Število podgan v številnih svetovnih mestih narašča, poroča AP. Še posebej se je situacija zaostrila v Washingtonu, nova študija pa za to krivi segrevanje, urbanizacijo in vpliv človeka. Raziskovalci so v znanstveni reviji Science Advances izdali prvo poročilo o opažanju podgan v 16 svetovnih mestih. 

Glede na študijo so v kar 11 od 16 mest zabeležili povečano prisotnost teh neželenih prebivalcev. Najhuje je v Washingtonu, sledijo pa San Francisco, Toronto, New York City in evropski Amsterdam, ugotavljajo. Raziskovalci so opravili statistično analizo naraščajočega poročanja o pojavu podgan v teh mestih in ugotovili, da je nekaj več kot 40 odstotkov opaženega trenda posledica segrevanja in višanja temperatur ozračja.  

Kako so višje temperature povezave z rastjo populacije? 

A kako so višje temperature sploh povezane z večjo podganjo populacijo? Vodilni avtor študije Jonathan Richardson z Univerze v Richmodu je za AP pojasnil, da je to povezano z več časa ugodnimi pogoji za razmnoževanje in večjo dostopnostjo hrane. "Naraščanje trenda opažamo pri podganah v mestih, ki se najhitreje segrevajo, zato, ker je to majhen sesalec, ki ima v hladnih mesecih fiziološke izzive. Če pa se podnebje segreva in se zima začne teden ali dva pozneje, pomlad pa pride teden ali dva prej, je to en, dva, morda celo tri ali štiri dodatne tedne v letu, ko podgane lahko iščejo hrano nad zemljo in pridobivajo več hrane in še en ali dva dodatna reprodukcijska cikla. Dodaten mesec se morda ne sliši veliko, vendar imajo podgane lahko leglo vsak mesec. Vsako leglo pa šteje od osem do 16 mladičev, kar je recept za pospešeno rast populacije, dodaja. Pomembna dejavnika poleg rasti temperature sta še povečanje urbanizacije in bolj gosto poseljena mesta. Podgane imajo namreč rade naseljeno okolje ter bližino ljudi in njihovih odpadkov. 

Kaj pa v Sloveniji? 

Kot pravijo na Zavodu za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo v zadnjih letih opažajo trend povečevanja populacij podgan v številnih slovenskih mestih, zlasti tam, kjer imajo ugodne pogoje za razvoj. Najpogostejša je siva podgana (Rattus norvegicus), ki živi v kanalizaciji, kleteh in na območjih z dostopom do odpadkov, medtem ko se črna podgana (Rattus rattus) pojavlja predvsem v višjih delih stavb, kot so podstrešja in skladišča.

"Povečana prisotnost podgan je povezana s podnebnimi spremembami, saj milejše zime omogočajo boljše preživetje in hitrejše razmnoževanje," ugotavljajo tudi oni. Dostopnost hrane, ki jo omogočajo nepravilno odloženi odpadki in ostanki v urbanih okoljih, prav tako prispeva k rasti populacije. Gradbena dela in infrastrukturne spremembe, kot so rušenje objektov in prenove kanalizacije, podgane silijo v iskanje novih zavetij, kar povečuje njihovo vidnost, pojasnjujejo. 

Natančne številke populacije trenutno ni mogoče določiti, saj se število podgan spreminja glede na sezonske dejavnike ter dostopnost hrane in zavetja. Ocene temeljijo na prijavah občanov, podatkih javnih služb in izvajanju deratizacijskih ukrepov, pri čemer povečano število prijav kaže na visok naraščajoč trend. Trenutno izvajajo triletno raziskavo, ki bo skozi proces podala bolj natančne podatke.  

Za omejevanje širjenja podgan je pomembno ustrezno shranjevanje hrane in odpadkov, redno vzdrževanje kanalizacijskih sistemov in deponij  ter redna-sistemska in strokovno izvedena deratizacija v vseh tveganih objektih, izpostavljajo. 

Kakšne podgane najdemo v Sloveniji? 

Kot je pojasnjeno na spletni strani Zavoda za dezinfekcijo in deratizacijo, pri nas najdemo črne in sive oziroma rjave podgane. Črna podgana je manjša in vitkejša kot siva, z daljšim repom. Črna podgana je večinoma dejavna ponoči in je dobro prilagojena na plezanje, zato se v človekovih bivališčih pogosto zateka na suha podstrešja. V primorski Sloveniji živi črna podgana tudi v grmičevju in trstičju, pogosteje pa jo najdemo na sredozemskih otokih. Gnezda dela v drevesnih krošnjah in živi popolnoma neodvisno od človeka. 

V povprečnem leglu je 7 do 7,5 mladičev, vendar je to odvisno od velikosti samice. Brejost traja 21 dni (pri doječih samicah 23 do 29 dni), na leto pa samica skoti 2- do 5-krat. Siva oz. rjava podgana je ekonomsko in zdravstveno najpomembnejši glodavec. V Sloveniji je, razen v alpskem svetu, razširjena po celotnem območju države. Velike populacije živijo zlasti na živinorejskih farmah, smetiščih, v kanalizaciji in skladiščih. V prosti naravi živi v gosti zarasti vzdolž počasi tekočih voda (Ljubljanica, Krka, Drava) in ribnikov. Zimo lahko prebije tudi v naravnem okolju. 

Osnova socialne organiziranosti je klan, ki sestoji iz razmnoževalnega para ali iz teritorialnega samca s haremom samic. Klan se navadno razvije iz nekaj osebkov, ki so skupaj v kratkem časovnem obdobju neodvisno eden od drugega zasedli določen prostor. Izjemoma se klan razvije iz ene same breje samice ali para odraslih podgan. Pri majhni populacijski gostoti vsak klan vzdržuje teritorij, ob veliki gostoti pa sistem teritorijev razpade, klan pa se osredotoči na obrambo ključnih dobrin (navadno hrane). V ugodnih razmerah so podgane teritorialne in se ne gibljejo dlje kot 65 metrov od prehrambnega vira.

V urbanem okolju poteka razmnoževanje kontinuirano skozi vse leto, približno 30 odstotkov samic pa je ves čas brejih. Brejost traja 21 do 24 dni, kljub temu pa samica nima več kot pet legel na leto. V povprečnem leglu je sedem do osem mladičev, vendar to zelo niha. Velikost legla je odvisna od velikosti samice; pri masi 150 g skoti navadno šest mladičev, pri masi 500 g pa 11. Mladiči, ki so ob rojstvu goli, slepi in nebogljeni, se osamosvojijo v starosti treh tednov, samice pa spolno dozorijo pri 11 tednih. Pokazatelji infestacije podgan so iztrebki, madeži in sledi zob na električnih kablih, kar lahko predstavlja nevarnost za požar.