API) opozoril, da bo že 10-odstotno povečanje CO2 v ozračju dovolj, da se bodo začeli taliti ledeniki in bo New York poplavljen. "Mislim, da je to kemično onesnaževanje resnejše, kot si mislimo," je opozoril pred 60 leti.

Novembra 1965 pa je ameriški predsednik Lyndon Johnson predstavil poročilo, ki ga je pripravil Svet za okoljsko onesnaževanje v okviru njegovega svetovalnega odbora za znanost in ki je razkrilo možne vplive nadaljnje rabe fosilnih goriv na globalno segrevanje. Istega leta je predsednik API dejal: "Ena od najbolj pomembnih napovedi (predsednikovega poročila) je, da ogljikov dioksid dodajamo v Zemljino ozračje z izgorevanjem premoga, nafte in naravnega plina s takšno hitrostjo, da bo do leta 2000 ravnovesje toplote tako spremenjeno, da bo verjetno povzročilo opazne spremembe v podnebju, ki bodo presegali lokalne ali celo nacionalne ukrepe."

Raziskava iz leta 2017, ki jo je vodil Peter Frumhoff iz ameriške Zveze zaskrbljenih znanstvenikov, je pokazala, da so izpusti CO2 in metana 90 največjih industrijskih proizvajalcev ogljikovega dioksida odgovorni za skoraj polovico dviga globalnih temperatur in za približno tretjino dviga morske gladine v obdobju med letoma 1880 in 2010.

Eden od vodilnih podnebnih znanstvenikov Michael Mann je dejal, da je zadnja analiza osvetlila pomen, ki ga imajo vodilna podjetja na področju fosilnih goriv za podnebne spremembe. "Tragedija podnebnih sprememb je, da mora 7,5 milijarde ljudi plačati ceno – v smislu degradiranega planeta – zato da lahko nekaj deset onesnaževalcev še naprej ustvarja rekordne dobičke. To je velik moralni spodrsljaj našega političnega sistema, da smo dovolili, da se to zgodi," je opozoril Mann.

Vodilni znanstveniki in industrija so se zavedali in si očitno zavestno zatiskali oči in ušesa pred dejstvi, opozarjajo znanstveniki. "Ta podjetja in njihovi produkti so zelo odgovorni za podnebne izredne razmere, desetletja so kolektivno ovirali nacionalno in globalno ukrepanje in se ne morejo več skrivati za dimnim zaslonom, češ da so odgovorni potrošniki," pravi Richard Heede iz Inštituta za podnebno odgovornost, ki je opravil analizo.